TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Zakonska dolžnost tožene stranke je da sledi stališčem, mnenjem in napotkom iz sodbe prvostopenjskega sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je bilo v tem primeru zmotno uporabljeno materialno pravo (68. člen ZMZ) in je posledično dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, so bili izpolnjeni pogoji, ko je prvostopenjsko sodišče v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 248/2014 odpravilo odločbo tožene stranke, in ji zadevo vrnilo v nov postopek ter ji za to dalo napotke.

Napotki sodišča prve stopnje za delo tožene stranke v ponovljenem postopku so bili dovolj jasni, da bi tožena stranka ob njihovem upoštevanju v novem postopku ugotovila za odločitev pravno pomembno dejansko stanje in o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite odločila.

Odločanje o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite je poseben postopek, urejen v 105. in 106. členu ZMZ. V njem se ugotavlja le, ali še obstajajo razlogi za subsidiarno zaščito, ki so bili podlaga za njeno prvo podelitev. Ker je v tem primeru mladoletnost tožnika odpadla, je treba ugotoviti le, ali tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda iz druge oziroma tretje alineje 28. člena ZMZ. Pri tem je treba najprej ugotoviti, ali se lahko tožnik brez nevarnosti resne škode vrne v izvorni kraj, in šele, če se ne more, se ugotavlja ali se brez nevarnosti resne škode vrne v izvorno državo, vendar v drug kraj in se tam naseli. Pri tem pa je treba upoštevati napotke iz izpodbijane sodbe in sklepa VS I Up 248/2014, ki temeljita na novejši sodni praksi ESČP. Ta pa zavezuje tudi toženo stranko.

Če pa prosilec v postopku v zvezi s prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite uveljavlja druge razloge za mednarodno zaščito, kot so bili razlogi, zaradi katerih mu je bila sprva dodeljena, ga je treba opozoriti na posledice in ga seznaniti z možnostjo vložitve nove prošnje za mednarodno zaščito. O prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite pa je treba odločiti.