TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in v točkah I, III in IV izreka (v delu, ki se nanaša na toženo stranko) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Že sodišče prve stopnje je v točki 33 obrazložitve pravilno pojasnilo, da niti izpolnitev obveznosti toženke (podaja specificiranega naročila v smislu 519. člena OZ) niti izpolnitev obveznosti tožnice (dobava opreme) v smislu zgoraj citiranih določb OZ ni postala nemogoča. Zaradi naročnikovega zavračanja opreme R.V. je odpadel zgolj interes toženke za nabavo opreme, saj se je, kot to izhaja iz njenih vlog, slednja zavedla, da v okviru Projekta P. opreme ne bo mogla vgraditi, to pa (še) ne pomeni, da je njena izpolnitev postala nemogoča.

Sodišče prve stopnje je v okviru točke 23 obrazložitve povsem pravilno zaključilo, da zato ker niti rok za podajo naročila s strani kupca (toženke) niti rok za dobavo opreme s strani prodajalca (tožnice) v Podizvajalski pogodbi ni bil določen, je pa bila določitev roka (da poda ustrezno specifikacijo naročila v smislu prvega odstavka 519. člena OZ) prepuščena kupcu (prvi odstavek 3. člena pogodbe), rok iz tožničinega pisnega poziva z dne 16. 4. 2014 (priloga A6) ni dodatni rok iz drugega odstavka 105. člena OZ, ampak gre za rok za podajo specifikacije iz prvega odstavka 519. člena OZ. Nespoštovanje tega roka pa po pravilnem stališču sodišča prve stopnje (glede na dikcijo pravkar citiranega člena OZ) nima za posledico razveze pogodbe po samem zakonu, ampak daje prodajalcu (tožnici) pravico odstopiti od sklenjenega pravnega posla, ki se uresniči z odstopno izjavo. Slednjo je tožnica podala (šele) 11. 5. 2015 (priloga A7). To pa pomeni, da ne drži trditev pritožbe, da je tožnica od pogodbe odstopila (že) v aprilu 2014.

Takšni zaključki temeljijo na pravilnih stališčih izpodbijane sodbe, da je treba pri tveganjih, ki izvirajo iz sfere profesionalne osebe (ki praviloma opravlja dejavnost zaradi pridobivanja dobička) upoštevati vsa tveganja, ki so povezana z njenim poslovanjem (slednja mora posledice teh tveganj v celoti nositi sama, tudi če nastopa negativnih posledice ne more vedno preprečiti), da pri presoji obvladovanja tveganj niso bistvene samo možnosti neposredne preprečitve uresničitve tveganj, zaradi katerih bi nastale negativne posledice v sferi druge pogodbene stranke, ampak so vključene tudi vse druge, (tudi) pravne možnosti, ki jih ima pogodbena stranka in s katerimi lahko odpravi negativne posledice uresničenih tveganj in da v notranjo sfero tveganj spadajo tudi ravnanja tretjih, s katerimi je pogodbena stranka v drugem poslovnem razmerju ter tudi ravnanja oseb, s katerimi so ti v nadaljnjem poslovnem razmerju.