TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti 2.278,67 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Na podlagi ZLNDL, ki je urejal lastninjene nepremičnin na podlagi imetništva pravice uporabe, se je lastninska pravica po samem zakonu ob njegovi uveljavitvi pridobila na podlagi pravice uporabe, katere nosilca pa je potrebno določiti, upoštevajoč tedanje predpise. Narava pravice uporabe je bila namreč drugačna od klasične lastninske pravice, kakor tudi njen prenos, pri čemer vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, temveč deklaratoren. Poleg tega so se vknjižbe po noveli ZLNDL-A izvajale avtomatično in v primeru, ko je bila v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina in pravica uporabe v korist določene pravne ali fizične osebe, se je avtomatično na podlagi tega zakona vpisala lastninska pravica v korist osebe, ki je bila pred tem imetnik pravice uporabe. Ta rešitev je bila enostavna, vendar ne nujno najboljša, saj je privedla do vrste materialnopravno nepravilnih vknjižb, na kar je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje. Če je bil upravičenec do lastninske pravice na podlagi specialnega predpisa drug, kot je bil v zemljiški knjigi vpisan imetnik pravice uporabe, je vknjižba lastninske pravice na podlagi ZLNDL nezakonita.

Tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni pridobil, čeprav je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana nanj.

V tem gospodarskem sporu je lastništvo spornih nepremičnin predhodno relevantno zato, ker tožeča stranka uveljavlja odškodnino zaradi opustitve izvedbe postopka razlastitve. Vprašanje lastninske pravice tožeče stranke na spornih nepremičninah se zato tudi v tem postopku presoja le kot predhodno vprašanje, saj če tožeča stranka ni lastnica spornih nepremičnin (vpis v zemljiško knjigo je namreč v primeru pridobitve lastninske pravice po ZLNDL le deklaratoren), tudi ni bila razlaščena (saj je to lahko le lastnik) in ji materialno pravo ne daje upravičenja do plačila odškodnine, saj ta eventualno pripada le lastniku kot razlastitvenemu zavezancu (94. in 105. člen ZUreP-1, ki je veljal v času vložitve tožbe, enako pa izhaja tudi iz sedaj veljavnih 205. in 216. člena ZUreP-3), hkrati pa tudi ni podane opustitve njene razlastitve in s tem protipravnosti kot osnovnega elementa temelja odškodninske odgovornosti, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje.