TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba druge tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka).

Druga tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 612,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Druga tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 1.762,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Stališče Ustavnega sodišča, ki „zgolj“ ugotavlja neskladnost odlokov o razlastitvi javnega dobra z URS in jih ne razveljavlja, ne pomeni, da je lastnik zemljišča že kar izgubil lastninsko pravico in njeno sodno varstvo, kljub ugotovitvi, da bi lahko razveljavitev z ustavo neskladnih odlokov povzročilo še bolj protiustavno stanje od dejanske razlastitve. Celo nasprotno, iz razlogov odločb sodišča je jasno razvidno, da je treba odvzem lastninske pravice šele opraviti na enega od zakonsko predpisanih načinov (sporazum ali razlastitveni postopek). Čim je tako, pa do tedaj lastninska pravica z vsemi „živi“ brez omejitev, torej z vsemi upravičenji: ius utendi, fruendi et abutendi. Nasprotna razlaga bi odvzela težo, logiko in pomen omenjenim ustavnopravnim argumentom. Dopuščala bi protislovno razlago, da čeprav je treba lastninsko pravico šele prenesti na drugega titularja – razlastitvenega upravičenca, je kljub temu dolžan aktualni titular zaradi dejanskih okoliščin (sprejema neustavnega akta in posledičnega fizičnega posega v nepremičnino), ki ne predstavljajo pravne podlage za poseg v lastninska upravičenja, trpeti prikrajšanja pri njeni uporabi in uživanju oziroma protipravne posege v ti upravičenji.