TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi upnika A., d. d. (p. d. 751) in dolžnika (p. d. 752) se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu II. točke izreka potrdi.

Osrednje procesno dejanje v postopku prisilne poravnave je glasovanje upnikov o sprejetju prisilne poravnave. Procesno legitimacijo glasovati o tem imajo upniki samo glede tistih terjatev, ki so bodisi priznane bodisi verjetno izkazane (prvi odstavek 201. člena ZFPPIPP). Zato mora v postopku prisilne poravnave sodišče s sklepom o preizkusu terjatev odločiti tudi o tem, katere (prerekane) terjatve so verjetno izkazane (3. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). Če je bila terjatev v postopku prisilne poravnave prijavljena, ni pa ugotovljena, sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov za takšno terjatev. Položaj takega upnika je izenačen s položajem upnika, ki ni prijavil terjatve v postopku prisilne poravnave. Pri tem posebnega položaja nimajo upniki, katerih terjatve so bile prerekane, a je sodišče na podlagi 3. točke drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP s sklepom o preizkusu terjatev odločilo, da so verjetno izkazane. Za tako situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, saj je terjatev upnika prerekal drug upnik. Ugotovitev, da je terjatev verjetno izkazana ima za posledico le pridobitev glasovalnih pravic takega upnika v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek 201. člena ZFPPIPP), ne pomeni pa meritorne presoje o obstoju terjatve. Smisel ugotavljanja, ali je terjatev verjetno izkazana, je torej v tem, da se odloči, ali ima upnik pravico glasovati o sprejetju prisilne poravnave.

V obravnavanem primeru ima upnik B. a. s. položaj povezane osebe po 527. členu ZGD-1, kar pomeni, da mu je glasovanje o prisilni poravnavi onemogočeno (četrti odstavek 200. člena ZFPPIPP), prav tako pa ni dovoljena konverzija njegovih terjatev v stvarne vložke (četrti odstavek 190. člena ZFPPIPP),

Pri presoji, ali je terjatev verjetno izkazana, sodišče upošteva samo opis dejstev o obstoju terjatve v prijavi terjatve in listinske dokaze, ki so bili priloženi tej prijavi, in če je terjatev prerekal upnik, opis dejstev o neobstoju terjatve v ugovoru o prerekanju terjatve in listinske dokaze, ki so bili priloženi temu ugovoru (drugi odstavek 68. člena ZFPPIPP). Določba drugega odstavka 68. člena ZFPPIPP specialno ureja vprašanje uporabe procesnega gradiva za presojo ali je terjatev verjetno izkazana, zato subsidiarna uporaba ZPP v tem primeru ne pride v poštev. Razlog ozke presoje je v tem, da je domet vpliva take ugotovitve verjetnega obstoja terjatve omejen, saj vpliva le na glasovanje o prisilni poravnavi. Slednje pa je skladno tudi z načelom hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP), ki je v insolventnih postopkih posebej poudarjeno.

Podrejene terjatve so nezavarovane terjatve, ki se na podlagi pravnega razmerja med dolžnikom in upnikom, če postane dolžnik insolventen, plačajo šele po plačilu drugih nezavarovanih terjatev do dolžnika (tretji odstavek 21. člena ZFPPIPP). Podrejenost določita dolžnik in upnik s pogodbo oziroma drugim pravnim poslom, ki je pravni temelj nastanka pravnega razmerja, katerega vsebina je ta terjatev.

Določba 498. člena ZGD-1 se uporablja le za posojila (oziroma druga pravna dejanja delničarja ali tretje osebe, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojila; tretji odstavek 498. člena ZGD-1) tistih delničarjev, ki imajo v trenutku danega posojila v družbi več kot četrtinski (25%) delež delnic z glasovalno pravico. Posojilo delničarja, ki ima v družbi manj kot navedeni delež delnic, se ne šteje kot kapitalsko posojilo. Čeprav zakon izrecno ne govori o skupini delničarjev oziroma povezanih osebah, tako iz dikcije kot iz namena določbe izhaja, da gre za kontrolnega delničarja oziroma kontrolne delničarje, pri čemer zakon postavi presumcijo upravljavske kontrole s posestjo četrtinskega deleža delnic z glasovalno pravico. Zakon govori o delničarjih v množini, in ne le o delničarju posamezniku, iz česar je mogoče izpeljati namen, da se sankcionira kontrolnega delničarja oziroma kontrolno skupino delničarjev, kar se dokazuje v dejanskih okoliščinah posameznega primera.

Možnosti, ki gospodarsko ustrezajo posojilu, so številne in sem spada tudi primer, ko družbenik odkupi terjatev tretje osebe do družbe. Družbenik je za to res vložil svoja sredstva, vendar je pridobil pravico zahtevati vrnitev zneska terjatve od družbe. S takim ravnanjem se je družba morda izognila obveznosti takojšnjega plačila terjatve, vendar je njena obveznost ostala. Za zagotovitev lastnega kapitala bi šlo le, če bi družbenik tretji osebi terjatev izpolnil, preneseno terjatev družbi pa odpustil.

Le delničar (družbenik) je tisti, ki je skladno s korporacijskimi pravili zavezan k zagotovitvi lastnega kapitala družbe, zato lahko le zanj veljajo navedene zakonske omejitve. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene, vsako širjenje korporacijskih pravil na subjekte, ki to niso oziroma naj bi to šele postali, bi bilo v nasprotju z osnovnimi načeli korporacijskega prava. Institut delničarja tudi ni mogoče enačiti z nekom, ki se šele pripravlja na formalni nakup delnic in s tem namenom pridobi informacije v okviru skrbnega pregleda poslovanja. Namen skrbnega pregleda (angl. due diligence) je namreč prav v podrobni seznanitvi s poslovanjem in finančnimi tveganji drugega podjetja ter omogoči oceno vseh tveganj (poslovnih, finančnih, davčnih in pravnih), zato se izvede še pred transakcijo z drugim podjetjem. Tisti, ki skrbni pregled opravlja, pa ni mogoče že kar enačiti z delničarjem v korporacijskopravnem smislu.

Pri preizkusu terjatve, za katero velja navedena pravna fikcija pravočasne prijave, moramo upoštevati, da ta pravna fikcija velja samo do višine zneska te terjatve, navedenega v seznamu iz 3., 4. ali 5. točke prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP.