TFL Vsebine / TFLGlasnik

Andrej Razdrih: 
Decembra lani si bil vnovič izvoljen za predsednika Atletske zveze Slovenije. Vodiš tudi večjo odvetniško pisarno v Celju. Kako usklajuješ delo na obeh področjih?

Primož Feguš:
V Atletsko zvezo Slovenije sem vpet že od jeseni leta 2016, ko sem bil prvič izvoljen za člana upravnega odbora zveze. Pozneje, v svojem drugem mandatu, sem bil najprej dve leti podpredsednik zveze, ko pa je bivši predsednik jeseni 2022 odstopil, sem prevzel vodenje zveze kot predsednik. Že vse od začetka mojega udejstvovanja v zvezi so se aktivnosti počasi povečevale, tako da izvolitev na funkcijo predsednika ni bila šok, ampak sem zelo natančno vedel, koliko dela me čaka. Mogoče se sliši čudno, ampak delo v zvezi je tako drugačno od odvetništva, da me to dejansko sprošča. Funkcija predsednika Atletske zveze Slovenije me je prisilila, da sem v odvetniški pisarni še bolj efektiven, da kakšno zadevo več delegiram sodelavcem in da delujemo še bolj homogeno, kot smo pred tem. V tem kontekstu vztrajam, da se vsak od nas v pisarni specializira za določeno pravno področje, a hkrati spremlja tudi druga pravna področja, saj smo na tak način zmožni kombiniranja znanja, kar v kompleksnih pravnih primerih pride zelo prav. Za kakšen nasvet pa še vedno vprašam očeta, ki je aktiven odvetnik že skoraj štiri desetletja in ima še vedno pronicljiv pogled na odvetništvo in pravosodje kot celoto.

Andrej Razdrih: 
Zakaj se ti zdi pomembno, da je odvetnik poleg rednega dela v pisarni tudi družbeno aktiven?

Primož Feguš:
Na splošno je delo pravnikov monotono in stresno. Zaradi razumevanja delovanja različnih področij je za odličnega odvetnika skoraj nujno potrebno, da je vključen tudi v kakšno drugo aktivnost, bodisi na področju kulture bodisi na področju dobrodelnosti ali športa. Na eni strani je to sprostitev in odmik od stresnega dela v pisarni, na drugi pa da odvetniku to udejstvovanje možnost za rast in boljše razumevanje življenja in odnosov, kar pripelje do enostavnejšega in hitrejšega reševanja sporov in situacij, s katerimi se srečujemo na svojem profesionalnem področju.
Velikokrat me kdo od kolegov vpraša, kako uspem najti čas in energijo tako za pisarno kot za atletiko, in mu odvrnem, naj sam poskusi še kaj drugega kot odvetništvo, pa bo videl, da se vse to da delati brez problema.

Andrej Razdrih:
Si nekdanji odličen atlet. Kako sedaj kot odvetnik skrbiš za svojo telesno pripravljenost, ki je nujna za tako stresno dejavnost, kot je odvetništvo?

Primož Feguš:
Bojim se, da za zdravje premalo skrbim. Za zdaj sicer nimam večjih zdravstvenih težav, a vseeno bi moral biti bolj dosleden pri rekreaciji. Ugotovil sem, da mi pri odpravljanju stresa zelo pomaga tek, tako da se trudim, da vsaj enkrat tedensko tečem. To je ravno zadosti, da se lahko brez zadržkov udeležim kakšnega izmed rekreativnih tekov, ki jih organizirajo klubi v okviru Atletske zveze. Sem eden redkih predsednikov športnih zvez, ki redno nastopajo na uradnih tekmovanjih v svojem športu.

Zlasti mlajšim kolegom bi morali bolj jasno dopovedati, da delo za pisalno mizo in za računalnikom sčasoma postane zelo naporno in da je pomembno, da se redno gibljejo, sicer jih lahko že kmalu po 40. letu čakajo resne zdravstvene težave, povezane zlasti z izgorelostjo in dolgotrajnim sedenjem.

Andrej Razdrih: 
Na prvem evropskem prvenstvu v cestnih tekih aprila letos v Bruslju si sodeloval na teku na 10 km in dosegel soliden čas. Je tek na dolge proge primeren šport za odvetnika?

Primož Feguš:
Letos je v Bruslju potekalo prvo evropsko prvenstvo v cestnih tekih in z direktorjem Atletske zveze sva bila povabljena, da se udeleživa rekreativnega teka. Proga je imela precej vzponov, tako da tek, četudi samo na 10 km, ni bil najbolj enostaven. Mislim, da je tek, zlasti v kombinaciji s hitro hojo, idealna rekreacija za vse tiste, ki nimajo veliko časa. Teka ali hitre hoje se lahko lotiš v katerikoli fazi življenja, z neko zmernostjo tudi nista nevarna za poškodbe. Sčasoma vsak pride do bistvenega napredka in očitnih rezultatov, predvsem pa je tek odličen za odpravljanje stresa.

Andrej Razdrih: 
Slovenski atleti v mednarodni konkurenci trenutno dosegajo zelo dobre rezultate, kar je ob upoštevanju preostalih športov fenomen naroda in države s komaj dvema milijonoma prebivalcev. Ali se mladi v Sloveniji v zadostnem številu zanimajo za atletiko in ukvarjajo z njo?

Primož Feguš:
Zanimanja za atletiko med mlajšimi je v zadnjih letih vedno več. Naše atletske šole po vsej Sloveniji so bolj ali manj zasedene, polno so zasedeni tudi vsi atletski stadioni. K večjemu zanimanju za atletiko pa niso prispevale le številne obnovitve atletskih stadionov in vrhunski rezultati naših atletov, ampak predvsem spoznanje staršev, ki vpisujejo svoje otroke v program atletike, da je to eden redkih športov, ki na eni strani zagotavlja zadostno fizično aktivnost za otroke, da se primerno utrudijo, na drugi strani pa jih tudi vzgaja in oblikuje v dobre, delovne in poštene ljudi.

»Vsekakor menim, da bi se odvetniki morali bistveno pogosteje udeleževati sestankov območnih zborov, Odvetniške šole, skupščine odvetniške zbornice ipd., predvsem pa bi morali biti člani bolj aktivni ter ponosni na svoj poklic in zbornico.«

Andrej Razdrih: 
Kateri so največji izzivi slovenske atletike in kakšni so tvoji cilji v tem predsedniškem mandatu?

Primož Feguš:
Največji dolgoročni izziv slovenske atletike je vprašanje, kako zadržati mlade talentirane atlete, da bi po zaključenem študiju nadaljevali treninge in tekmovanja. Mnogi zelo uspešno trenirajo in tekmujejo skozi srednjo šolo in med študijem, potem pa jim zmanjka motivacije, da bi nadaljevali kariero vrhunskega profesionalnega atleta na evropskem ali celo na svetovnem nivoju. Seveda je to povezano tudi s financami.

S kratkoročnimi izzivi pa se v bistvu že ukvarjamo. Konec junija bomo v Mariboru organizirali evropsko ekipno prvenstvo za 2. in 3. divizijo. To je največje atletsko tekmovanje v Sloveniji vseh časov, v dveh dvojnih tekmovalnih dneh bo nastopilo kar 1600 evropskih atletov. Gre za velik organizacijski zalogaj, ki smo se ga lotili skupaj z Mestno občino Maribor in tamkajšnjim zavodom za šport. Ponosen sem, da je to po zelo dolgem času prva tekma, na kateri se bodo prodajale vstopnice za ogled atletskih tekmovanj, neposredni prenos pa bo mogoče spremljati na drugem programu RTV Slovenija. To so izjemni premiki za slovensko atletiko.

Zelo dobro napredujemo tudi na področju infrastrukture. Ob velikem posluhu lokalne in državne politike so se obnovili ali zgradili atletski stadioni skoraj po celotni Sloveniji. Celo v Ljubljani se je začelo premikati, z dokončnim izborom izvajalca se bo letos poleti začela gradnja novega atletskega centra v Šiški, kar so čakale generacije atletov. To bo dejansko največji in najlepši atletski center v širši regiji. Če nam bo v zvezi do konca mandata uspelo prepričati še vodstvo koprske občine, da je tudi tam nujna prenova atletskega stadiona, saj je stadion zaradi ugrezanja steze izjemno nevaren tudi za treninge otrok in mladine, bodo cilji na področju infrastrukture preseženi.

Andrej Razdrih: 
Slovensko pravosodje uživa sorazmerno malo zaupanja javnosti, ki uspešnost sodstva ocenjuje po izidih v medijsko razvpitih procesih. Dejanski problem je slabša učinkovitost slovenskega sodstva, zlasti po ukinitvi t. i. sodniške norme. Kako vidiš in ocenjuješ probleme in izzive današnjega sodstva?

Primož Feguš:
Največji problem vidim v odnosih med sodniki, odvetniki in strankami. Na obravnavah se sodniki do odvetnikov in strank velikokrat obnašajo ponižujoče, kar vodi v slab ugled pravosodja kot celote. Že res, da obisk sodišča v nobenem od postopkov ni najbolj prijetna stvar na svetu, nikakor pa ne morem sprejeti tega, da stranke po večini označijo sodni postopek za katastrofo, tudi če gre zgolj za nesporni zapuščinski postopek. Redki so sodniki, ki bi postopek vodili z empatijo in razumevanjem, da je problem, zaradi katerega je stranka na sodišču, zanjo največji na svetu in da smo vsi pravosodni delavci tam zato, da ji tako ali drugače pomagamo rešiti ta problem.

Žal je na sodni strani premalo zavedanja, da so naše stranke tudi njihove stranke in da bo, ko naših strank ne bo več na sodišče, to tudi za njih problem.

Andrej Razdrih: 
Odvetniki v Sloveniji se soočajo s slabšim ekonomskim položajem, kar je pokazala ekonomska analiza Inštituta za lokalno samoupravo Maribor¹ in kar je nedvomno tudi posledica neusklajene odvetniške tarife. Število odvetnikov na sto tisoč prebivalcev je pod povprečjem EU, priliv novih kandidatov za odvetniške vrste že nekaj časa usiha. Kako ti vidiš stanje odvetništva pri nas?

Primož Feguš:
Ko se s kolegi srečamo na sodišču, ko se ogrnemo v toge in se borimo za svoje stranke, niti ne opazimo stanja in klime, ki vlada med nami. Ko pa se na kakšnem druženju odkrito pogovarjamo med seboj, sem zelo presenečen nad tem, koliko težkih zgodb slišim. Mnogi odvetniki živijo in delajo pod enormnim stresom, saj kot samostojni odvetniki težko opravijo vse obravnave, spišejo vloge in jih pravočasno oddajo na sodišče, sproti opravljajo sestanke s strankami in se na koncu borijo še s tem, da so njihovi računi plačani. Mislim, da bi bila rešitev v povezovanju v večje pisarne, kjer si kolegi razdelijo področja dela, se specializirajo za posamezna področja in si medsebojno pomagajo, tako na strokovnem področju kot tudi na splošno. Glede na to, da se odvetniki borimo za reševanje problemov strank, je bistveno, da sami nimamo problemov.
V Sloveniji, zlasti v Ljubljani, je nekaj odvetniških pisarn, ki so očitno našle pravo formulo za sodelovanje. Združujejo veliko število odvetnikov in so uspešne, zato se mi zdi zelo pomembno, da bi tudi drugod znali prepoznati prednosti tovrstnega delovanja.

Andrej Razdrih: 
Še zadnje vprašanje: kaj pogrešaš pri delu odvetniške zbornice oziroma kaj bi predlagal za izboljšanje organiziranosti odvetništva na Slovenskem?

Primož Feguš:
Na področju organiziranosti odvetništva pogrešam predvsem pomanjkanje volje kolegov do večjega udeleževanja pri aktivnostih in dogodkih, ki jih organizira Odvetniška zbornica Slovenije. Zbornica ni sama sebi namen, ampak služi interesom članstva. In člani bi to morali spoštovati. Menim, da je aktivnosti zbornice zelo veliko, vodstvo zbornice se zelo potrudi, da so predavanja, izobraževanja in vsakovrstna druženja zanimiva in prijetna. Med kolegi bi morala vladati večja povezanost, saj si niti predstavljati ne znamo, kako bi bilo, če zbornice ne bi imeli. Nikakor se ne sme dopustiti, da bi delovanje zbornice in območnih zborov zamrlo.

Sam imam izkušnjo iz atletike, kjer je bilo, ko sem začel delovati, znotraj zveze med klubi, trenerji in ostalimi deležniki veliko napetosti in kreganja, pozneje, ko nam je uspelo vse te deležnike poenotiti, pa so se začeli kazati pozitivni rezultati. Vsekakor menim, da bi se odvetniki morali bistveno pogosteje udeleževati sestankov območnih zborov, Odvetniške šole, prireditev ob dnevu slovenskih odvetnikov, skupščine odvetniške zbornice in tudi drugih dogodkov, predvsem pa bi morali biti člani bolj aktivni ter ponosni na svoj poklic in zbornico. Seveda se je treba tudi zavedati, da je vsak odgovoren za lasten gmotni položaj, ne pa da se krivdo za lastne težave vali na zbornico.

Prispevek je bil objavljen v reviji Odvetnik, št. 121/2025.

---

¹ Analiza je bila izdelana junija 2024.