TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ob samovolji in nezakonitem odločanju inšpektorjev je normalno, da je zakon o davčnem posotopku končal na ustavnem sodišču.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 21. 12. 2020 na Ustavno sodišče Republike Slovenije poslalo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) kot celote. Razlog za vložitev zahteve je zahteva za revizijo, ki smo jo vložili za eno od naših strank, ki bi, če ne bi bila tako vztrajna, kot je, zaradi dvakratne odmere istega davka že končala v stečaju, kamor jo je nameraval pahniti Furs.

Gre za davčnoinšpekcijski nadzor (v nadaljevanju: DIN), ki se nanaša na leto 2011 in je bil izveden pri ptujskem podjetju, ki je bilo v lasti znane ptujske družine. Dejstvo, da si nekdo upa več kot drugi, da upa povedati več kot drugi, ne more biti razlog, da se ga lotiš z davčnimi pregledi – njega, njegove družine in njihovih podjetij, jim izdaš vrsto odločb, za katere se po mnogih letih ugotovi, da so sporne, tudi nezakonite. Ker to ni dovolj, vložiš še kazenske ovadbe, nato obtožnice in nato sodišče razsodi v enem od končanih kazenskih postopkov, da ni utaje davka oziroma še huje. V kazenskem postopku je bila izdana že pravnomočna sodba, s katero je kazensko sodišče razsodilo, da obtoženi niso utajili davek. Bodite pozorni, v tem sodnem postopku ni ugotovljeno, da ni dokazov, da bi utajili davek, temveč je ugotovljeno in dokazano, da niso utajili davek. Šlo pa je za več milijonov evrov izdanih odločb trem fizičnim osebam, za katere je dokazano, da niso utajile davek. Ob tem je treba poudariti, da sta dve fizični osebi od teh treh končali v osebnem stečaju, tretji osebi pa so zarubili večino premoženja, rubijo ji tekoče dohodke in zdaj želijo prodati še stanovanjsko hišo. O njihovem primeru bom pisal v naslednjih mesecih, v tem članku pa bom opisal drugi primer, ki je povezan z uvodoma omenjeno zahtevo za oceno ustavnosti.

Dvakrat odmerjeni isti davek

Za kaj gre v konkretnem primeru? To je eden od mnogih davčnih postopkov, ki se je vodil in se še zmeraj vodi zoper znano ptujsko družino in podjetja v njihovi lasti. Zaradi vseh možnih pritiskov, ki so se na njih vršili že leta 2010 in 2011, sta se dva brata odločila, da bosta delež slovenske družbe prodala ciprski družbi. Delež je bil prodan v skladu z dejansko vrednostjo družbe za 3,2 milijona evrov. To pomeni, da je vsak prodal svoj delež za 1,6 milijona evrov. Naknadno je bila tudi poravnana celotna kupnina za deleže, in to z nakazilom gotovine in raznimi poboti, kar je v skladu z zakonodajo, ki velja v Republiki Sloveniji.

Prodajo deleža sta v roku, konec februarja 2012, prijavila davčnemu organu in vsak od njiju je, glede na leta lastništva deleža, od pet do deset let, prejel odločbo, s katero je davčni organ odmeril, vsakemu od njiju, po 236.650,00 evrov dohodnine. Oba sta navedeno davčno obveznost tudi plačala in s tem je bila za njiju zadeva zaključena. Žal pa ni bila zaključena za davčni organ, ki je konec februarja 2016, to je štiri leta po vloženih napovedih za odmero kapitalskega dobička, od katerega sta davek tudi plačala, uvedel DIN davka od dohodkov iz kapitala za leto 2011. Kot lahko vidite, konec februarja 2016, je bil uveden DIN davka od dohodkov iz kapitala za leto 2011, kar pomeni, da je bil ta nadzor uveden tik pred zastaranjem. Nič hudega, če bi šlo za zakonito zadevo, toda kot boste videli v nadaljevanju, je najverjetneje šlo za naklepno dejanje nezakonite obdavčitve.

Ja, pravilno ste prebrali. Uveden je bil DIN davka od dohodkov iz kapitala, katerega plačujejo fizične osebe, DIN pa je uveden in plačilo davka naloženo pravni osebi. To je bila v tistih letih politika delovanja Fursa. Dvakrat so obdavčevali prodaje deležev družb. Najprej je fizična oseba po prodaji deleža vložila napoved in plačala davek po zakonu od dohodnini, nato pa je davčni organ uvedel še DIN pri pravni osebi in prodajo deleža podjetja razglasil za navidezno in prejeto kupnino opredelil kot prikrito izplačilo dobička. Zloraba brez primere, toda če imaš moč, si lahko dovoliš vse, kar želiš. Podobnega DIN sem bil deležen tudi sam oziroma ena od mojih družb. Na srečo je v mojem primeru vrhovno sodišče že razsodilo in v 13. točki sodbe številka X Ips 283/2016, z dne 16. 1. 2019, zapisalo:

»V danem primeru pa niti iz ugotovljenega dejanskega stanja niti iz navedenih pravnih stališč ne izhaja, da je šlo v zadevi za enega ali več navideznih pravnih poslov v pomenu, ki ga dajejo splošna pravila civilnega prava, ki se, kot navedeno, v zvezi s tem uporabljajo tudi na davčnem področju. To izhaja tudi iz uporabljene pravne podlage v tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2. Tako je nesporno, da so bili pravni posli ne le sklenjeni, temveč tudi realizirani s tem, da je lastništvo nad poslovnimi deleži prešlo na drugo pravno osebo, ki je tudi dejansko obstajala in izrazila svojo poslovno voljo.«

Nadalje vrhovno sodišče zapiše, da je nepravilno stališče upravnega sodišča in davčnega organa, da je za razglasitev te prodaje deleža za navidezno že dovolj, da posel prodaje nima ekonomske vsebine.

V izvedenem DIN v ptujski družbi sta inšpektorja zavzela stališče ravno nasprotno citirani sodbi, da fizični osebi pri prodaji deleža nista sledila gospodarskemu cilju, to jo prodaji deležev, temveč izplačilu dobička in sta ob tem želela doseči nižjo obdavčitev s prikazom prodaje deleža v družbi, ki je bila predmet DIN. Ker sta navedena posla za finančna inšpektorja pomenila zlorabo predpisov, sta vsa plačila kupnine v znesku 3,2 milijona evrov, vsak od njiju 1,6 milijona evrov, opredelila kot izplačilo dividend fizičnima osebama. Tako sta finančna inšpektorja družbi, to je pravni osebi, naložila plačilo 640.000,00 evrov davka od dohodkov iz kapitala.

Torej, če ponovim enostavneje:

• družbenika sta leta 2011 prodala vsak 50-odstotni delež v družbi, in to vsak za 1,6 milijona evrov,
• to prodajo sta v roku napovedala davčnemu organu in oba sta prejela odločbi ter plačala vsak po 236.650,00 evrov dohodnine (davek od dohodkov iz kapitala), saj sta bila lastnika deleža med pet in deset let in ti dve odločbi sta pravnomočni,
• davčni organ leta 2016 uvede DIN, isto prodajo deležev razglasi za navidezno (brez ekonomske vsebine) in od iste prejete kupnine še enkrat obračuna davek od dohodkov iz kapitala po stopnji 25 odstotkov, to je vsakemu po 320.000,00 evrov, ob tem pa ne upošteva dejstva, da je bil davek od istega zneska že plačan.

Kot lahko vidimo, gre za dvojno obdavčitev iste kupnine, istega zneska. Moj predlog je bil, da če inšpektorja vztrajata pri tej obdavčitvi, naj potem naložita le plačilo razlike davka med obračunanim v znesku 320.000,00 evrov in med že plačanim v znesku 236.650,00 evrov. To pomeni vsakemu po 83.350,00 evrov. Na pripombo, da bo dvakratna obdavčitev istega zneska, denarja, kupnine uničila družbo in s tem tudi fizične osebe, sta finančna inšpektorja na 23. strani odločbe zapisala:

»Davčni organ pojasnjuje, da v primeru odmere davka od dividend davčnemu zavezancu in v primeru odmere davka od dobička iz kapitala na podlagi napovedi, ki sta jih pri davčnem organu vložila davčna zavezanca, ne gre za odmero iste (pod)vrste davka od dohodkov iz kapitala in gre za odmero na drugi pravni podlagi in različnima zavezancema.«

Menim, da gre za zapis brez primere, da gre za nezakonito obdavčitev in da v konkretnem primeru ni bil namen izvesti zakonit in pravilen DIN, temveč je očitno bil namen izdati odločbo s čim višjo davčno obveznostjo, da bi se dokončno uničila ta gospodarska družba, kar je razvidno iz nadaljevanja tega članka.

Ob tem je treba še poudariti, da je pravna oseba bila pripravljena plačati odmerjeno davčno obveznost in je vložila prošnjo za obročno plačilo izmišljenega davčnega dolga, toda njeno prošnjo je zavrnil tako davčni organ kot tudi drugostopni organ.

Furs vložil predlog za stečaj družbe

Celoten postopek nezakonitega obdavčenja pravne osebe je potekal na naslednji način:

• 30. 11. 2016 je odločbo izdal Generalni finančni urad, ki pa v skladu s 4. členom Uredbe o določitvi finančnih uradov Finančne uprave Republike Slovenije (Uradni list RS, številke 54/14, 92/14 in 80/16) sploh ni pristojen za izdajo te odločbe, toda to je kršitev Fursa, ki se vleče že skoraj sedem let,
• 28. 12. 2016 je vložena pritožba zoper predhodno navedeno odločbo,
• 28. 12. 2016 je vložena prošnja za obročno plačilo davčnega dolga (v 24 obrokih in z zavarovanjem – hipoteko na nepremičninah),
• 29. 12. 2016 (to je isti dan, ko je davčni organ prejel prošnjo) je davčni organ zavrnil prošnjo za obročno plačilo, ki bi bilo zavarovano s hipoteko,
• 5. 1. 2017 je vložena pritožba zoper odločbo o zavrnitvi obročnega plačila,
• 4. 3. 2017, čez manj kot dva meseca, je drugostopni organ, to je ministrstvo za finance, zavrnilo pritožbo,
• 20. 9. 2017 je odločbo izdal drugostopni organ, to je ministrstvo za finance, ki je zavrnilo pritožbo glede nezakonite dvojne odmere davka,
• 6. 11. 2017 je vložena tožba na upravno sodišče,
• 9. 7. 2019 je upravno sodišče izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbo pravne osebe,
• 10. 9. 2019 je vložen predlog za dopustitev revizije
• 4. 12. 2019 je vrhovno sodišče s sklepom dopustilo revizijo,
• 21. 12. 2020 je vrhovno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZDavP-2.

Kot je razvidno iz predhodne predstavitve datumov in izvedenih aktivnosti, se ni možno znebiti občutka, da je bil namen vseh teh postopkov čim višja obdavčitev in čim višja obremenitev fizičnih oseb in njihovih družb, in to čeprav je bil davek od tega zneska plačan že leta 2012. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da je davčni organ, čeprav je bila na vrhovno sodišče vložena zahteva za revizijo, 18. 11. 2019 podal predlog za uvedbo stečajnega postopka nad pravno osebo. Tako je davčni organ v predlogu za uvedbo stečaja zapisal:

»Dolžnik (davčni zavezanec) dolguje upniku (Fursu) na dan 13. 11. 2019 skupaj 780.668,72 EUR (ne navede pa, da gre za izmišljen in že plačan davčni dolg).

Zapadle neporavnane obveznosti dolžnika izvirajo od januarja 2017 pa vse do danes, kar dokazuje, da je dolžnik trajnejše nelikviden, saj v daljšem obdobju ni sposoben poravnati svojih obveznosti. Navedbe o trajnejši nelikvidnosti dolžnika dokazujemo s priloženim seznamom izvršljivih izvršilnih naslovov neplačanih davkov.

Ker dolžnik ne poravnava svojih obveznosti od januarja 2017 in je trajnejše nelikviden oz. dolgoročno plačilno nesposoben oz. prezadolžen, ne poseduje premičnega premoženja, dolg narašča, upnica (Furs) predlaga, da sodišče uvede stečajni postopek.«

Ni kaj, še en zapis brez primere in primer brez primere. Furs v predlogu za stečaj ne zapiše:

• da gre za izmišljeno davčno obveznost,
• da gre za dvakrat odmerjen davek od iste transakcije,
• da je zavezanec prosil za obročno plačilo davka in je kot zavarovanje predlagal vpis hipoteke
• da je na vrhovno sodišče vložena revizija.

Takoj po prejemu predloga za uvedbo stečaja, katerega je dolžniku (pravni osebi) posredovalo sodišče, je dolžnik na sodišče vložil ugovor zoper predlog za uvedbo stečajnega postopka. Tako je sodišče 3. 1. 2020 preklicalo narok za začetek stečajnega postopka.

Torej, tukaj imate lep primer, kako vas lahko finančni inšpektor, ki je pri svojem delu samostojen, uniči in na koncu še pahne v stečaj. Lahko se vprašamo, koliko je še podobnih primerov. Nesporno je, da če davčni zavezanec ne bi vztrajal in ne bi šel do konca, trenutno je na vrhovnem sodišču, bi bil kriv in bi končal v stečaju. V stečaju pa bi končal, ker mu je davčni organ odmeril davek, katerega sta že plačali fizični osebi. To ni osamljen primer, teh primerov je še kar nekaj in tudi sam sem imel podoben primer. Ta dvakratna obdavčitev z zlorabo četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 je lep primer izbranega uničevanja davčnih zavezancev.

Zahteva za oceno ustavnosti

Vrhovno sodišče je na ustavno sodišče poslalo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku in Zakona o davčnem postopku kot celote. V svoji zahtevi je vrhovno sodišče povzelo vse dogodke v DIN, ki sem jih predstavil uvodoma, in v zadnjem delu zahteve navedlo razloge za neustavnost določb zakona o davčnem postopku. Tako vrhovno sodišče navede:

» … da je ob obravnavanju navedene zadeve ugotovilo, da obstaja protiustavnost četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, in to zaradi nasprotja s 147. členom Ustave, ki kot specialno načelo zakonitosti na področju davkov zahteva jasnost in pomensko določljivost davčnih predpisov. Navedena protiustavnost te zakonske določbe preprečuje vrhovnemu sodišču, da bi jo uporabilo kot podlago za obdavčenje. Vendar pa vrhovno sodišče kljub ustavno pomanjkljivi zakonski podlagi za obdavčenje zaradi zaščite vrednost davčne pravičnosti in enakosti davčnih zavezancev pred ustavo in zakonom ne more odpraviti naloženega davčnega bremena z razveljavitvijo sodbe upravnega sodišča in odpravo izpodbijanega akta Fursa, temveč ob ugotovljeni neustavni pravni praznini vlaga tudi zahtevo za presojo skladnosti (celotnega) ZDavP-2 z 2. členom Ustave.«

V nadaljevanju vrhovno sodišče zelo podrobno razloži svoje zahtevo. Celotno obrazložitev je razumeti, da ne more davčne obveznosti ene osebe plačati druga oseba in da je to treba urediti. Vrhovno sodišče tako v 14. točki zahteve navede, da morata biti za obstoj zlorabe na davčnem področju podana tako objektivni kot subjektivni element.

Za obstoj objektivnega elementa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, ki ga pri sklepanju pravnih poslov uporabi davčni zavezanec, cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen oziroma, da objektivno za posamezni pravni posel ali skup povezanih pravnih poslov ni mogoče najti nobenega razumnega poslovnega cilja.

Za obstoj subjektivnega elementa pa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistveni namen zadevnih transakcij pridobiti neupravičeno davčno ugodnost.

V predstavljenem primeru davčnega zavezanca in obeh fizičnih oseb je nesporno, da ni ne objektivnega in ne subjektivnega elementa. Obe fizični osebi sta prodajo njunih poslovnih deležev za 3,2 milijona evrov napovedali davčnemu organu, prejeli sta odločbi in plačali sta odmerjeno dohodnino v znesku 236.650,00 evrov. Gre za dohodnino, ki je odmerjena od razlike med nabavno in prodajno ceno kapitala.

Davčni organ je s svojo odločbo od istega posla, to je prodaje dveh poslovnih deležev za skupno 3,2 milijona evrov, pravni osebi odmeril davek od dohodkov iz kapitala po stopnji 25 odstotkov, kar skupaj znese 640.000,00 evrov oziroma za vsakega od njiju po 320.000,00 evrov. Vse to je storil, čeprav je davek od te prodaje že bil plačan.

Davčna inšpektorja bi pri svojem delu, to je v spornem DIN, morala biti razumna do te mere, da bi upoštevala moj predlog, da bi naložila plačilo le razlike med dohodnino, ki sta jo fizični osebi plačali po prejetih odločbah, in davkom, ki sta ga odmerila davčna inšpektorja. Pravna oseba bi navedeno razliko, v znesku skupaj 166.700,00 evrov, oziroma za vsakega od njiju po 83.350,00 evrov, plačala in zadeva bi bila zaključena. V proračun bi tako prišlo dodatnih 166.700,00 evrov. Verjetno ne bi bilo nobenih pritožbenih postopkov in tudi ne bi prišlo do zahteve za oceno ustavnosti določb ZDavP-2.

Zato menim, da velikokrat ni težava v davčni zakonodaji, temveč v samovolji posameznikov (davčnih inšpektorjev ali davčnih zavezancev), ki jo zlorabljajo.

Zdaj bo treba počakati na odločitev ustavnega sodišča, kar lahko traja še nekaj let, in tako se še enkrat kot pravilna izkaže moja trditev, da za pravdanje in dokazovanje svoje pravice moraš imeti dovolj finančnih sredstev in moraš biti dovolj mlad, da dočakaš končno odločitev. Ali je vse to potrebno, pa presodite sami. Z malo več razuma bi se te zadeve lahko zaključile že v prvotnih postopkih.

Zaključek

Verjetno se mnogi sprašujete, zakaj sploh pišem o tem, saj to mnoge ne zanima. Namen mojega pisanja je, da vam predstavim, kaj se dogaja v nekaterih davčnih postopkih, da veste, da prihaja do samovolj davčnih inšpektorjev, ki vas lahko brez večjih težav uničijo, da veste, da v Fursu ni nikogar, ki bi to uničevanje ustavil, saj se vsi sklicujejo na samostojnost finančnega inšpektorja. V bistvu pa zadeve potekajo, uporabil bom izraz podtalno, na ta način, da posameznik ali skupina oseb na generalnem finančnem uradu pripravlja in daje navodila davčnim inšpektorjem, ko pa pride do težav, davčni inšpektor ostane sam. Tisti, ki so na generalnem finančnem uradu pisali in dajali navodila, pa utihnejo in se umaknejo do naslednjega primera, ko spet dajejo navodila. Te osebe so več ali manj znane in njihova moč je neverjetna. Oni so sposobni še enkrat odpreti že pravnomočno zaključene davčne postopke, o čemer sem tudi že pisal. Zaradi tega menim, da davčni zavezanci morajo o teh zadevah govoriti, kajti le na ta način se ta samovolja lahko ustavi.