TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se zavrneta.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Tožnica ima aktivno legitimacijo za uveljavljanje odškodnine zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka, v katerem je sodišče ob zakonskem sporu med tožničinema staršema odločalo tudi o tem, kateremu od staršev, naj se po razvezi zakonske zveze tožnico zaupa v varstvo in vzgojo.

Oškodovancu je v primeru, če obseg in trajanje telesnih, duševnih bolečin in strahu to upravičujejo, mogoče prisoditi denarno odškodnino tudi zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, pravica do spoštovanja družinskega življenja pa je osebnostna pravica.

Pri izvršitvi odločbe o varstvu in vzgoji otroka neposredna izročitev otroka ni nujno sekundarno izvršilno sredstvo tako kot pri izvrševanju odločbe o otrokovih stikih (238.f člen ZIZ), ampak lahko sodišče v posebej utemeljenih primerih odloči, da se izvršba z neposredno izročitvijo opravi takoj. Tožnica je tista, ki bi morala dokazati, da niso bile podane okoliščine, ki ob predpostavki, da je začasna odredba izdana pravilno, po uveljavljeni sodni praksi utemeljujejo takojšnjo izvršbo z neposredno izročitvijo. Pravilna je ocena sodišča druge stopnje, da tožnica tega ni izkazala in da sodišče, s tem, da se je odločilo za neposredno izvršbo, ni ravnalo protipravno.

Zlasti v primerih, ko gre za mlajše otroke in v primerih, ko je podan ugovor, da mnenje, ki ga otrok izraža, ni pristno, ampak je posledica zavednega ali nezavednega vpliva enega od staršev (tak ugovor je bil dan tudi v tožničinem primeru), se sodišče zaradi racionalnosti vodenja postopka pogosto odloči, da mnenje otroka pridobi strokovno usposobljena oseba in obenem tudi že poda svojo oceno o pristnosti takšnega mnenja. Sodišči sta ugotovili, da je sodišče tako ravnalo tudi v tožničinem primeru in da tožnici ni bila kršena njena pravica do izjave.

Tožnici ni mogoče očitati, da je kakorkoli soprispevala k nastanku škode. Čeprav je otrok v sporih o varstvu, vzgoji in stikih stranka postopka, pa do pridobitve procesne sposobnosti ne more v postopku samostojno uveljavljati svojih pravic in s tem vplivati na potek postopka. Pravilna pa je tudi odločitev, da v odškodninski pravdi med oškodovanko in enim od (so)povzročiteljev škode ne more biti pravno upošteven ugovor, da so tretji, v tem primeru starši, soprispevali k nastanku škode.

Zaradi protipravnosti sodničinega ravnanja je bilo prekomerno poseženo v tožničino pravico do spoštovanja družinskega življenja in tudi v njeno pravico do sojenja v razumnem roku. Res pa je, da Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic, kadar v tovrstnih primerih ugotovi, da so pristojni organi države članice kršili 8. in 6. člen EKČP prisoja enotno odškodnino. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je takšen pristop pravilen tudi v obravnavanem primeru.