TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Prvostopenjsko sodišče je v prvotno razveljavljeni sodbi sprejelo obsojenčevo priznanje krivde, ki pa mu je nato sledilo obširno dokazovanje, ki je zadevalo razjasnjevanje subjektivne plati kaznivega dejanja umora, kar je privedlo do procesno nevzdržnega položaja, da se je prvostopenjsko sodišče, kljub sprejetemu priznanju ukvarjalo s tem kaznivim dejanjem povezanim ugotavljanjem dejanskega stanja. V bistvu je nastali položaj po svojih značilnostih podoben tistemu, ko sodišče priznanja ne sprejme in se mora glede na to postopek nadaljevati pred drugim predsednikom senata.

Storitev kaznivega dejanja umora iz ljubosumja spada med druge nizkotne nagibe in ustreza pravni opredelitvi umora po 4. točki 116. člena KZ-1. V zakonski določbi primeroma navedene alternativne oblike storitve tega kaznivega dejanja vsebujejo dovolj jasna merila, ki omogočajo primerjavo v skladu s pravilom tertium comparationis in s tem v kazenskem pravu dopustno uporabo analogije intra legem. Kaznivo dejanje, ki ga je storil obsojenec pa ima še večjo kriminalno težo, ker je bilo hkrati storjeno iz maščevanja. Oba očitka je namreč treba presojati v medsebojni povezavi, kar pa pokaže, da gre za storitev kaznivega dejanja iz tako zavržnih nagibov, ki so povsem primerljivi s primeroma navedenimi v zakonski določbi.

Dokazovanje z novim izvedencem ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje enega od izvedencev (v konkretnem primeru Komisije) popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z drugimi dokazi kazenskega spisa. Le če je zaradi ugotovljenih nasprotij med sodnima izvedencema podan dvom v pravilnost izvedenskih mnenj obeh, je sodišče dolžno ugotovljena nasprotja odpraviti s pritegnitvijo tretjega izvedenca. Za razliko od ocenjevanja izpovedbe prič kot dokaza, kjer je pomembna zlasti psihološka komponenta, so za dokazno oceno izvedenskega dela odločilni predvsem logično racionalni kriteriji. Če se sodnik ne strinja z izvedenskim mnenjem, ga ne more nadomestiti s svojim znanjem, saj je z odredbo že manifestiral svoje stališče, da rabi izvedenčevo pomoč in s tem, da sam nima potrebnega strokovnega znanja. Dokazna ocena izvedenstva se razlikuje od ocene ostalih dokazov, saj pri presoji izvedenskega izvida in mnenja sodnik ne pozna pravil specifične stroke. Glede na zasnovo takšnega kazenskega postopka je izvedenec sodnikov pomočnik, ko gre za ugotavljanje (odločilnih) dejstev, ki je povezano s posebnim strokovnim znanjem. Vendar pa je vselej sodišče tisto, ki oceni izvedensko mnenje in nato sprejme presojo o dokazanosti dejstev, pomembnih za izrek pravilne in zakonite sodbe.