TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točkah I, III in IV delno spremeni tako, da se glasi:

"I. Ugotovi se, da tožeči stranki službeno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 2. 11. 2017, ampak je trajalo do vključno dne 28. 6. 2019.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki vzpostaviti službeno razmerje od 4. 11. 2017 do vključno 28. 6. 2019, ji za to obdobje priznati delovno dobo in vpisati v matično evidenco pri ZPIZ, jo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, obračunati bruto nadomestilo plače in po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek nadomestila plače, znižan za prejeta denarna nadomestila iz naslova brezposelnosti in vsa druga prejeta plačila v tem obdobju, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (za reintegracijo tožeče stranke na delo k toženi stranki in priznanje vseh pravic iz službenega razmerja za čas od 29. 6. 2019 dalje) pa se zavrne.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške v znesku 342,70 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Za odločitev o pritožbi je bistveno stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 261/2017 z dne 4. 1. 2018, in sicer, da je zakonska posledica ocene, da državni tožilec ne ustreza državnotožilski službi, res v tem, da mu preneha funkcija (7. točka prvega odstavka 72. člena ZDT-1) z dnem, ko je državnemu tožilcu vročena dokončna negativna ocena v skladu s peto alinejo drugega odstavka 72. člena, vendar pa je pojasnilo, da ta posledica po svoji naravi lahko nastane le na podlagi posamičnega in konkretnega upravnega akta, ki ga izda pristojni organ. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče do vprašanja, ali je ustavno skladna zakonska ureditev, po kateri lahko prenehanje funkcije časovno odstopa od izdaje akta, s katerim se o tem odloči. Poudarilo je, da bi moral tak učinek, glede na zahteve Ustave Republike Slovenije, nastopiti šele po (oziroma najprej ob) vročitvi odločbe, s katero Vlada RS kot pristojni organ odloči o prenehanju funkcije. Na ta način se namreč zagotovi učinkovito sodno varstvo ter pravno varnost prizadeti osebi. Pojasnilo je, da navedeno vprašanje ne preraste v ugotovitev neustavnosti obstoječe zakonske ureditve, saj je morebitne neustavne posledice mogoče preprečiti z razlago in izvajanjem ZDT-1 na način, po katerem bi se trenutek vročitve navedene odločbe vlade časovno, kolikor je mogoče, ujemal z vročitvijo negativne ocene državnotožilske službe (npr. s hkratno vročitvijo obeh aktov). To pa se v konkretnih primerih lahko udejanja, saj ZDT-1 tega ne preprečuje. Izpostavilo je, da je izdelava ocene državnotožilske službe po svoji vsebini strokovno opravilo in ne upravno odločanje, ker iz ZDT-1 ne izhaja, da bi Državnotožilski svet v zvezi z izdelavo ocene moral izdati upravno odločbo, niti da bi z izdelavo ocene Državnotožilski svet odločil o posledicah, ki iz take ocene izvirajo. To je tudi sistemsko ustrezno, saj prenehanje državnotožilske funkcije lahko izhaja zgolj iz ene same odločitve pristojnega organa, ker o prenehanju funkcije državnega tožilca ni mogoče odločiti dvakrat. Izpostavilo je, da je iz ZDT-1 očitno, da vlada izda ugotovitveno odločbo, ki posega v pravni položaj državnega tožilca, in da ima zoper njo prizadeti državni tožilec zagotovljeno tudi sodno varstvo v upravnem sporu. V takem upravnem sporu pa se lahko izpodbijajo tudi določeni vidiki, povezani z oceno državnotožilske službe, saj na tem vsebinsko temelji odločitev Vlade o prenehanju funkcije državnega tožilca.