TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 18. člena ZUPJS, ki določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v kateri oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče in to do vrednosti primernega stanovanja, ki pa je določena v drugem odstavku 27. člena ZSVarPre. Kot primerno se po tej določbi šteje stanovanje, katera vrednost ne presega ali dosega višino 120.000,00 EUR

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati višino dolgov na podlagi vpisa hipotek v zemljiški knjigi. Upoštevati je namreč tretji odstavek 12.a člena ZST-1, ki trditveno in dokazno breme v zvezi s tem nalaga predlagateljici. 12.a člen ZST-1 namreč določa, da se ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov tega člena pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, vendar pa določa, da mora stranka ali druge osebe izkazati upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ali njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Trditveno in dokazno breme tako glede višine dolgov, ki izhaja iz hipotek in izkaz upravičenih razlogov je torej na stranki, ne pa na sodišču.

Sodna praksa zastopa enotno stališče, da v primeru, če niso izkazane posebne okoliščine, vknjižene hipoteke na nepremičnini ni mogoče šteti kot tiste okoliščine, ki bi nepremičnino izključevale iz obsega ugotavljanja premoženjskega stanja prosilca. Vknjižena hipoteka kot izključitvena okoliščina ni določena tudi ne v 27. členu ZSVarPre.