TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

V okvir pojma javni red v kontekstu določila četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 spadajo tudi zaščita pred morebitnimi novimi (kaznivimi) dejanji, podobnimi tistim, ki jih je po neprerekanih dejstvih tožnik sicer že storil v Sloveniji, med tem ko se je nahajal v Sloveniji brez dovoljenja za vstop in bivanje v Sloveniji.

Tožnik je bil tik pred tem, da bi ga dne 13. 10. 2023 izpustili iz zapora na prostost, ker je prestal zaporno kazen, zaporno kazen pa je dobil izključno iz razloga, ker je storil tri kazniva dejanja. Šlo je torej za sankcijo kaznovalne narave. Določba 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa ni določba kaznovalne narave, ampak gre za ukrep na področju upravnega prava z namenom zavarovanja ljudi in premoženja zaradi potencialne nevarnosti tožnika za javni red. Po določbi člena 50 Listine nihče ne sme biti ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen. Tožnik pa v upravnem postopku z izpodbijanim aktom ni bil ponovno kazensko sankcioniran.

Tožena stranka je imela ustrezno dejansko podlago za izrek izpodbijanega ukrepa in ga je ob izdaji pravilno oprla na okoliščino, da tožnik še vedno predstavlja realno nevarnost za življenje in varnost ljudi oziroma premoženja. Ta potencialna nevarnost za javni red oziroma za ljudi in premoženje namreč lahko obstaja tudi po prestani kazenski sankciji, kar pomeni, da pristojni organ lahko izreče ukrep upravne narave po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 prosilcu za mednarodno zaščito tudi po prestani kazenski sankciji, če je potencialna nevarnost prosilca za javni red v zadostni meri izkazana, če je ukrep pridržanja sorazmeren in nujen, tako da ni mogoč z milejšim ukrepom doseči istega legitimnega cilja, to je zaščititi pravice do svobode in varnosti drugih ljudi. Ob tem je treba po sodni praksi Sodišča EU upoštevati naslednje dejavnike: individualno ravnanje prosilca, ki ogroža javni red, v smislu resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljni interes družbe. To nevarnost mora torej pristojni organ pred izrekom pridržanja preveriti in odločiti tako, da je ukrep zaščite svobode in varnosti drugih uravnotežen s posegom v svobodo prosilca. Za ukrep pridržanja zaradi zaščite javnega reda torej ne zadošča zgolj dejstvo, da je oseba bila obsojena za neko kaznivo dejanje. Treba je upoštevati tudi druge okoliščine, kot so: vrsta in teža tega dejanja, čas, ki je potekel od njegove izvršitve, ter okoliščine, v katerih so nacionalni organi prijeli tujca v povezavi z izvrševanjem kaznivega dejanja ter v katerih je tujec storil kazniva dejanja.

S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno.