TFL Vsebine / TFLGlasnik

Zakon o davku na dodano vrednost v 76. členu določa, da je DDV dolžan plačati vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev, razen v primerih, v katerih je v skladu s tem členom DDV dolžna plačati druga oseba. Prejemnik blaga ali storitve je torej kot plačnik DDV določen kot izjema od splošnega pravila. V zvezi s prenosom davčne obveznosti v praksi prihaja do različnih napak, ki imajo za zavezance lahko lažje ali težje posledice. V nadaljevanju bom obravnavala nekatere možne napake in pojasnila, na kakšen način se jih lahko popravi in kakšen je z vidika DDV položaj strank v transakciji, kjer je do napake prišlo.

Prenos davčne obveznosti na prejemnika blaga ali storitev

76. člen kot plačnike, ki niso dobavitelji, navaja preprodajalca, ki ima sedež v Sloveniji in mu plin, električno energijo ali energijo za ogrevanje ali hlajenje po distribucijskem omrežju dobavi zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, prejemnika storitev iz 1. odst. 25. člena, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, prejemnika blaga, ki je identificiran v Sloveniji in se mu kot tretjemu v verigi blago dobavi v okviru pravega tristranskega posla, pridobitelja blaga iz EU, carinskega dolžnika oziroma prejemnika blaga pri uvozu, osebo, ki povzroči, da se za blago zaključijo določeni carinski postopki, za plačilo DDV solidarno odgovornega davčnega zavezanca, pa tudi vsako osebo, ki na računu izkaže DDV (pa ga ne bi smela).

Ne smemo pozabiti niti na 3. odstavek istega člena, ki nalaga prejemniku plačilo DDV, če davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, davka ne plača kot dobavitelj blaga ali izvajalec storitev (najpogosteje zato, ker se v Sloveniji ne identificira, čeprav bi se na podlagi transakcij, ki jih opravlja, moral).

Poleg 76. člena izjeme od splošnega pravila določa tudi 76. a člen, v skladu s katerim mora DDV plačati davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, kateremu se opravijo naslednje dobave:

a) gradbena dela, vključno s popravili, čiščenjem, vzdrževanjem, rekonstrukcijo in rušenjem v zvezi z nepremičninami;

b) posredovanje osebja, vključenega v dejavnosti iz prejšnje točke;

c) dobava nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena tega zakona, če se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom tega zakona;

d) dobava odpadkov, ostankov in rabljenega materiala ter storitev iz Priloge III a tega zakona in

e) prenos pravic do emisije toplogrednih plinov, kakor so opredeljene v zakonu, ki ureja varstvo okolja.

Uporaba 76. a člena

V praksi se 76. a člen največkrat uporabi pri izvajanju gradbenih storitev in pri oproščenih dobavah nepremičnin po 44. členu, ki se obdavčijo z DDV na podlagi dogovora strank. V zvezi z gradbenimi storitvami zavezanci pogojev za njegovo uporabo včasih ne ločijo od pogojev za uporabo nižje stopnje DDV. Res je, da se pogoji deloma prekrivajo, vendar ne v celoti. Za uporabo nižje stopnje DDV mora veljati:

• da storitve opravi zavezanec s sedežem v Sloveniji, ki je identificiran za namene DDV, ali tuj davčni zavezanec,
• da gre za storitve, ki se po Standardni klasifikaciji dejavnosti (SKD) uvrščajo pod šifro F/gradbeništvo,
• da se storitve opravljajo v zvezi s stanovanji, ki so del socialne politike, stanovanjskimi stavbami za posebne namene ali v primeru prenove (nesocialnih) stanovanj, da vrednost storitve presega vrednost v storitvi vsebovanega blaga¹,
• da nepremičnine ležijo v Sloveniji in
• da se storitve (gradnja, obnova, popravila) zaračunajo neposredno vlagatelju.

Pogoji za uporabo 76. a člena v zvezi z gradbenimi storitvami pa so, da:

• jih opravi zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, ne glede na to, ali ima sedež v Sloveniji ali ne,
• da se opravljene storitve uvrščajo po Standardni klasifikaciji dejavnosti (SKD) pod šifro F/gradbeništvo in
• izvajajo na nepremičninah ali v zvezi z nepremičninami, ki ležijo na ozemlju Slovenije ter
• da je naročnik oziroma prejemnik storitev davčni zavezanec, ki ima veljavno DDV-številko².

Za uporabo 76. a člena ni pomembno, kakšen objekt se gradi ali obnavlja (nov, rabljen, socialno, zasebno stanovanje, poslovna, industrijska stavba itd.), in ali je naročnik oziroma prejemnik storitev neposredni vlagatelj. Ključno je le, da je identificiran za namene DDV. Tako je povsem mogoče (kar je v praksi prav tako včasih nejasno), da se storitve obdavčijo po nižji stopnji DDV in se hkrati uporabi 76. a člen.

Kadar gradbene storitve na objektih v Sloveniji opravlja davčni zavezanec iz tujine, ki ni pridobil slovenske DDV-številke, se 76. a člen ne uporabi, lahko pa se DDV obračuna po nižji stopnji, če so za to izpolnjeni ostali predpisani pogoji. DDV v tem primeru obračuna prejemnik storitve (ki je davčni zavezanec) namesto izvajalca na podlagi 3. odst. 76. člena ZDDV-1. Nabavo se v takem primeru poroča v rubrike 31 (osnova), 25 a (obračunani DDV po nižji stopnji) in 42 (vstopni DDV), medtem ko prejemnik storitev po 76. a členu vrednosti vnese v rubrike 31 a (osnova), 25 ali 25 a (obračunani DDV, odvisno od stopnje) in 41 ali 42 (vstopni DDV, odvisno od stopnje).

Prenos davčne obveznosti

Pri prenosu davčne obveznosti na prejemnika ta namesto dobavitelja obračuna DDV, ki ga je treba plačati državi. Ta DDV je hkrati njegov vstopni davek, ki ga lahko odbije, če – glede na namen uporabe nabave – izpolnjuje vsebinske pogoje iz 63. člena ZDDV-1 in formalne pogoje za odbitek. Pri samoobdavčitvi zakon določa, da sme zavezanec DDV odbiti, če izpolnjuje formalnosti, ki jih predpiše minister. V zvezi s tem je v 107. členu pravilnika določeno, da mora zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka DDV do roka za predložitev obračuna DDV imeti račun ali drug dokument, ki vsebuje podatke, potrebne za zagotovitev pravilnega obračuna DDV, in v obračunu DDV izkazati podatek o znesku DDV, ki ga je dolžan plačati. Šteje se, da je DDV plačan, ko je izkazan v obračunu DDV.

76. a člen ZDDV-1 temelji na členu 199 Direktive o DDV³, v skladu s katerim lahko države članice določijo, da je oseba, ki je dolžna plačati DDV, davčni zavezanec, za katerega se opravi katera koli izmed naslednjih storitev:

(a) gradbena dela, vključno s popravili, čiščenjem, vzdrževanjem, rekonstrukcijo in rušenjem v zvezi z nepremičninami, kot tudi predaja gradbenih del, ki velja za dobavo blaga v skladu s členom 14(3);

(b) zagotovitev osebja, vključenega v dejavnosti iz točke (a);

(c) dobava nepremičnin, kakor je navedeno v členu 135(1)(j) in (k), če se je dobavitelj odločil za obdavčenje dobave v skladu s členom 137;

(d) dobava rabljenega materiala, tudi rabljenega materiala, ki ga kot takega ni mogoče ponovno uporabiti, ostankov, industrijskih in neindustrijskih odpadkov, odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati, delno predelanih odpadkov in določenega blaga in storitev, kot je navedeno v Prilogi VI;

(e) dobava blaga, ki ga davčni zavezanec zagotavlja kot jamstvo drugemu davčnemu zavezancu v zvezi z izvrševanjem tega jamstva;

(f) dobava blaga po odstopu pridržka lastninske pravice prejemniku odstopljene pravice in po uveljavljanju te pravice s strani prejemnika odstopljene pravice;

(g) dobava nepremičnin, ki jih prodaja dolžnik po sodbi v postopku obvezne prodaje drugi osebi.

Namen določbe člena 199 Direktive o DDV je dati državam članicam možnost poenostaviti pravila ter preprečiti davčne utaje in izogibanje plačilu davka v določenih sektorjih in pri določenih vrstah transakcij.

Sodišče EU je razsodilo, da člen 199 Direktive o DDV pomeni izjemo od načela, ki izhaja iz člena 193 direktive, v skladu s katerim je DDV dolžan plačati davčni zavezanec, ki dobavlja obdavčljivo blago ali opravlja obdavčljivo storitev, in ga je torej treba razlagati ozko, vendar s tako ozko razlago tej določbi ne smejo biti odvzeti njeni učinki⁴.

Poročanje o transakcijah iz 76. a člena ZDDV-1

Kadar so izpolnjeni pogoji za uporabo 76. a člena ZDDV-1, mora izvajalec oziroma dobavitelj izdati račun brez obračunanega DDV s klavzulo »obrnjena davčna obveznost«, kot to določa 82. člen zakona. Zavezanci običajno navedejo, da gre za prenos davčne obveznosti na podlagi 76. a člena na prejemnika (čeprav zakon tega izrecno ne zahteva). Izvajalec oziroma dobavitelj mora na računu izkazati tudi davčno številko kupca, davčno osnovo, od katere se obračuna DDV po posamezni stopnji ter kakršna koli znižanja cen in popuste, ki niso vključeni v ceno na enoto, stopnjo DDV in znesek DDV, ki ga mora obračunati prejemnik storitve. Kadar gre za storitve v zvezi z nepremičninami, ne smemo spregledati, da pravilnik o izvajanju ZDDV-1 določa, da če se zaračunavajo gradbene storitve, se mora na računu posebej navesti nepremičnina, na katero se nanaša račun (torej nepremičnina, v zvezi s katero se storitve opravljajo).

Davčni zavezanec, ki opravlja dobave blaga ali storitve, za katere je na podlagi 76. a člena ZDDV-1 prejemnik plačnik DDV, je dolžan sestaviti elektronsko poročilo PD-O o opravljanih transakcijah za koledarski mesec, v katerem je opravil zadevne dobave, ali v katerem mora popraviti podatke o zadevnih dobavah ali storitvah iz preteklih obdobij in ga predložiti FURS do zadnjega delovnega dne meseca za pretekli mesec.

Pravno osebo se za kršitev obveznosti poročanja, ki šteje za hujši davčni prekršek, kaznuje z globo, ki znaša (od 1. 1. 2020 dalje):

• od 4000 do 75.000 evrov za pravne osebe oziroma
• 10.000 do 125.000 evrov, če se pravna oseba šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo,
• globa znaša od 3000 do 50.000 evrov za samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost.

Kazni za odgovorne osebe so določene v višini med 800 in 10.000 evrov.

Napake pri uporabi 76. a člena ZDDV-1

V zvezi z uporabo 76. a člena se lahko zgodi, da:

a) izvajalec to določbo napačno uporabi,

b) je ne uporabi, čeprav so zanjo izpolnjeni pogoji, ali pa

c) prejemnik DDV obračuna po napačni stopnji.

a) Izvajalec uporabi 76. a člen, čeprav ga ne bi smel, in ne obračuna DDV

Kadar izvajalec v skladu s 76. a členom ne obračuna DDV, vendar bi ga moral, pri čemer razlog za to niti ni pomemben, in DDV od transakcije (nepravilno) namesto njega obračuna prejemnik oziroma kupec, izvajalec ni izpolnil svoje obveznosti obračuna DDV. Kupec je DDV, ki ga je obračunal, dolžan plačati, nima pa pravice do odbitka, ker je davek obračunal nepravilno.

Dobavitelj lahko napako popravi tako, da izda dobropis, ki se nanaša na prvotni račun, in nov račun z obračunanim DDV, ter naredi samoprijavo. Na tak način se izogne plačilu globe za prekršek, to je neobračun DDV v obdobju nastanka davčne obveznosti, ki znaša:

• 1200 do 15.000 evrov za pravne osebe oziroma
• 3200 do 30.000 evrov za srednje in velike družbe ter
• 800 do 10.000 evrov za samostojne podjetnike posameznike in posameznike, ki opravljajo dejavnost.

Istočasno mora popraviti tudi poročilo PD-O tako, da v rubriki B za določeno obdobje in konkretnega zavezanca poroča o dobavah oziroma storitvah v vrednosti nič.

Kupec oziroma prejemnik mora narediti samoprijavo, to je popravek napačno samoobračunanega in odbitega vstopnega DDV tako, da vse poročane vrednosti v rubrikah 31 a, 25/25 a in 41/42 zmanjša za prvotno poročane zneske (kar ne vpliva na njegovo davčno obveznost za konkretno obdobje) ter za obdobje, v katerem je prišlo do napake pri obračunu, naredi samoprijavo za znesek DDV, ki ga je neupravičeno odbijal. Na podlagi naknadno prejetega računa od dobavitelja, z izkazanim DDV, uveljavlja pravico do odbitka zaračunanega DDV, ki ga mora dobavitelju dodatno plačati.

V opisani situaciji se postavi vprašanje, ali se uporabi prekluzivni rok in ali kupec DDV lahko odbija tudi, če se napaka popravlja po tem, ko je že izteklo koledarsko leto po letu, v katerem je bila transakcija opravljena.

V sodbi C-8/17 Biosafe - Indústria de Reciclagens zavezanec pred popravkom DDV, ki ga je izvedla druga družba, objektivno ni mogel uveljavljati pravice do odbitka, ker ni imel na voljo dokumentov, s katerimi so bili popravljeni prvotni računi, in ni vedel, da je bilo treba plačati dodaten DDV. Šele po opravljenem popravku so bili izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji za nastanek pravice do odbitka DDV in zavezanec je šele takrat lahko zahteval, da se mu v skladu z Direktivo o DDV in načelom davčne nevtralnosti olajša breme dolgovanega ali plačanega DDV.

Sodišče je navedlo, da ker zavezanec pred prejemom bremenopisov ni ravnal neskrbno, in ker ni bilo zlorabe ali tajnega dogovora z drugo stranko z namenom goljufije, se zoper uveljavljanje pravice do odbitka DDV ni mogoče veljavno sklicevati na prekluzivni rok, ki bi začel teči z izdajo prvotnih računov in bi za nekatere transakcije potekel pred tem popravkom (C-533/16 Volkswagen, točka 50)⁵.

Ali prekluzivni rok velja ali ne, je torej odvisno od odgovora na vprašanje, ali je bil prejemnik računa skrben ali ne ob predvidevanju, da je izključeno, da je šlo za goljufijo. Menim, da napačna interpretacija in uporaba zakona ne moreta pomeniti, da je bil zavezanec neskrben, zato prekluzivni rok v tem primeru ne bi smel časovno omejevati pravice kupca, da odbije naknadno obračunani DDV.

Če kupec oziroma prejemnik storitve meni, da dobavitelj ni ravnal pravilno, bi bilo prav, da ga na to opozori, in predvsem, da ne obračuna DDV, če za to ni pogojev. Če se dobavitelj za njegova opozorila ne zmeni oziroma se glede obravnave transakcije ne strinjata, potem v tem primeru DDV ne bo obračunan, dokler ne pride davčni organ in presodi, pri kom je nastala obveznost obračuna davka.

b) Izvajalec ne uporabi 76. a člena, čeprav bi ga moral, in obračuna DDV

Kadar izvajalec obračuna DDV, čeprav ga ne bi smel, je ta DDV dolžan plačati, kupec pa ni upravičen do njegovega odbitka⁶, hkrati pa bi bil – ne glede na ravnanje dobavitelja – dolžan narediti samoobdavčitev (od neto vrednosti). Če prejemnik računa ne opazi napake dobavitelja, plača DDV njemu namesto državi, in odbija vstopni DDV ter ne naredi samoobdavčitve, mora, ko napako odkrije, od izvajalca terjati dobropis in narediti samoobdavčitev ter samoprijavo za obdobje, ko je bilo dobavljeno blago ali so bile storitve opravljene.

Glede pravice do odbitka DDV, obračunanega na podlagi prepozne samoobdavčitve, po poteku prekluzivnega roka, je stališče FURS jasno in se glasi:

»Davčni zavezanec, ki sam ugotovi, da v obravnavnih primerih ni pravočasno obračunal DDV, lahko ugotovljeno napako popravi v tekočem obračunu DDV v skladu z 88. b členom ZDDV-1, hkrati pa lahko uveljavlja tudi pravico do odbitka tega DDV. Navedeno velja tudi, če je prekluzivni rok že potekel. Od zneska obračunanega DDV, ki je predmet popravka, obračuna in plača predpisane obresti, povečane za ustrezni pribitek⁷. Davčni zavezanec se v tem primeru lahko razbremeni odgovornosti za prekršek⁸.«

Opozarjam, da je v istem pojasnilu navedeno, da se prekluzivni rok upošteva, ko davčni zavezanec sicer pravočasno obračuna DDV, pravice do odbitka pa ne uveljavlja takoj (oziroma pravočasno, v okviru prekluzivnega roka).

Dobavitelj mora prejemniku vrniti plačani DDV in v PD-O poročati opravljeno transakcijo kot popravek preteklih obdobij. Če izvajalec oziroma dobavitelj obračuna DDV, čeprav ga ne bi smel, se zastavi vprašanje, kakšen je položaj kupca, in kaj se zgodi, ko ta nima možnosti dobiti nepravilno plačanega DDV od dobavitelja (ker ta več ne obstaja, je plačilno nesposoben ali kaj tretjega).

V sodbi C-424/12 SC Fatorie SRL je Sodišče EU navedlo, da Direktiva o DDV in načelo davčne nevtralnosti pri transakciji, za katero velja sistem obrnjene davčne obveznosti, ne nasprotujeta temu, da je prejemniku storitev odvzeta pravica do odbitka DDV, ki ga je neutemeljeno plačal ponudniku storitev na podlagi nepravilno izdanega računa, tudi ko te napake ni mogoče popraviti zaradi stečaja navedenega ponudnika storitev, kar bi pomenilo, da mora državi vrniti DDV ne glede na to, ali mu bo dobavitelj neupravičeno obračunani DDV (glede na vse okoliščine) vrnil ali ne. V obravnavanem primeru je pomembno omeniti, da je kupec izvajalcu DDV plačal, izvajalec pa ga državi ni nakazal.

Stališče Sodišča EU je, da lahko zavezanec v skladu z nacionalnim pravom zahteva vračilo davka, ki ga je neupravičeno plačal prodajalcu ali izvajalcu. Ker področje zahtev za vračilo davkov ni urejeno s predpisi Unije, je treba v notranjem pravnem redu vsake države članice določiti pogoje, pod katerimi se te zahteve lahko izpolnjujejo, ti pogoji pa morajo upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti, kar pomeni, da ne smejo biti manj ugodni od tistih, ki urejajo podobne zahtevke na podlagi določb notranjega prava, niti ne smejo biti določeni tako, da v praksi onemogočajo uresničevanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (C 35/05 Reemtsma Cigarettenfabriken, točka 37)⁹.

Ker morajo načeloma države članice določiti pogoje, pod katerimi je mogoče neupravičeno zaračunani DDV uskladiti s predpisi, je sodišče priznalo, da sistem, v katerem po eni strani prodajalec blaga, ki je pomotoma plačal DDV davčnim organom, lahko zahteva njegovo vračilo in po drugi strani pridobitelj tega blaga lahko vloži civilno tožbo za vrnitev neupravičeno pridobljene koristi proti temu prodajalcu, spoštuje načeli nevtralnosti in učinkovitosti. Tak sistem namreč navedenemu pridobitelju, ki je nosil breme pomotoma zaračunanega davka, omogoča, da doseže vračilo zneska, ki ga je neupravičeno plačal (C 35/05 Reemtsma Cigarettenfabriken, točki 38 in 39 ter tam navedena sodna praksa).

Če pa vračilo DDV postane nemogoče ali pretirano oteženo, zlasti v primeru plačilne nesposobnosti prodajalca, lahko načelo učinkovitosti zahteva, da zadevni pridobitelj blaga zahteva vračilo neposredno od davčnih organov. Tako morajo države članice zaradi spoštovanja načela učinkovitosti določiti instrumente in podrobna postopkovna pravila, ki so potrebna, da se pridobitelju omogoči, da se mu davek, ki je bil pomotoma zaračunan, povrne (C 35/ 05 Reemtsma Cigarettenfabriken, točka 41)¹⁰.

Na podlagi načela davčne nevtralnosti, učinkovitosti in sorazmernosti je kupcu blaga oziroma prejemniku storitev lahko odvzeta pravica do odbitka DDV, ki ga je neupravičeno plačal prodajalcu na podlagi računa, izdanega v skladu s pravili o običajnem sistemu DDV, čeprav je upoštevna transakcija spadala pod sistem obrnjene davčne obveznosti, kadar je prodajalec navedeni davek plačal v državno blagajno in ta ni utrpela nobene škode. Vendar ta načela zahtevajo – če vračilo neupravičeno zaračunanega DDV prodajalca pridobitelju postane nemogoče ali pretirano oteženo, zlasti v primeru plačilne nesposobnosti prodajalca – da pridobitelj lahko zahtevo za vračilo uveljavlja neposredno proti davčnemu organu. Ob tem ne sme biti nobenega indica, da je šlo za kakršno koli goljufijo.

c) Prejemnik DDV obračuna po napačni stopnji

Če prejemnik storitev ali kupec nepremičnine na podlagi 76. a člena obračuna DDV po napačni stopnji, nosi odgovornost za napako, ne glede na to, ali je napaka posledica njegove krivde ali napačno navedene stopnje na računu dobavitelja oziroma izvajalca. Menim, da je kupec kot plačnik davka dolžan ravnati na podlagi zakona in uporabiti pravilno stopnjo DDV neodvisno od tega, kaj je navedeno na računu in ali se s tem strinja.

Če je DDV obračunal po splošni namesto po nižji stopnji, je preveč obračunani DDV sicer dolžan plačati, ne sme pa ga odbiti. Napako popravi tako, da poroča razliko med obračunanim in pravilnim zneskom v rubrike 25 oziroma 25 a in 41 oziroma 42 v minus ter naredi samoprijavo za isti znesek za obdobje, v katerem je napaka nastala (če je bil DDV obračunan v pravilnem obdobju), ter plača zamudne obresti v skladu z 88. b členom ZDDV-1.

Če je DDV obračunal po nižji namesto po splošni stopnji, je zavezanec obveznost DDV izkazal v prenizkem znesku, kar šteje za davčni prekršek. Napako popravi tako, da poroča razliko med obračunanim in pravilnim zneskom v rubrike 25 oziroma 25 a in 41 oziroma 42 ter naredi samoprijavo za premalo obračunani DDV za obdobje, v katerem je bila opravljena transakcija, ter plača zamudne obresti. Dodatno obračunani DDV lahko uveljavlja kot odbitni tudi po poteku prekluzivnega roka (glede na zgoraj omenjeno pojasnilo DURS).

Zaključek

Prenos davčne obveznosti na kupca oziroma prejemnika storitve na podlagi 76. a člena je namenjen preprečevanju goljufij in zaščiti dohodkov državnega proračuna. Zaradi te določbe ni nepomembno, kdo davek obračuna in plača državi, čeprav je rezultat za državo na koncu praviloma enak, vendar ji kršitev 76. a člena onemogoča izvajanje nadzora. V zvezi z DDV, ki ga obračuna oseba, ki ni plačnik davka po zakonu, je treba upoštevati, da ta davek ni predmet odbitka, zato je temu ustrezno treba ravnati pri samoprijavi.

Prav tako se ne gre zanašati na misel, da lahko zavezanec, ki obračuna DDV na podlagi samoobdavčitve, praviloma še v istem obdobju ta DDV odbije kot vstopni, in da zato, ker ni finančnega učinka (ne zanj ne za državo) v primeru napake ni treba narediti samoprijave. Pravilnost in pravočasnost obračuna DDV in utemeljenost odbitka vstopnega davka je namreč treba presojati ločeno in po različnih pravilih, ki zanje veljajo.

Opombe:

1 54. člen Pravilnika o izvajanju ZDDV-1.

2 Ki ni posebna DDV-številka.

3 Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost.

4 Glej sodbo v zadevi C 125/12 Promociones y Construcciones BJ 200, točki 23 in 31.

5 Točki 42 in 43.

6 Ker ta DDV ni bil dolgovan in ker pri tem plačilu ni bila spoštovana vsebinska zahteva sistema obrnjene davčne obveznosti, se zavezanec ne more sklicevati na pravico do odbitka vstopnega DDV (C-465/15 Tibor Farkas, točka 48).

7 Zdaj 3 % letno.

8 Pojasnilo DURS, št. 4230-598441/2013-1, 14. 11. 2013: Upoštevanje prekluzivnega roka pri pridobitvah blaga znotraj Unije in v primerih, ko je prejemnik blaga ali storitev določen kot plačnik DDV.

9 Določbe, ki ji omenja Sodišče EU, v ZDDV-1 manjkajo.

10 C-564/15 Tibor Farkas, točke 49 do 53.