TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da je obdolženi A. B., odgovoren za prekršek po določbi prvega odstavka 234. čl. ZVCP-1, ki ga je storil s tem, da je dne 21. septembra 2008 ob 15.30 uri zaradi kršitve določbe prvega odstavka 44. čl. ZVCP-1 povzročil prometno nesrečo prve kategorije, s tem, da kot voznik osebnega avtomobila, ki se je s parkirišča blagovnega centra v N. G. vključeval v promet na prednostno cesto s ceste, ki je bila označena s prometnim znakom pred križiščem Ustavi (II-2), ni pustil mimo osebnega avtomobila, ki ga je po prednostni cesti z njegove leve strani pripeljal S. P., kateri je v križišču vozil naravnost proti izhodu s parkirišča, zaradi česar je med voziloma prišlo do trčenja, pri katerem je na obeh vozilih nastala premoženjska škoda.

Po določbi prvega v zvezi z določbo drugega odstavka 234. čl. ZVCP-1 se obdolžencu izreče globa 300,00 EUR (tristo evrov) in stranska sankcija 5 (pet) kazenskih točk. Obdolženec mora globo plačati v roku 30 dni od vročitve te sodbe. V primeru neplačila se globa izterja tako, da se mu določi uklonilni zapor, ki traja, dokler obdolženec ne plača globe, vendar najdlje do 30 dni. Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe. Če obdolženec tudi po uklonilnem zaporu ne plača globe, se globa izterja prisilno. Do izteka roka za plačilo globe lahko obdolženec predlaga, da globo plača v obrokih. Obdolženec lahko do začetka izvrševanja uklonilnega zapora sodišču predlaga, da se globa nadomesti z opravo določenih nalog v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti.

Obdolženec mora kot stroške postopka plačati sodno takso, ki se odmeri s posebnim plačilnim nalogom po določbah Zakona o sodnih taksah (dalje ZST-1) .

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da so bila odločilna dejstva v sodbi sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa izdati drugačno sodbo (7. odst. 163. čl. ZP-1). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da obdolženi, ki je videl prometni znak pred križiščem in vedel, da z neprednostne pelje na prednostno cesto, s tem, ko je počasi lezel v križišče, prekrška, ki se mu ga očita z obdolžilnim predlogom predlagateljice postopka, ni storil. Nikakršnega dvoma ni, da bi moral obdolženec, ki se je vključeval v promet na prednostni cesti, pustiti mimo vsa vozila, ki so v tistem trenutku vozila po prometnem pasu na katerega se je vključeval. Glede na to, da je obdolženi zapeljal v križišče, kljub temu, da je vedel, da nima prednosti, pa ni nikakršnega dvoma, da je kritično situacijo povzročil prav obdolženi. V skladu z določbami drugega odstavka 2. čl. ZVCP-1 sme vsak udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa ravnali v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa. Tako bi bilo v obravnavani zadevi pričakovano ravnanje obdolženca, da bi ob vključevanju v promet na prednostni cesti pustil mimo vozilo oškodovanca, ki je v tistem času vozil po prometnem pasu na katerega se je obdolženi vključeval. Tudi če drugi udeleženec prometne nesreče ne bi vozil s primerno hitrostjo (obdolženi s tem v zvezi ni predlagal nobenih dokazov), bi s tem lahko sicer kršil določbe o hitrosti vožnje, zgolj takšna okoliščina, pa sama po sebi ne more vplivati na ugotovitev, da je obdolženi zaradi kršitve določbe 44. čl. ZVCP-1 povzročil prometno nesrečo prve kategorije, torej prometno nesrečo, pri kateri je nastala samo materialna škoda (1. alineja 2. odst. 134. čl. ZVCP-1).