TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni

v I. točki izreka, tako da se v tej točki glasi:

„Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni, tako da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati razliko v plači v bruto zneskih: 36,23 EUR za februar 2015, 73,01 EUR za marec 2015, 41,71 EUR za april 2015, 43,35 EUR za maj 2015, 34,27 EUR za junij 2015, 41,82 EUR za julij 2015, 32,53 EUR za avgust 2015, 51,12 EUR za september 2015 in 46,49 EUR za oktober 2015 ter mu po odvodu akontacije dohodnine in obračunu prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila. “

in v III. točki izreka, tako da se v tej točki glasi:

„Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.“

V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu II. točke izreka in v III. točki izreka.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na pritožbo in revizijske stroške v znesku 553,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Prvega odstavka 129. člena ZDR-1 ni mogoče razlagati tako, da delavcu dodatek na delovno dobo vedno pripada za vso delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih. Določba tretjega odstavka 9. člena ZDR-1 v zvezi z 222. členom ZDR-1 (oziroma tudi kasnejšim 2. členom ZDR-1A) se ne nanaša zgolj na višino dodatka, temveč tudi na obdobje, za katerega se dodatek obračuna.

Na drugačno razlago ne moreta vplivati določbi 75. člena ZDR-1 in 92. člena ZDR-1.