TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
(1) Pod nepremoženjsko škodo se na podlagi zakona o obligacijskih
razmerjih razumejo telesne bolečine, duševne bolečine in strah. Zato
se lahko oškodovancu zaradi kršitve osebnih (nepremoženjskih) pravic
prisodi denarna odškodnina samo, če so se posledice te kršitve
manifestirale v eni od oblik nepremoženjske škode.
(2) Tudi kadar je kakšna od oblik nepremoženjske škode nastala, se
lahko oškodovancu prisodi denarna odškodnina samo kadar moč in
trajanje bolečin ter strahu ali druge okoliščine primera to
opravičujejo, da bi se pri oškodovancu vzpostavilo porušeno psihično
ravnotežje.

1. Temeljno vprašanje je, ali gre odškodnina za nepremoženjsko škodo
že za sam poseg v osebnostno sfero (npr. povzročitev skaženosti) -
gre za tkim. primarno škodo - ali pa gre takka odškodnina le, kadar
je tak poseg povzročil škodo (npr. psihično prizadetost zaradi
skaženosti) - gre za tkim. sekundarno škodo. Dosedanja sodna praksa
stoji trdno na stališču, da je podana odgovornost za nepremoženjsko
škodo le takrat, kadar škodni dogodek povzroči škodo, ne zadošča samo
poseg v sicer pravno zavarovano nepremoženjsko dobrino. Na primer: ni
nastala pravno upoštevna negmotna škoda za pretrpljene duševne
bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, če je bil
poškodovanec ob škodnem dogodku tako hudo telesno poškodovan, da se
vse odtlej zaradi uničenih možganskih centrov ne zaveda svojega
stanja, ne čuti trpljenja in bolečin (sodba VS Slovenije II Ips
215/80 z dne 4.12.1980, Poročilo VS SRS 1980/II, str.27). V tem
primeru je bilo ugotovljeno, da se to stanje, ki pomeni le
vzdrževanje poškodovanca pri golem življenju s sredstvi strokovne
medicinske pomoči, ne bo spremenilo do smrti, da torej ni niti
predvidljive možnosti, da bi mogel poškodovanec odškodnino iz tega
naslova, ki pomeni le obliko nadomestnega zadovoljevanja za
zmanjšanje življenjskih aktivnosti, še kdaj uživati in si po tej poti
olajšati svoj položaj.
Delno drugačno stališče od navedenega zastopa del pravne teorije, ki
meni, da se kot škoda ne šteje samo bolečine in strah kot posledica
posega, temveč že sam poseg v osebnostno pravico lahko pomeni škodo,
ne da bi se ugotovilo, da bolečina obstoji (obširno o tem Cigoj,
Komentar ZOR, prva knjiga str. 565).
2. Skladno s tem stališčem je zato tudi razumljivo, da odškodnine za
nepremoženjske škode ni mogoče priznati samo zaradi dejstva izgube,
poškodbe itd. nekega organa, dela človekovega telesa, pač pa za
nepremoženjsko škodo, ki je oškodovancu nastala zaradi izgube takega
organa.
Izhajajoč iz navedenega, namreč iz obsega škode, ki jo trpi
oškodovanec, ne pa golega dejstva posega v človekov organizem, je
mogoč tudi odgovor na vprašanje ali vpliva na višino odškodnine za
pretrpljene telesne bolečine, poleg intenzivnosti in trajanja teh
bolečin, tudi okoliščina, za kakšno vrsto poškodbe in za kateri del
telesa gre.
Menimo namreč, da sama vrsta poškodbe ali pa del telesa, ki je bil
poškodovan, glede na prej navedeno, ne more vplivati na višino
odškodnine. Na višino odškodnine vpliva le višina škode (npr. večja
prizadetost zaradi poškodbe življenjsko pomembnega organa, zaradi
poškodb občutljivejših delov oškodovančevega telesa itd.).
3. Razprava je v zvezi s tem problemom odprla tudi vprašanje, ali se
lahko denarna odškodnina prisodi oškodovancu za pretrpljene telesne
bolečine tudi takrat, kadar so bile povzročene z lahko telesno
poškodbo, če so bile te močnejše intenzivnosti in če so dalj časa
trajale. V skladu s sprejetim stališčem je bilo posvetovanje enotno,
da neznatna škoda ne opravičuje do odškodnine in da ob tem teža
oziroma kvalifikacija poškodbe ni okoliščina, od katere bi bilo
odvisno vprašanje upravičenosti do odškodnine, pač pa samo obseg ene
izmed priznanih oblik nepremoženjskih škod. Zato je tudi razumljivo,
da samo okoliščina, da gre za lahko telesno poškodbo, sama po sebi še
ne izključuje upravičenosti do odškodnine, saj je tudi v takem
primeru mogoče, da so bile telesne bolečine močnejše intenzivnosti in
da so dalj časa trajale.
4. V sprejetem stališču vidimo tudi odgovor na vprašanje ali je pri
odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo pomembna
okoliščina, da je oškodovanec duševni bolnik ali oseba zaostalega
razvoja.
Stopnja duševne bolezni oziroma zaostalosti v razvoju bo po našem
mnenju odločilna za odgovor na vprašanje kakšno oziroma kolikšno
škodo ta oseba zaradi škodnega dogodka trpi in kolikšna satisfakcija
(zadoščenje) je primerna za tako škodo.
5. Menimo, da že iz doslej navedenega izhaja tudi odgovor na
vprašanje, ali določa ZOR pravno priznane nepremoženjske škode
taksativno ali pa samo primeroma. Ni nam sicer znano, da bi se
jugoslovanska sodna praksa doslej o tem vprašanju izrecno izjavila,
toda iz objavljenih odločb, zlasti tistih, ki obravnavajo vprašanja,
kdaj je določena škoda pravno priznana in kdaj ni, pa po našem mnenju
jasno izhaja stališče, da je pravno priznana samo tista
nepremoženjska škoda, ki jo zakon (ZOR ali drug zakon) prizna kot
tako.
Odškodnino za nepremoženjsko škodo je zato mogoče priznati za tisto
nepremoženjsko škodo, ki jo kot tako prizna zakon, ne pa za
katerokoli nepremoženjsko škodo. Nepremoženjske škode so zato v
zakonu naštete taksativno, ne pa primeroma.
Taka ugotovitev pa seveda ne onemogoča, da bi okvire določenih pravno
priznanih nepremoženjskih škod sodna praksa ustrezno izpolnjevala in
jim dajala novo in bogatejšo vsebino. Tako npr. škoda, ki se kaže v
različnih nevšečnostih med zdravljenjem, ni neka nova nepremoženjska
škoda, ki jo ZOR ne pozna, pač pa je mogoče to škodo obravnavati in
jo upoštevati ali v obliki škode, ki se kaže v telesnih bolečinah ali
pa v obliki škode, ki se kaže kot duševne bolečine zaradi trajno
zmanjšanih življenjskih aktivnosti (glej v nadaljevanju).
6. Po navedenem je seznam oblik nepremoženjske škode, za katere je
mogoče priznati denarno odškodnino, naslednji:
a) Po določbah ZOR:
1) Pretrpljene in bodoče telesne bolečine (1. odstavek 200. člena in
203. člen).
2) Pretrpljeni in bodoči strah (1. odstavek 200. člena in 203. člen).
3) Pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja
življenjske aktivnosti (1. odstavek 200. člena in 203. člen).
4) Pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi skaženosti (1.
odstavek 200. in 203. člena).
5) Pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega
imena in časti (1. odstavek 200. člena in 203. člena).
6) Pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi okrnitve svobode (1.
odstavek 200. in 203. člena).
7) Pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi okrnitve pravice
osebnosti (1. odstavek 200. člena in 203. člen).
8) Pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (1.
odstavek 200. člena in 201. čln in 203. člen).
9) Pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi posebno težke
invalidnosti bližnjega (201. in 203. člen).
10) Pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi kaznivega dejanja
zoper spolno nedotakljivost, dostojanstvo osebnosti ali moralo (202.
in 203. člen v zvezi z ustrezno določbo republiškega KZ).
b) Po drugih zakonih:
1) Zakon o kazenskem postopku (člen 541 do 544, Ur.l. SFRJ, št.
35/77, prečiščeno besedilo, št. 26/86).
2) Zakon o gospodarskih prestopkih (člen 145 in 146, Ur.l. SFRJ, št.
10/86, prečiščeno besedilo).
3) Ustrezne določbe republiškega oz. pokrajinskega zakona o prekrških
(za SR Slovenijo 245. člen, Ur.l. SRS, št. 25/83).
4) Zakon o zatiranju nelojalne konkurence in monopolnih sporazumov
(16. člen, Ur.l. SFRJ, št. 24/74, 72/86).
5) Zakon o avtorski pravici (člen 28 in 95, Ur.l. SFRJ, št. 19/78,
34/78 in 24/86).
6) Zakon o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja
(člen 11, 127 in 128, Ur.l. SFRJ, št. 34/81).