TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Za trajno odškodninsko obveznost (v obliki rente), ki je nastala iz škodnega dogodka leta 1977 na ozemlju tedanje SR Slovenije,
povzročili pa so jo vojaki tedanje JLA pri varovanju vojaškega objekta, tožnici, ki je imela tako v času škodnega dogodka kot ob
sojenju o rentnem zahtevku zoper Republiko Slovenijo stalno prebivališče na ozemlju sedanje Republike Slovenije, odgovarja po osamosvojitvi Slovenije država Republika Slovenija, ki sedaj izvršuje obrambne funkcije na tem ozemlju.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnico leta 1977 poškodovala vojaška oseba, ki je bila v sestavi tedanje JLA, zato je država SFRJ tožnici izplačevala mesečno rento vse do 1.8.1991. Tožnica stanuje v Sloveniji in je bila rojena v Sloveniji. Do
poškodbe je prišlo na ozemlju tedanje SR Slovenije, v P. kjer je bil vojaški objekt, ki so ga varovali vojaki tedanje JLA.

V času, ko je bila tožnica poškodovana, je bila zvezna vojska, katere vojak je bil povzročitelj, tudi vojska tedanje SR Slovenije, ki je bila na ozemlju sedaj Republike Slovenije legalno in v konkretnem primeru z namenom varovanja vojaškega objekta v mirnodobnem času. Tožnica pa je bila v času škode in je tudi po osamosvojitvi oseba s stalnim prebivališčem na ozemlju, ki je sedaj ozemlje Republike Slovenije. Gre torej za nastalo odškodninsko obveznost bivše države v omenjenih okoliščinah, ki pa še ni plačana, saj ima tožnica pravico do rente in to tudi v trenutku, ko vprašanje pravnega nasledstva države SFRJ mednarodnopravno še ni rešeno.

Izhajajoč iz dejanskih ugotovitev, torej iz konkretnih okoliščin primera, je potrebno tožničin zahtevek obravnavati po veljavnih
predpisih Republike Slovenije. Ni mogoče odlagati rešitve na (morebitno) bodočo delitveno bilanco med novonastalimi državami. V
zvezi z revizijskimi navedbami o delitveni bilanci je potrebno opozoriti, da bo ta delitev opravljena med novimi državami oz. med
temi in drugimi subjekti mednarodnega javnega prava in ne med fizičnimi osebami in subjekti mednarodnega javnega prava. V
konkretnem razmerju, ko gre za fizično osebo, ki stalno prebiva v Republiki Sloveniji, in samo državo, ter ko je škoda nastala na
ozemlju sedanje Republike Slovenije, je potrebno uporabiti veljavno domače pravo in presojati to odškodninsko razmerje po veljavnih predpisih. Pri tem pa se država kot stranka ne more sklicevati, da je prevzela le tiste obveznosti bivše države, ki jih je že uredil zakonodajalec z odlokom (npr. revident navaja Odlok o plačevanju akontacij vojaških pokojnin). Gre za odškodninsko, torej
civilnopravno razmerje med tožnico kot oškodovanko in državo kot odškodninsko odgovorno osebo. To odškodninsko razmerje je nastalo v času, ko je bila država, ki je na ozemlju sedanje Republike Slovenije izvrševala obrambno funkcijo države, država z imenom SFR Jugoslavija. Od osamosvojitve Slovenije (za to pravdo pomembno pa glede na tožbeni zahtevek in izpodbijano pravnomočno sodbo predvsem tudi od 1.12.1991) naprej na tem ozemlju, na katerem je bila tožnici povzročena škoda in na katerem je nastalo obravnavano odškodninsko razmerje, ni več države z imenom SFR Jugoslavija, ampak je tu država z imenom
Republika Slovenija, torej tožena stranka, ki sedaj na tem ozemlju seveda izvršuje tudi obrambno funkcijo države.

Republika Slovenija je po ustavi oblikovana tudi kot pravna država (2. člen). Pojem pravne države med drugim pomeni, da formalni pravni viri obravnavajo pravne subjekte predvidljivo, saj vnaprej določajo, kako naj se subjekti vedejo, če se bodo znašli v določenih dejanskih okoliščinah. To velja tudi za državo kot udeleženko civilnopravnega razmerja, npr. odškodninskega razmerja. V tem razmerju država ne nastopa kot subjekt mednarodnega javnega prava, ampak nastopa kot udeleženka civilnopravnega razmerja, v katerem mora tudi sama kot stranka tega razmerja spoštovati načela pravne države. V nasprotju s temi načeli bi bila drugačna razlaga določb 9.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, kakor pa je tista razlaga, za katero se je odločilo sodišče prve in druge stopnje. Tako se ob naštetih okoliščinah izkaže, da se tožena stranka ne more v razmerju nasproti tožnici sklicevati na že citirane državotvorne akte, češ da je z
njimi prevzela le tista področja, ki so nujno potrebna za funkcioniranje države in še ta le v upravljalskem obsegu, ostala
področja pa le v tistih mejah, ki jih tožena stranka sama določi, kar naj bi veljalo tudi za vprašanje upravičenj tožnice kot vojaške
odškodninske upravičenke in obenem mirnodobne vojaške invalidke. To pomeni, da bi tožena stranka glede tožnice (zaradi že izjavljene zakonodajne volje) eventualno prevzela obveznost izplačevanja vojaških invalidskih prejemkov, ne bila pa bi dolžna (ker take zakonodajne volje ni) prevzeti obveznosti izplačevanja sporne rente, do katere je bila tožnici priznana pravica kot vojaški odškodninski upravičenki iz prav tistega škodnega dogodka, zaradi katerega je postala mirnodobna vojaška invalidka. Take razlage položaja oškodovanca nasproti državi, na katere ozemlju živi, ki pa (v konkretnem primeru zaradi osamosvojitve Slovenije) ni več ista država, v pravni državi ni mogoče sprejeti. Pravilna je razlaga tožničinega položaja kot oškodovanke po materialnem pravu, ki sta jo uporabili sodišči prve in druge stopnje. Zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi torej ni.