TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.116,30 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska, svoje pritožbene stroške pa mora tožeča stranka kriti sama.

Trditev o tem, da sodišče prve stopnje v zvezi s svojimi ugotovitvami in zaključki ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je pavšalna in kot takšna neupoštevna. Ker tožeča stranke ne pojasni niti kateri dokazi naj ne bi bili izvedeni in na kakšen način naj bi zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe niti ne trdi, da prvostopenjsko sodišče za zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov ni navedlo ustavno dopustnih razlogov, na njene navedbe ni mogoče konkretizirano odgovoriti in so neupoštevne. Poleg tega je tožeča stranka pravico, da prvostopenjskemu sodišču očita domnevno nezakonito zavrnitev izvedbe nekaterih njenih dokaznih predlogov, že izgubila, saj zatrjevanih kršitev ni grajala takoj, ko je bilo to mogoče (najkasneje na naroku za glavno obravnavo dne 15. 9. 2021), v pritožbi pa tudi ni izkazala, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu ni dokazala, da sta pravdni stranki kot pogoj za veljavnost pogodbe določili kakšno posebno obliko, bodisi v obliki na papirju podpisane listine bodisi z nadaljnjim pogojem overitve podpisa ene ali obeh pogodbenih strank ali pa celo v obliki notarskega zapisa (OZ pa za pogodbo o odstopu terjatev ne predvideva nikakršne obličnosti). S tem v zvezi sta namreč odločilna predvsem elektronsko sporočilo tožene stranke tožeči stranki z dne 16. 1. 2017 (elektronska pošta na B 6, ki je v 7. točki obrazložitve natančno povzeta in ki po svoji vsebini predstavlja novo ponudbo v smislu prvega in tretjega odstavka 29. člena OZ), saj je tožeča stranka to ponudbo z elektronskim sporočilom z dne 23. 1. 2017 sprejela (elektronsko sporočilo na B 7, povzeto v 7. točki obrazložitve), in elektronsko sporočilo z dne 23. 1. 2017. Ker pa niti iz prvega (16. 1. 2017) niti iz drugega sporočila (23. 1. 2017) ne izhaja, da sta se pravdni stranki sporazumeli, da bo posebna oblika (na papirju podpisana listina ipd.) pogoj za veljavnost njunega dogovora, pa tudi osnutki pogodb (ki sta si jih stranki izmenjevali pred oziroma po sklenitvi sporne cesijske pogodbe in), na katere se sklicuje pritožnica, ne morejo dokazovati, da je bila kot bistven pogoj oziroma kot pogoj za veljavnost dogovora določena obličnost.