TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 700,00 EUR.

Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da bi moralo sodišče kot premoženjsko korist upoštevati le razliko med nabavno in prodajno vrednostjo prepovedanih substanc, ki je dejansko predstavljala obsojenčev zaslužek. Iz že utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da odvzem premoženjske koristi sicer predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zaradi česar ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena, kot izhaja iz določbe 74. člena KZ-1, vendar pa določene situacije terjajo, da se premoženjska korist odvzame po tako imenovanem bruto principu oziroma, da se premoženjska vlaganja storilca pri oceni premoženjske koristi ne upoštevajo. Gre za primer, ko so vlaganja v storitev kaznivega dejanja sama po sebi protipravna. Zato je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da je treba v primeru izvrševanja zakonskega znaka prodaje pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1 storilcu kot premoženjsko korist odvzeti seštevek vseh prejetih plačil za prodano drogo. To z drugimi besedami pomeni, da se stroški, ki jih je imel storilec z nabavo droge, ne odštevajo. Nakup droge namreč že sam po sebi predstavlja protipraven vložek v storitev kaznivega dejanja, zato ga pri oceni višine premoženjske koristi storilcu ni mogoče priznati. Upoštevaje navedeno je sodišče v konkretnem primeru višino protipravno pridobljene premoženjske koristi utemeljeno določilo na podlagi prostega preudarka, v znesek njenega odvzema pa ni „vštevalo nabavnih stroškov“, ki jih je imel obsojenec z nakupom prepovedane droge, ki jo je kasneje prodal.