TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožbi se ugodi in se II. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2707/2017-7 z dne 15. 12. 2017 spremeni tako, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrže.

Iz ZUS-1 že na podlagi gramatikalne razlage očitno izhaja, da gre za začasen ukrep sodišča, ki je vezan na tek upravnega spora. Tako se začasno odredbo lahko izda samo, če je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, torej najprej s trenutkom začetka upravnega spora, in najkasneje do pravnomočne odločitve sodišča o sami tožbi. Razlaga ZUS-1, po kateri bi začasni ukrep sodišča, ki je namenjen varstvu tožnika v času trajanja upravnega spora, lahko z učinki posegel prek trenutka pravnomočnosti sodne odločitve, je napačna.

Sodišče je v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta (2. člen ZUS-1) vezano na tožnikov predlog tudi glede izdaje začasne odredbe in je ne more izdati po uradni dolžnosti. Tožnik tako niti sam ni zahteval, da bi sodišče izdalo začasno odredbo prek meja tega upravnega spora, temveč le do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje o njegovi tožbi.

Za začasno urejanje razmerij ali za zadržanje upravnih aktov, ki niso predmet upravnega spora, ki je v teku, sodišče v upravnem sporu nima zakonskega pooblastila.

V zvezi z ugotavljanji konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.

S strani tožnika zatrjevana dejstva niso splošno znana zgolj na podlagi tega, da so bila objavljena v sredstvih javnega obveščanja in ob sklicevanju tožnika na spletne strani, na katerih se take objave nahajajo.