TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Toženkina pritožba se zavrne in se vmesna sodba v izpodbijani III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Višje sodišče je ugotovilo (glej točki 46 in 47 obrazložitve te sodbe), da toženka tožnice o tej kršitvi oziroma neizpolnitvi Pogodbe (o neizročitvi pobranega denarja oziroma o prisvajanju gotovine) ni obvestila oziroma ji ni postavila primernega roka za odpravo napake (105. člen OZ) ter da tudi ni izpolnjen dejanski stan iz 106. oziroma 107. člena OZ. Odstop od Pogodbe zato tudi na podlagi te kršitve ni utemeljen.

Pritožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do toženkinega dokaznega gradiva. Pritožnica sicer v točki 12 pritožbe navaja, do katerih dokazov naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, vendar pa pri tem ne pojasni, na katera pravno odločilna dejstva se ti dokazi nanašajo.

Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen (medtem ko se zgolj višina prepušča odločitvi s končno sodbo). Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk (nedopustno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost in škoda), njena višina pa je odvisna od obsega nastale škode. Vendar pa v skladu s pravno teorijo in sodno prakso sodišču škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti ob izdaji vmesne sodbe ni treba ugotavljati z gotovostjo, saj to ni v skladu s temeljnim namenom tega instituta (poenostavitev in pocenitev postopka), ki zato dopušča, da se tudi vprašanje, ali je škoda sploh nastala, prepusti nadaljnjemu postopku odločanja o znesku. Sodišče lahko torej kljub vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala. Višje sodišče v zvezi z navedenim ugotavlja, da je v konkretni zadevi z veliko verjetnostjo dokazano, da je škoda nastala. Tožnica je namreč glede ocene izgubljenega dobička predložila strokovno mnenje družbe N., d. o. o., iz katerega izhaja, da bi stranki v obdobju po odstopu od Pogodbe poslovali z dobičkom. Poleg tega je življenjsko logično, da bi pravdni stranki, glede na to, da sta z izgubo poslovali le nekaj mesecev od začetka obratovanja (kar je pričakovano), z dobičkom (slej kot prej) poslovali. Toženka pa je tudi sama navajala, da so bili prihodki po prenehanju sodelovanja kar nekajkrat višji.