TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožnik je izkazal zelo nizko stopnjo intenzivnosti dejanj preganjanja, tako da, upoštevajoč celotno časovno obdobje od njegove izjave za televizijsko oddajo v letu 2011 do njegovega odhoda, in upoštevajoč tudi ravnanja tožnika izven BiH do vložitve prošnje v Sloveniji, na katere se sklicuje tožena stranka, ni dovolj prepričljivih in utemeljenih razlogov za oceno, da bi bil tožnik v primeru vrnitve preganjan.

Tožbeni ugovor glede zdravstvenega stanja tožnika je treba presojati z vidika varstva zoper povzročitev resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ in na to vezan status subsidiarne zaščite. V zvezi s tem je odločilno stališče Sodišča EU v sodbi v zadevi M'Bodj, da resna škoda iz tega določila, ne zajema položaja, v katerem je nečloveško ali poniževalno ravnanje, kateremu bi bil prosilec s težko boleznijo lahko izpostavljen, če bi se vrnil v svojo izvorno državo, posledica neobstoja ustreznega zdravljenja v tej državi, če ne gre za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe temu prosilcu.

Pri reševanju prošnje za mednarodno zaščito tožena stranka ni (več) dolžna poleg odločitve o pogojih za status za begunca in morebiti o pogojih za subsidiarno zaščito odločati še o varstvu načela nevračanja, ko zdravstveno stanje tožnika in razmere v zdravstvenem varstvu v izvorni državi nimajo nobene povezave z institutom mednarodne zaščite. V teh primerih je načelo nevračanja zavarovano po Zakonu o tujcih. Izjeme so primeri sporov iz VII. Poglavja Kvalifikacijske direktive II, ki spadajo v okvir odločanja o prošnji za mednarodno zaščito.