TFL Vsebine / TFLGlasnik

I. Uvod

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je dne 20.11.2024, pod opravilno številko II Ips 36/2024, odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti. Odločalo je o vprašanju pravilnega upoštevanja 102. člena ZIZ, kadar se dolžniku v izvršbi vrne med letom preveč plačana akontacija dohodnine. Izvršilno sodišče je v obravnavani zadevi vodilo izvršbo zoper dva dolžnika, z več izvršilnimi sredstvi. Nepremičnina dolžnikov je bila v postopku prodana in upniki delno poplačani. Za razliko do polnega poplačila se je izvršba nadaljevala na dolžničino plačo in denarna sredstva na računu pri banki. Iz sklepa je razbrati, da dolžničina plača med postopkom izvršbe ni dosegala višine, ki jo ZIZ določa kot socialni minimum (102. člen ZIZ). Dolžnica je med postopkom uveljavila vzdrževanega družinskega člana, torej je uveljavljala dodatno omejitev pri zasegu. Med postopkom se je dolžnica obrnila na banko in sodišče s predlogom, da se izvršba ustavi, saj že več kot eno leto ni prejela prejemkov v višini, ki bi omogočala rubež. V času teka izvršbe je FURS dolžnici vrnil preveč plačano akontacijo dohodnine in banka je na podlagi sklepa o izvršbi vrnjeno dohodnino zarubila in prenakazala upniku. Dolžnica je trdila, da ji je banka neupravičeno trgala prejeti znesek vrnjene dohodnine in, da bi bila njena plača med letom višja, če bi bili odtegljaji pravilni. Štela je, da bi morala banka pri vrnjeni dohodnini upoštevati 102. člen ZIZ. Sodišče prve stopnje je dolžničin zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da akontacija ni prejemek iz 101. člena ZIZ, ki bi bil izvzet iz izvršbe in tudi ni dohodek iz delovnega razmerja, za katerega bi veljale omejitve po 102. členu ZIZ. Odločitev prve stopnje je bila potrjena s sklepom višjega sodišča.

Temeljno vprašanje, ki ga je presojalo Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je bilo vprašanje narave zneska, ki je dolžniku vrnjen iz naslova preveč plačane dohodnine – je to dohodek iz delovnega razmerja za katerega veljajo omejitve iz 102. člena ZIZ ali gre za drug prejemek dolžnika med postopkom, za katerega te omejitve ne veljajo. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da vračilo dohodnine ni neka nova, izvirna oblika dohodka ampak gre za dohodek iz 18. člena ZDoh-2, ki je že bil obdavčen. Vrhovno sodišče je v 28. točki obrazložitve zapisalo: ”Iz povedanega torej izhaja, da je vrnjena razlika dohodnine istovrstna dohodku, od katerega je bila odmerjena in plačana. V skladu z logičnim pravilom o identičnosti, jo je zato treba obravnavati kot dohodek, ki je obdavčen z dohodnino. Da so med temi dohodki tudi dohodki iz zaposlitve, med katere spada dohodek iz delovnega razmerja, je bilo že nekajkrat rečeno.” in nadalje v 29. točki obrazložitve: ”Znesek, ki je bil dolžnici vrnjen kot razlika med plačano akontacijo dohodnine in odmerjeno dohodnino, ohranja svojo izvirno obliko obdavčljivih dohodkov, med katerimi je tudi dohodek iz delovnega razmerja, za katerega veljajo omejitve izvršbe v skladu z 102. členom ZIZ.” Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča in tudi glede na večino predhodne sodne prakse, je narava vrnjenega zneska med letom preveč plačane akontacije dohodnine, jasna. Odpre pa se vprašanje kako in, če sploh lahko banka v praksi tehnično in v skladu z zakonom, za vrnjeno dohodnino pravilno upošteva vsa pravila 102. člena ZIZ.

II. Obravnava vračila dohodnine v izvršbi ali v osebnem stečaju

Pravila o omejitvah zasega dolžnikovih prejemkov veljajo tako v izvršbi, kot tudi v postopku osebnega stečaja. ZFPPIPP v 389. členu (posebna pravila o stečajni masi) določa omejitve glede dolžnikovega premoženja, ki sodi v stečajno maso. V prvem odstavku določa, da sodi v stečajno maso tudi dolžnikova plača in drugi prejemki, ki jih dolžnik dobi med postopkom osebnega stečaja, razen tistih prejemkov, ki so po tem zakonu (ZFPPIPP) izvzeti iz stečajne mase ali spadajo vanjo v omejenem znesku. V drugem odstavku ta člen določa, da so iz stečajne mase izvzeti prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe po 101. členu ZIZ (2. točka drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP) in nadalje, da se za omejitev zneskov, ki sodijo v stečajno maso uporablja tudi v postopku osebnega stečaja 102. člen ZIZ (tretji odstavek 389. člena ZFPPIPP). Namen zakonodajalca je bil izenačiti položaj in varstvo dolžnika pri zasegu njegovih prejemkov v izvršbi in v osebnem stečaju. Iz izvršbe (in stečaja) izvzete zneske ZIZ v 101. členu našteva taksativno. Omejitev je pomembna zaradi varstva položaja upnika in dolžnika - izvzetih zneskov ni mogoče ne širiti in ne ožiti. Med zneski iz 101. člena ZIZ vrnjene akontacije dohodnine ni, torej to ni prejemek, ki bi bil izvzet iz izvršbe ali iz stečajne mase.

ZIZ v 102. členu določa, da je mogoče na dolžnikove prejemke, ki se v skladu z zakonom ki ureja dohodnino štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, seči v omejenem obsegu. V nadaljevanju izhajam iz stališča Vrhovnega sodišča in večinske sodne prakse, da je znesek vrnjene akontacije dohodnine, znesek za katerega velja 102. člen ZIZ. Na te zneske se lahko poseže z omejitvijo in sicer največ do 2/3, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76% minimalne plače. V zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče je dolžnica uveljavila tudi vzdrževanega družinskega člana (prejemala je tudi otroški dodatek - točka 7. obrazložitve). Iz tega razloga je bilo potrebno v zadevi upoštevati tudi drug del 1. točke prvega odstavka 102. člena ZIZ. Ta določa, da mora dolžniku, ki preživlja družinskega člana poleg 76% minimalne plače, ostati še znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo dolžnik preživlja, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke za dodelitev denarne socialne pomoči.

Dohodnina je davek od dohodkov fizičnih oseb in med letom se za te dohodke plačuje neke vrste avans – akontacija dohodnine. Med letom plačana akontacija dohodnine se po koncu leta obračuna in če je previsoka, jo zavezanec dobi vrnjeno. Vrnjen znesek je torej seštevek med letom preveč plačane dohodnine. Kot rečeno je dohodnina davek od dohodkov fizičnih oseb, torej se dohodnina ne plačuje le in izključno od dohodka iz zaposlitve ampak tudi od dohodka iz dejavnosti, dohodka iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, dohodka iz premoženjskih pravic in drugih dohodkov. Navedeno je pomembno, saj se 102. člen ZIZ nanaša izključno na dohodke iz delovnega razmerja. Dohodnina se torej lahko plačuje tudi za tiste dohodke, za katere sicer omejitev po 102. členu ZIZ sploh ne velja. Tako pove tudi Vrhovno sodišče. Banka v fazi izvrševanja sklepa o izvršbi ali sklepa o zasegu (394. člen ZFPPIPP), le iz prejetega zneska ne more ugotoviti od katerih dolžnikovih prejemkov je vrnjena dohodnina sestavljena. Da pa ne končamo tu, bom v nadaljevanju izhajala iz predpostavke, da je vrnjena dohodnina le znesek, ki je bil dolžniku preveč trgan iz naslova dohodka iz zaposlitve.

Višina vrnjene dohodnine je odvisna od dveh postavk – višine mesečne akontacije dohodnine (ta običajno ni enaka vsak mesec obračunskega obdobja) in časa, ko je zavezanec med letom prejemal dohodke, ko je torej bil zavezan za plačilo akontacije. Ko se nad zavezancem začne izvršba ali osebni stečaj, zavezanec – dolžnik, s svojimi dohodki ne more več prosto razpolagati. V izvršbi to velja le, če je sodišče na upnikov predlog dovolilo izvršbo na plačo ali sredstva na njegovem transakcijskem računu, kamor se praviloma plača nakazuje. V osebnem stečaju taka omejitev velja vedno, ko se nad dolžnikom začne postopek (393. in 394. člena ZFPPIPP). V obeh postopkih (podobno tudi v postopku davčne izvršbe[1]) veljajo pravila, ki varujejo dolžnikov socialni položaj - pravila 101. in 102. člena ZIZ. Ker vrnjena dohodnina ni izvzeta iz izvršbe in iz stečajne mase in (po odločbi Vrhovnega sodišča in tudi sodni praksi pred njo) šteje za dohodek iz delovnega razmerja, zanjo veljajo pravila 102. člena ZIZ. Vprašanje je kako lahko banka pri tem prejemku zadosti pravilom 102. člena ZIZ? Prvi odstavek 102. člena ZIZ določa pravila pomembna za obseg zasega dolžnikovih prejemkov na mesečni ravni oziroma določa odstotek minimalne plače, ki mora dolžniku ostati vsak mesec. Korektiv razmerja med prejetim zneskom in zneskom, ki mora dolžniku ostati za en mesec je šesti odstavek 102. člena ZIZ. Ta določa, da se na dolžnikove prejemke lahko poseže upoštevaje omejitve za tekoči mesec (kar je v bistvu tudi vsebina 1. točke prvega odstavka 102. člena ZIZ). Če dolžnik v tekočem mesecu prejme prejemke za več preteklih mesecev, mora izvrševalec sklepa o izvršbi (ali zasegu) upoštevati omejitve za vsak posamezen mesec (torej za vsak mesec na katerega se plačilo nanaša). Na ta način se prepreči, da bi dolžnik, ki prejme enkratno plačilo za več preteklih mesecev, v mesecu izplačila ostal le s 76% minimalne plače. Namen te določbe je varstvo socialnega položaja sezonskih delavcev oziroma skrb, da je njihov položaj enak tistim dolžnikom, ki prejemajo plačo na mesečni ravni (novela ZIZ-K). Ta določba je smiselno uporabljiva tudi v primeru vračila preplačane akontacije dohodnine, saj gre za enkraten znesek, z izvirno obliko dohodka iz delovnega razmerja, sestavljenega iz seštevka preveč plačane akontacije za preteklih (praviloma 12) mesecev.

Sodna praksa se je v preteklosti večini primerov vrnjene dohodnine postavila na stališče, da gre za dohodek, ki pa se upošteva le v tistem mesecu, v katerem je bila dohodnina dolžniku vrnjena. V praksi je to pomenilo, da mora dolžniku v mesecu vračila dohodnine ostati 76% minimalne plače in znesek za vzdrževanega družinskega člana (če ga je uveljavil). Presežek nad tem zneskom, ki ga v našem primeru predstavlja vrnjena dohodnina, pa je šel upnikom oziroma v stečajno maso. Taka je starejša sodna praksa,[2] enako stališče je najti tudi v novejši sodni praksi.[3] V obeh navedenih primerih se je sodišče postavilo na stališče, da je vrnjena akontacija dohodnine prejemek dolžnika za katerega veljajo pravila 102. člena ZIZ.[4] Sodišče je omejitev upoštevalo le in zgolj v mesecu v katerem je dolžnik dobil vrnjeno akontacijo dohodnine - za ta mesec se je poračunalo dolžnikovo plačo (76% minimalne plače) in znesek za vzdrževane družinske člane (otroke). Dolžniku je sodišče iz vrnjene akontacije dohodnine priznalo le manjkajočo razliko, presežek pa je šel v stečajno maso. Drugačna je odločitev sodišča v zadevi Cst 8/2017,[5] kjer je sodišče zapisalo, da je potrebno preveriti ali je dolžnici v postopku ostajal znesek določen v tretjem in četrtem odstavku 389. člena ZFPPIPP. Navedeno nakazuje, da je tudi v tem primeru sodišče štelo, da gre za prihodek za katerega se uporabljajo pravila 102. člena ZIZ in dodatno tudi to, da se vprašanje morebitnega prikrajšanja ni ugotavljalo le za mesec v katerem je bila dolžniku dohodnina vrnjena, ampak za določeno obdobje. Višje sodišče je v tej zadevi napotilo sodišče prve stopnje na stečajnega upravitelja, ki naj bi pomagal pri pridobitvi potrebnih podatkov.

III. Izvršba ali osebni stečaj – je lahko razlika?

Vrhovno sodišče se je ukvarjalo le z vprašanjem narave vrnjenega zneska dohodnine. V praksi pa ni mogoče mimo vprašanja, ki ga je izpostavila dolžnica, tožilstvo (13. točka obrazložitve), banka (7. točka obrazložitve) in tudi sodišče, s pozivi dolžnici za predložitev ustreznih podatkov (7. točka obrazložitve) - kako pravilno upoštevati vrnjen znesek akontacije dohodnine na nivoju tistega leta, na katerega se vračilo nanaša. Tožilstvo je v zahtevi za varstvo zakonitosti govorilo o delitvi prejetega zneska na 12 mesecev (13. točka obrazložitve). Pa je to v postopku izvedljivo? Je tak izračun pravilen glede na to, da pogosto preveč plačana akontacija ni enaka vseh 12 mesecev? In ali je enako v izvršbi in stečaju? Kako naj banka pride do potrebnih podatkov za izračun?

V izvršbi je upnik tisti, ki izbere izvršilna sredstva, torej izbere dolžnikovo premoženje, iz katerega meni, da bo najhitreje prišel do poplačila svoje terjatve. Odločbo Vrhovnega sodišča je torej v izvršbi mogoče uporabiti v primerih, ko upnik izbere izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri banki (preveč plačano akontacijo FURS vrne dolžniku na njegov transakcijski račun). Banka, ki prejme sklep o izvršbi mora upoštevati omejitve iz 101. in 102. člena ZIZ. Pri ”običajnih” prejemkih dolžnika to ni problem, saj banka nakazila v sistem prejema z določenimi kodami, tako da je jasno za kakšno vrsto prejemka gre in banka lahko ugotovi ali gre za prejemek, ki je iz izvršbe izvzet oziroma je izvršba nanj omejena. V določenih primerih mora dolžnik za pravilno upoštevanje omejitev in posledično za pravilno izvršitev sklepa o izvršbi banko opozoriti na okoliščine na svoji strani, ki so za določitev višine razpoložljivega dela pomembne in tudi predložiti dokaze. Gre za primer, ko banka okoliščin na strani dolžnika ne pozna. Če morda za njih ve, pa jih sama, brez dolžnikove zahteve ne sme upoštevati. Tak primer je uveljavitev vzdrževanih družinskih članov. Banka mora v enostavni preverbi ugotoviti ali je s strani dolžnika predložena listina podlaga za omejitev zasega na račun vzdrževanega družinskega člana in če je, se v nadaljevanju upošteva ta omejitev. Bi moral biti postopek v primeru vračila dohodnine enak? Če bi bil odgovor ne, potem bi morala banka, kot izvrševalec sama iskati podatke o dolžnikovi plači za dvanajst mesecev nazaj, ugotavljati ali je bil dolžnik res zaposlen vseh 12 mesecev (banka ni prejemnik dohodninske odločbe) oziroma koliko časa vmes ni bil zaposlen, kakšna je bila njegova plača, ali je imel vzdrževane družinske člane in koliko, ali je imel morda tudi druge prejemke, ki so že takrat polnili razliko med plačo in minimumom iz 102. člena ZIZ. Pri tem ni zanemarljivo vprašanje ali bi se banka morala za pridobitev teh podatkov obračati na druge banke, pri katerih je imel/ima dolžnik račun, na njegovega delodajalca ali drugega izplačevalca in kako bi za njih sploh izvedela? Kako bi morala banka ravnati v primeru, ko ima/je imel dolžnik račun pri tuji banki (sedaj precej pogost primer) in kako bi lahko drugi banki izkazala interes za brskanje po osebnih podatkih dolžnika, če je le izvrševalec sklepa? Že iz osnovnih vprašanj je jasno, da so opisane zahteve za banko pretirane, nesorazmerne, nemogoče in predvsem, da je postopek predolg. Različne pa so lahko tudi okoliščine na strani dolžnika, na primer:

a.) izvršba teče že toliko časa, da je za izračun pomembno celo preteklo leto (na primer izvršba se je začela decembra leta 2022 in je tekla celo leto 2023 in teče tudi v letu 2024, torej v letu vračila dohodnine);

b.) izvršba ni tekla celo obdobje na katero se vrnjena dohodnina nanaša (na primer sklep o izvršbi je bil izdan avgusta leta 2023, vrnjena dohodnina pa za celo leto 2023 in izvršba teče tudi v letu 2024);

c.) izvršba sploh ni tekla v obdobju na katero se vrnjena dohodnina nanaša (na primer izvršba se je začela januarja leta 2024 in istega leta je bila dolžniku vrnjena dohodnine za leto 2023).

V prvem primeru (a.) je jasno da bi morala banka ugotoviti ali je dolžnik v letu 2023 v posameznih mesecih prejel manj kot 76% minimalne plače. Če dolžnikovi prejemki tega zneska v letu 2023 niso pokrili, bi bil dolžnik upravičen do razlike. Ta bi predstavljala seštevek prikrajšanja plače do polnih 76% in morebitnih vzdrževanih družinskih članov, za vsak mesec v letu 2023 posebej. Če je bil morda dolžnik v tistem času že v izvršbi, pa bi morala banka seveda upoštevati tudi to, ali je bil morebiten ”primankljaj” v tistem obdobju polnjen z drugimi dolžnikovimi prejemki, ki bi sicer šli upnikom. Če bi banka ugotovila, da so bili prejemki dolžnika v letu 2023 v celoti pokriti (102. člen ZIZ), bi šla celotna dohodnina upnikom. Kaj z vrnjeno dohodnino za leto 2023, če po poračunu za to leto, del zneska ostane. Gre upnikom ali socialna funkcija 101. in 102. člena ZIZ nalaga poračunavanje morebitnega prikrajšanja v letu 2024? Če je odgovor ja, je vprašanje, kako preprečiti, da se na podlagi odločbe izdane v letu 2025 ponovno ne pokriva ta ista manjkajoča razlika, če bi bil takrat dolžnik še ali znova v izvršbi? V vseh primerih (predvsem pri b. in c.) pa se postavi vprašanje ali se v obdobju, ko dolžnik ni v postopku izvršbe ali osebnega stečaja način poračunavanja razlike med njegovimi prejemki in 76% minimalne plače sploh lahko uporabi. Pravila 102. člena ZIZ namreč veljajo le v izvršbi oziroma osebnem stečaju, pa še to le pri dveh izvršilnih sredstvih. Dodatna težava je dolžnost upoštevanja morebitnih drugih dolžnikovih prejemkov, ki polnijo razliko do 76% minimalne plače (zneski za prehrano, dnevnice, prevoz in drugi dolžnikovi prejemki, ki so sicer namenjeni plačilu upnikov),[6] spet verjetno le za obdobje ko je bil dolžnik v izvršbi ali stečaju. V obračun bi posegla tudi pravica banke, da dolžniku v obdobju na katerega se nanaša odločba o vrnitvi dohodnine, rubi dolg, ki ga ima do banke na podlagi njune medsebojne pogodbe. V takem primeru omejitve pri zasegu ne veljajo (101. in 102. člen ZIZ), saj gre za pogodbeno razmerje, ki se reši izven izvršbe in z zasegom vseh zneskov, ki jih dolžnik prejeme na svoj račun.[7]

Opisane naloge bi banko spremenile iz izvrševalca v odločevalca o dejanski višini zaseženega zneska. Pravilnost njenega izračuna pri tem ni nujno odvisna izključno od njenih podatkov, čeprav ostaja njena odgovornost za pravilnost izvršitve nespremenjena. Banka po 147. členu ZIZ odgovarja za opuščeni rubež, prenos in izplačilo zapadlih zneskov. Upnik lahko v izvršbi predlaga, da sodišče s sklepom naloži banki, da mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnila in izplačala po sklepu o izvršbi (147. člen v zvezi s 134. členom ZIZ). Po sodni praksi upnik v predlogu ne opredeljuje višine zneskov za katere meni, da niso bili trgani, saj je na banki dokazno breme, da je sklep o izvršbi izvršila pravilno, torej je upnikov zahtevek do banke praviloma enak terjatvi, ki jo ima do dolžnika. Banka mora na zahtevo sodišču posredovati vsa pojasnila in listine, iz katerih je razvidno, ali in kako je izvrševala sklep o izvršbi in ali je ter kako je upoštevala vrstni red poplačila terjatev (tretji odstavek 147. člena ZIZ). V primeru vrnjene dohodnine in ob stališču, da se dohodnina poračunava za celotno obdobje na katerega se vračilo nanaša, je jasno, da banka taki zakonski zahtevi ne more zadostiti. Opozarjam še na dodatno težavo zaradi različnih stališča o višini zneska, ki gre dolžniku za vzdrževanega družinskega člana (mu gre celoten znesek ali le polovica, glede na to, da je dolžnik le eden od obeh staršev) in tudi ali mu ta znesek sploh gre.[8]

Če rečemo, da se vrnjena dohodnina upošteva in poračunava le na predlog dolžnika in na podlagi dokazov, ki jih sam predloži banki, bi bilo verjetno enostavneje. Vendar bi tudi v tem primeru trčili na kup postopkovnih vprašanj, na katera v zakonu ne najdem odgovorov – opredeliti bi bilo treba javne ali po zakonu overjene listine, ki so lahko podlaga za odločanje, določiti meje preverjanja verodostojnosti teh listin, časovnico vlaganja predlogov in odgovornosti banke.

V osebnem stečaju poteka komunikacija med sodiščem, dolžnikom in izvrševalci preko stečajnega upravitelja. Ta je dolžnikov zakonit zastopnik pri vseh zadevah glede stečajne mase. Prednost upravitelja je, da ima dostop do vseh podatkov o dolžniku, vsaj za obdobje teka osebnega stečaja (v izvršbi je upnik zaradi varstva podatkov praktično onemogočen oziroma precej omejen). ZFPPIPP v 394. členu določa kako poteka postopek zasega denarnega dobroimetja, ki ga ima dolžnik na svojem transakcijskem računu. Upravitelj za stečajnega dolžnika odpre fiduciarni račun na katerega pritekajo vsi zneski, ki sodijo v stečajno maso. Del, ki je izvzet iz stečajne mase ostane dolžniku in dolžnik razpolaga z njim preko računa, ki ga v času trajanja postopka lahko odpre le s soglasjem sodišča. Nadzor nad dolžnikovimi prejemki torej v času osebnega stečaja vrši upravitelj. Tudi v stečaju veljajo omejitve iz 101. in 102. člena ZIZ, zato bodo težave banke pri poračunavanju vrnjene akontacije enake kot v izvršbi. Da je bolj zapleteno pa poskrbijo predhodne izvršbe in tiste, ki lahko tečejo v času trajanja stečaja (131. člen ZFPPIPP) in dodatno malo drugačna sodna praksa. V stečaju, za razliko od izvršbe, stroški prevoza in prehrane niso nujno stroški, ki so namenjeni poplačilu upnikov. Ideja v stečaju je, da je dolžnikova zaposlitev pomembna za obseg stečajne mase. Če dolžnik zaposlitve ne more opravljati brez izločenih stroškov prevoza in prehrane,[9] so ti stroški nujni stroški stečajnega postopka (prvi odstavek 354. člena v zvezi z 9. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP). Za banko pa v primeru vrnjene dohodnine nevedeno pomeni drugačno obravnavo teh zneskov, posledično drugačen način njihovega poračunavanja. Vse bo zapletla pogosta situacija dolžnikov, ki so del obdobja v izvršbi in drugi del v stečaju. Tudi v postopku osebnega stečaja banka odgovarja za pravilno izvršitev sklepa (drugi odstavek 394. člena ZFPPIPP), le da nadzor opravlja upravitelj.

IV. Možne rešitve in zaključek

Rešitve za vrnjeno preveč plačano akontacijo dohodnine bi morale biti enake za dolžnika v izvršbi in v osebnem stečaju. Eno od razlik prinese omejena možnost uporabe pravil ZIZ v osebnem stečaju (na primer zahteva za odpravo nepravilnosti iz 52. člena ZIZ, ki se v stečaju ne uporablja) in dodatno, delno različna sodna praksa med postopkoma.

Namen obeh postopkov je poplačilo upnikov in temeljno načelo obeh je hitrost. Tudi zato so izvrševalci sklepov v obeh postopkih v svojih pristojnostih omejeni na njihovo tehnično izvrševanje, ki mora biti enostavno in hitro. Pogoj za hitro in pravilno izvršitev sklepa so jasna pravila, določena do te mere, da minimalizirajo možnost napak in hkrati omogočajo njihovo hitro odpravo. Nadzor nad izvrševalcem mora biti enostaven, brez nepotrebnih postopkov znotraj postopka. Okvir v katerem se giblje izvrševalec mora biti trden, njegove odločitve ne smejo temeljiti na presojanju in iskanju dokumentov in nikakor ne na odgovornosti za podatke iz druge roke, torej za tiste, ki niso izvorno njegovi.

Opombe:

[1] UPRS Sodba II U 65/2021-13 z dne 30.8.2023

[2] VSL sklep Cst 405/2017 z dne 18.7.2017

[3] Vsl sklep Cst 1/2024 z dne 9.1.2024

[4] Primerjaj tudi UPRS sodba II U 65/2021 z dne 30.8.2023

[5] VSL sklep Cst 8/2017 z dne 11.1.2017

[6] VSL Sklep Cst 20/2018 z dne 7.2.2018, VSL Sklep Cst 28/2022 z dne 2.2.2022, VSL Sklep Cst 382/2021 z dne 19.10.2021;

[7] VSM Sklep I Cp 17/2024 z dne 2.7.2024

[8] Primerjaj odločitev VSL sklep Cst 140/2024 z dne 20.6.2024

[9] VSL Sklep Cst 337/2023 z dne 11.1.2024