TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožnika se zavrže.

II. Pritožba toženke se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

III. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožniku priznalo delovno razmerje pri toženki in reparacijo za čas od 5. 4. 2019 do vključno 9. 5. 2019 in od 1. 6. 2019 do vključno 23. 6. 2019 ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek (ki je zajemal reintegracijo in reparacijo od 24. 6. 2019 dalje). Tožnik je zoper drugo izredno odpoved z dne 20. 3. 2019, ki je začela učinkovati z vročitvijo 24. 6. 2019, uveljavljal sodno varstvo.

Kadar gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu, ima slednji glede na določbo tretjega odstavka 24. člena ZJU možnost vložiti pritožbo, ki zadrži izvršitev odločitve o prenehanju delovnega razmerja, tako da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje šele po odločitvi drugostopenjskega organa o njegovi pritožbi zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem ko je tožnik vložil pritožbo zoper drugo izredno odpoved, je bila izvršitev zadržana že na podlagi zakona. Drugostopenjski organ toženke je tožnikovo pritožbo zoper sklep o drugi izredni odpovedi zavrnil 12. 6. 2019, pravni učinki za tožnika pa so lahko nastali šele z dnem 24. 6. 2019, ko mu je bil pisni odpravek tega sklepa tudi vročen.

Toženkina pritožba se nanaša le na čas do 23. 6. 2019. Zaradi navedenega zadržanega učinkovanja druge izredne odpovedi v času do 23. 6. 2019 niso mogli biti izpolnjeni pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (118. člen ZDR-1). Zato za ta čas niti ni bilo pomembno vsebinsko presojanje okoliščin za sodno razvezo, pri katerih toženka neutemeljeno vztraja v pritožbi ter se s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja še kršitev kontradiktornosti zaradi zavrnjenih dokaznih predlogov. Vprašanje sodne razveze bo relevantno kvečjemu v sporu v zvezi z drugo izredno odpovedjo, ni pa podlage za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi že v tem sporu.