TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 942,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Upoštevajoč odškodninski temelj povračila v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glej tudi 169. člen OZ). To pomeni, da mu pripada nadomestilo tiste plače, kot bi jo prejel, če bi delal, kar vključuje tudi morebitna zvišanja plače, uskladitve, dodatna izplačila plač ipd. Zato se v takih in podobnih primerih ni mogoče vedno nasloniti na določbo sedmega odstavka 137. člena ZDR-1, ki določa nadomestilo plače v višini povprečne mesečne plače delavca za polni delovni čas v zadnjih treh mesecih; takšna višina nadomestila v nekaterih primerih namreč ne pokrije celotnega prikrajšanja.

V konkretnem primeru je pogodbeno določilo jasno: direktorici pripada nadomestilo plače v višini njene direktorske plače še za tri mesece po prenehanju mandata (torej tri mesece po 30. 6. 2013), ne pa tudi kasneje. Tako iz pogodbe jasno izhaja, da tožnica, tudi če bi delala, ne bi bila več upravičena do plače za delovno mesto direktorice, kateri je mandat potekel, temveč do plače za delovno mesto, ki jo je bil v skladu z 12. členom pogodbe o zaposlitvi delodajalec dolžan ponuditi tožnici. Takšna ureditev je tudi logična posledica razumevanja, da je višja plača (lahko) vezana prav na opravljanje nalog direktorja v času njegovega mandata (oziroma v tej zadevi še tri mesece po tem), po poteku tega pa na ustrezno drugo zaposlitev, ki ni več zaposlitev direktorja.