TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se njen izrek v dokončnem besedilu (torej z upoštevanjem že pravnomočno prisojenega in neizpodbijanega zneska) glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 275.481,75 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.12.1993 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 179.047,25 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.1.1994 dalje do plačila, vse v roku 15 dni."

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 18.631,47 SIT z zakonitimi obrestmi od 13.11.1996 dalje do plačila, v roku 15 dni.

II. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 21.957,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1996 dalje do plačila, v roku 15 dni.

Vzrok za nastanek škode je bil tako na strani tožnika kot tudi na strani zavarovanca tožene stranke, katerih nepravilni ravnanji sta pač slučajno sovpadli (koincidirajoča vzročnost). Vendar pa iz gornjih ugotovitev izhaja sklep, da je prispevek zavarovanca tožene stranke vendarle večji. S tovornim vozilom se je približeval križišču, pred katerim bi v vsakem primeru moral ustaviti, poleg tega pa je bilo tožnikovo zavijanje v V. ulico situacija, ki bi jo zavarovanec tožene stranke moral pričakovati. Približevanje križišču s prednostno cesto, širina (oziroma ozkost) ceste in s tem povezana predvidljivost možnega srečanja z enako širokim vozilom ter zasneženo in poledenelo vozišče so vsekakor okoliščine, ki so terjale od zavarovanca vožnjo s takšno hitrostjo, da bi tudi v teh okoliščinah vozilo lahko obvladal. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bila njegova hitrost tako visoka, da ne bi omogočala srečanja s tožnikovim vozilom, celo v normalnih razmerah na vozišču (4. odstavek, na 4. strani sodbe). Neprimerna hitrost zavarovanca tožene stranke je bila torej razlog, ki mu je onemogočil obvladanje vozila oziroma razlog, da je izgubil nad njim vsakršno kontrolo, zaradi česar je prišlo do trčenja v tožnikovo vozilo. Nasprotno, pa je tožnik bil sposoben reševati nastalo situacijo, saj je vozilo ustavil in začel voziti vzvratno (takšno reševanje je v navedenih pravilih o srečevanju vozil predvideno, zato je nepravilno stališče iz izpodbijane sodbe, da takšna reakcija ni bila pravilna), vendar pa je začel s tem manevrom, ko je bil od desnega roba ceste oddaljen kar 1,6 m oziroma, ko je bil na sredi vozišča. Ker je prišlo do trčenja v čelni del tožnikovega vozila, bi njegova vožnja tik ob desnem robu ceste (torej v skladu s pravili, ki določajo voznikovo ravnanje pri zavijanju v desno in pri srečevanju vozil), vplivala na manjši obseg škodnih posledic (lahko pa tudi - kar pa ni nujno - na ustreznejšo reakcijo zavarovanca tožene stranke).