TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu (v drugem odstavku I. točke, v drugem odstavku II. točke in v drugem odstavku IV. točke izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se nerazveljavljenem delu (v prvem odstavku I. točke, v prvem odstavku II. točke, v III. točki, v prvem odstavku IV. točke in v V. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji stroški postopka.

Dejstvo, da delovno mesto pomočnika ni bilo ustrezno sistemizirano, oziroma da direktor po statutu ni imel pristojnost določitve tožnika za izvajanje takšnega dela, nima odločilne teže pri odločanju o tožnikovem zahtevku na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Za presojo o statusa tožnika v spornem času je namreč odločilno, da je takrat nepretrgoma delal v prostorih ter pod okriljem tožene stranke in v tem svojstvu izvajal potrebne zadolžitve v obsegu dejavnosti tožene stranke. Tožnik je za takšno delo dobil plačilo, skladno z dogovorom med njim in direktorjem. Med pravdnima strankama je tako obstajalo delovno razmerja skladno z določbo 4. člena v zvezi s 16. členom ZDR, zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Tožnik je imel v spornem času status samostojnega podjetnika, ki je za toženo stranko opravljal po pogodbi strokovne naloge in za takšno sodelovanje dobil plačilo. Takšna tožnikova samozaposlitev v obliki podjetništva ne vpliva na elemente delovnega razmerja oziroma status delavca v odnosu do delodajalca, ki je opredeljen v določbah ZDR. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se ne izključujeta.