TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje glede odgovornosti za prekršek pod točko I/1 izreka po uradni dolžnosti spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper obdolženca v točki I/1 izreka izpodbijane sodbe na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavi.

II. V preostalem delu pa se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba se v nespremenjenem in še izpodbijanem delu razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Ob tem, ko je z obdolžilnim predlogom obdolžencu očitano le, da dne 8. 11. 2022 ob 00.10 uri ni vozil po desni strani smernega vozišča, ampak je zapeljal preko levega smernega vozišča, z levimi kolesi na bankino in trčil v kovinsko varnostno ograjo, zapeljal na kovinsko varnostno ograjo, po nekaj metrih vožnje po ograji pa se je vozilo, preko levega boka, prevrnilo na streho in obstalo v jarku pod voziščem, je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi po petem odstsavku 87. člena ZPrCP za prekršek odgovoren napačen, saj obdolžencu ni bilo očitano, da je vozil prehitro ter zato zapeljal s ceste. Ker iz opisa prekrška ne izhaja vzrok obdolženčevega ravnanja, pri tem pa iz opisa tudi ni mogoče sklepati, da je obdolženi imel namen voziti po levem smernem vozišču, temveč le, da je peljal preko drugega voznega pasu nato pa z vozilom zapeljal s ceste, peljal po varnostni ograji in obstal v jarku pod voziščem, pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (159. člen ZP-1) zaključuje, da očitano dejanje ni prekršek, saj glede na opis tega prekrška v obdolžilnem predlogu ni mogoče zaključiti, da v zvezi s tem prekrškom obstojijo tudi subjektivni zakonski znaki, zato očitano dejanje ni prekršek.