TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija zoper odločitev o zahtevku iz tožbe se zavrne kot neutemeljena, revizija zoper odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe pa se zavrže.

Tožena stranka je z nasprotno tožbo postavila zahtevek za sklenitev najemne pogodbe. Gre torej za nedenarni zahtevek, vendar pa za premoženjskopravni spor. V takšnih primerih je revizija dovoljena le, če VSP presega v zakonu določeni znesek (drugi odstavek 382. člena ZPP). Procesnopravna narava nasprotne tožbe je enaka kakor narava (glavne) tožbe. Razlike so le v njeni dopustnosti glede na pogoje iz 189. člena ZPP. Za nasprotno tožbo, razen omenjene razlike, veljajo vsa pravila kot za tožbo. Res sicer, če omenimo to kot izjemo pravkar povedanega, (glavna) tožba "pritegne" nasprotno tožbo, kar zadeva krajevno pristojnost, tako da toženec izkoristi že vzpostavljeno pristojnost v zvezi z (glavno) tožbo (posebna vrsta sodne atrakcije) za svojo tožbo proti tožniku. Vendar iz te okoliščine ni mogoče sklepati, da bi se označba VSP (glavne) tožbe raztezala tudi na nasprotno tožbo, se pravi, da bi VSP (glavne) tožbe veljala za nasprotno tožbo. Ker tožena stranka ni navedla VSP za nasprotno tožbo, si ni zagotovila pravice do revizije (citirani drugi odstavek 186. člena ZPP).

Revizijskemu mnenju, da se je toženec vselil 4.8.1989 v obravnavane prostore nezakonito, torej v nasprotju z določbami ZSR (prvi odstavek 50. člena), se ni mogoče pridružiti. Sklep delavskega sveta tožeče stranke z dne 4.8.1989 vsekakor ustreza zahtevi iz prvega odstavka 35. člena ZSR, po katerem se stanovanja v družbeni lastnini dodeljujejo z odločbo o dodelitvi stanovanja, ki jo izda pooblaščeni organ stanodajalca. Delavski svet je bil najvišji organ upravljanja pri tožeči stranki. Če na podlagi tega sklepa ni bila izdana še posebna odločba, sklepu ne jemlje narave pravnega naslova za vselitev. Tožečo stranko je takšen sklep zavezoval, prav tako pa tudi toženca, ko se je vselil. Tudi sklicevanje na to, da toženec ni pred vselitvijo podpisal izjave, da bo uporabljal stanovanje v družbeni lastnini v skladu s samoupravnimi splošnimi akti skupnosti stanovalcev, ni utemeljeno. V tej zadevi se ni trdilo, da je bila tožencu ponujena takšna izjava. Le, če bi se to zgodilo in bi odklonil njen podpis, bi se štelo, da nezakonito zaseda stanovanje (četrti odstavek 47. člena ZSR) in bi se lahko zoper njega uvedel postopek kot pri nezakoniti vselitvi (50. člen ZSR). Ne trdi se nadalje, da bi bila ob toženčevi vselitvi že konstituirana skupnost stanovalcev za obravnavane prostore v poslovni stavbi (četrti odstavek 47. člena ZSR), da bi mogel toženec pred vselitvijo podpisati v zakonu zahtevano izjavo (drugi odstavek 47. člena ZSR).