TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 367/2002 z dne 11. 9. 2003 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 24/2002 z dne 27. 3. 2002 se razveljavita in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 249. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 - ur.p.b. in 43/04) se zavrže.

Pravica do obrambe z zagovornikom je po določbi druge alineje 29. člena Ustave razglašena za eno temeljnih ustavnih pravic. Strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, pa velja za eno od jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku, zato da mu omogoči uresničevanje drugih ustavnih pravic, na prvem mestu pa pošteno sojenje s strani nepristranskih sodišč. V primerih, ko je obtoženi upravičen do postavljenega zagovornika, je odgovornost države za izvajanje učinkovite obrambe višja, kot v primerih ko si obdolženi zagovornika izbere sam. S tem, ko obdolžencu ni bil postavljen zagovornik v času, ko je bila obramba obvezna, je bila kršena njegova pravica do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave. Pritožnik je bil dejansko in formalno brez zagovornika, v času ko je bila obramba obvezna. Tako je zaradi že ugotovljene kršitve pravice do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave na seji pritožbenega senata prišlo do kršitve pravice iz 22. člena Ustave oz. do kršitve načela enakosti orožij med strankami. Za učinkovito varstvo pritožnikove pravice do "enakosti orožij" namreč ni zadoščalo, da je njegov zagovornik vložil pritožbo, temveč bi mu moralo biti omogočeno, da bi bil zagovornik ob njem navzoč tudi na seji pritožbenega senata. Ni moč spregledati dejstva, da je bil pritožnik kot pravni laik na seji pritožbenega senata sam in s tem nasproti stališčem višje državne tožilke, s katerimi prej ni bil seznanjen, neustrezno zastopan. Za ugotovitev kršitve človekove pravice ni treba dokazati dejanskega škodljivega posega v to pravico. Vsakršno ugotavljanje, ali je bila zato pritožbenim stališčem tožilstva dana večja teža ali ne z vidika varstva človekovih pravic v konkretnem primeru ni sprejemljivo. Ustavno sodišče zavrže pobudo, če pobudnik ne izkaže pravnega interesa, ki je procesni pogoj za vložitev pobude pred Ustavnim sodiščem.