TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih namreč določa v 336. členu, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Iz teh, res da skopo opredeljenih splošnih pogojev za pobot, je mogoče sklepati (v čemer sta si teorija in sodna praksa edini), da je mogoče pobotanje opraviti s terjatvijo, če je ta natančno ugotovljena. Da pa je natančno ugotovljena, nikakor ni mogoče trditi za terjatev, ki je predmet drugega pravdnega postopka, ki še ni pravnomočno končan, ko je torej terjatev še vedno sporna. Ko je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da zadeva P (prej P), v kateri nastopata pravdni stranki v zamenjanih položajih, še ni pravnomočno končana, je pravilno ravnalo, da pobotanja ni izvedlo.