TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke zoper delno sodbo se zavrne in se izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 18. 6. 2024 se zavrže.

III. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 12. 9. 2024 se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive 13/93 za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodbe SEU, ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji). Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče.

Neutemeljeni so očitki o retroaktivni opredelitvi standarda toženkinega dolžnega ravnanja. Kot je pojasnilo že VS RS, so bile določbe tedaj veljavnega ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita, vezanega na CHF, zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. Šele če potrošnik ve, kakšne so možne posledice ponujenega pogodbenega pogoja, je mogoče govoriti o enakovrednem pogajalskem položaju, kar je izhodiščni namen Direktive 13/93, opredeljen v 16. uvodni izjavi.

Neutemeljeni so očitki o zmotni opredelitvi dolžnega pojasnila. Za opredelitev ni bila ključna odločba US RS Up-14/21, ampak (zavezujoča) stališča SEU, ob upoštevanju katerih je sodišče razložilo določbe ZVPot. Nenazadnje je podana razlaga skladna s sodno prakso VS RS.

Neutemeljeni so tudi očitki glede ugovora zastaranja. Ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage je VS RS že zavzelo stališče, da lahko zastaralni rok prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).

O toženkinih navedbah v zvezi z možnostjo konverzije se je bilo sodišče dolžno izreči, a to procesno pomanjkljivost lahko odpravi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023, na katero se sklicuje pritožnica, navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v kasnejši odločbi II Ips 74/2023 pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo. Po tem stališču pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.

Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti dvoje, prvič, da je izhodišče razlage dejstvo, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, in drugič, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.