TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 1.427,91 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. Sicer se v preostanku pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.826,01 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožniku je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, zato je upravičen do povrnitve tiste že prisojene premoženjske škode, ki je zaradi dolgotrajnega sojenja ni uspel pravočasno izterjati od svojega dolžnika, ki je zapadel v insolventnost. Vendar je tožnik upravičen le do dela vtoževane terjatve, ki mu je bila tedaj prisojena, a je ni uspel izterjati, ne pa tudi do tistega njenega dela, v katerem je bila tožnikova terjatev že tedaj zavrnjena zato, ker je prenehala.

Že na prvi pogled je očitno, da več kot 25 let trajajoč postopek ni nekaj normalnega ali običajnega. Stopnjevitost sojenja ne sme predstavljati priročnega alibija, ki bi sodstvu omogočal ponavljajoče se mletje brez sodnega epiloga. Sodstvo mora biti sposobno ne samo soditi, temveč predvsem razsoditi in to v razumnem roku, zato tudi množica raznoraznih razveljavitev sama po sebi ne predstavlja opravičljivega razloga za tako ekscesno dolg sodni postopek.

Toženka zanemarja, da je bilo prav sodišče tisto, ki je odločalo več kot 25 let - ne pa tožnik. Pričakovanje, da bi moral tožnik sodišče vseskozi spodbujati, naj opravlja svojo zakonsko dolžnost, ni utemeljeno oz. je takšno pričakovanje neživljenjsko in pretirano. Že res, da lahko tudi stranke postopka vplivajo na dinamiko določenega postopka, a vselej le v okviru svojih zakonskih možnosti, ki so vnaprej predvidene in kot take legitimne, medtem ko je prav na sodišču osrednja odgovornost, da postopek vodi, nadzira in obvlada, stranke usmerja in po potrebi omejuje ter na tej podlagi poda svojo končno razsodbo. V takšno vlogo sodišča pa petletni sodni premor in to brez kakršnihkoli vsebinskih razlogov - gotovo ne sodi. Stranka se lahko v skladu z načelom zaupanja upravičeno zanese na to, da bo sodni organ opravil svoje delo in to v skladu z zakonskimi pravili ter standardi dela, kamor navsezadnje sodi tudi sojenje v razumnem roku. To enako velja ne glede na to, ali je imelo sodstvo samo s sabo v kritičnem obdobju resne probleme oz. sistemske težave s sodnimi zaostanki, saj to stranke, ki skuša na sodišču na miren način poiskati svojo pravico, načeloma niti ne zanima. Zato ni razumljivo, zakaj bi moral tožnik sodišče priganjati oz. prosjačiti, naj vendarle postopa, če pa je sodišče dolžno postopati zaradi svoje zakonske dolžnosti in ne zato, ker bi si to tako zelo (za)želel tožnik kot stranka postopka. Da je imel tožnik ambicijo, da je postopek tekel in se premikal, pa izhaja že iz tega, da je vložil tožbo in se zahtevku ni odpovedal ali ga umaknil.