TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku se zavrže, proti odločitvi o glavnem zahtevku pa zavrne.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Tožeča stranka revizijsko izpodbija zavrnitev glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka. Gre za objektivno kumulirana tožbena zahtevka po 3. odstavku 182. člena ZPP. Navedba le ene ocene vrednosti spora ne zadošča, saj se ne more nanašati tako na glavni kot tudi na podrejeni zahtevek. Takšna opredelitev vrednosti spornega predmeta je s stališča dovoljenosti revizije opredeljena le glede glavnega zahtevka, glede podrejenega zahtevka pa obvelja, da tožeča stranka vrednosti spornega predmeta ni opredelila. Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede prič 236. člen ZPP med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča. Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič, tudi z morebitno navedbo imen prič in njihovih naslovov, ne zadošča. Ni namreč naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna. Načelno sicer velja dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, vendar niso dolžna izvesti dokazov, če za to obstajajo upravičeni razlogi, med katere spada tudi zavrnitev nesubstanciranih dokaznih predlogov.