TFL Vsebine / TFLGlasnik

V Sloveniji so banke sklepale take kreditne pogodbe z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF), kot jih je zakon dopuščal oziroma zahteval. »Nekaj, kar je bilo pred 10 leti povsem zakonito, je sedaj nepošteno.« Pri sedanjem urejanju teh kreditov pa imamo težave z retroaktivnostjo in z načelom zaupanja v pravo, saj je pravo EU pojasnilno dolžnost opredelilo na splošno, Sodišče EU pa je za nazaj nekako »po ovinkih« postavilo zelo natančna in stroga pravila pojasnilne dolžnosti, je bila ena od ključnih ugotovitev posveta pravnikov, ki je konec oktobra potekal na Bledu. Med množico udeležencev, večinoma pravnikov, sta posebno pozornost pritegnila predavanje profesorja s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani dr. Damjana Možine – z naslovom »Kam gre evropsko pravo varstva potrošnikov?« – in okrogla miza o poštenosti pogodbenih pogojev pri poslovanju s potrošniki, na kateri je sodelovalo šest strokovnjakov: pomočnica direktorja pravnega oddelka pri Banki Slovenije Ana Štiherl, docentka na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru dr. Petra Weingerl, že omenjeni dr. Možina, odvetnica Branka Sedmak in vodja pravne službe pri UniCredit Banka Slovenija d.d. Marta Koželj Lakner.

Moderator okrogle mize dr. Matevž Zgaga je za začetek v zvezi z zadnjimi sodbami, v katerih so sodišča (prevečkrat) označila bančne pogodbene pogoje za nepoštene, postavil vprašanje, ali banke ne razumejo potrošnikov ali potrošniki ne razumejo bank. So banke res žarišča nepoštenosti ali se za sodbami o nepoštenosti v resnici skriva prikriti razlastitveni namen, nekakšen »kvazi« davek, ker imajo banke pač dovolj denarja?

Po mnenju dr. Weingerlove je pravo orodje za uveljavljanje politike: »Ali si želimo varstva šibkejše strani? To je temeljno vprašanje.« Gre torej za proces na poti k večji varnosti šibkejše stranke, ki utemeljeno potrebuje varstvo. Varstvo potrošnikov se daje na piedestal. Gre za visoko raven varstva potrošnikov v horizontalnih razmerjih kot varstvo ranljivejših strank. Pravo varstva potrošnikov ni napad ali kvazi davek, temveč proces, da se vzpostavi ravnovesje v asimetriji informacij, in normalni proces uveljavljanja Direktive 93/13/EGS v praksi, ki terja svoj čas.

Ana Štiherl je izpostavila, da do nerazumevanja prihaja, ker potrošniki pogodb ne preberejo ali ne razumejo. Ob tem da je terminologija že sicer težje razumljiva, tudi sami potrošniki ne vložijo dovolj truda v to, da bi besedilo razumeli; slepo sledijo svojemu cilju, denimo nakupu nepremičnine, ne glede na posledice in ne glede opozorila na tveganja. Potrošniki so za dosego cilja, da dobijo denar, pripravljeni v nekem trenutku narediti skoraj vse, v realizaciji pa padejo na trda tla. Pri čemer določeni potrošniki zadev in okoliščin res ne razumejo, določeni pa to izkoristijo za svoje koristi.

Marta Koželj Lakner pa je postavila vprašanje, kako bi bilo lahko bančništvo žarišče nepoštenosti, saj gre za enega najbolj reguliranih sektorjev. Strinja se, da morajo biti potrošniki varovani, vendar je treba nasloviti tudi vprašanje odgovornosti. Potrošniki so v celoti poslovno sposobne osebe. Veliko jih, tako Koželj Laknerjeva, zelo dobro pozna bančno ponudbo in tveganja: »Ali bodo odločitve sodišč pripeljale do tega, da bodo morale banke potrošniku povedati tudi, da se lahko poroči, dobi otroka, izgubi službo in podobno, kar vse lahko vpliva na njegovo zmožnost odplačevanja kredita v celotni kreditni dobi. A kdo nosi odgovornost za posledice nastopa teh okoliščin, še posebej, če je banka spoštovala vse, kar je zakon in regulator od nje zahteval v času sklenitve pogodbe? Naj banka sedaj nosi vse to tveganje potrošnika?« Kakorkoli gledamo, banke nedvomno niso socialne ustanove; so gospodarske družbe, katerih namen je ustvarjanje dobička.

Dr. Možina je povedal, da se v Sloveniji uporabe prava EU in prava varstva potrošnikov šele učimo. Množične tožbe v zvezi s CHF krediti so pravzaprav prvi resen preizkus. Glede na zelo pomanjkljivo pripravljeno zakonodajo so določena nihanja razumljiva. Tudi znanje sodnikov o teh področjih ni najboljše, mnogi so študirali pravo dolgo pred članstvom v EU, v sodniškem izobraževanju, pa tudi na programu za pravosodni izpit, pa te teme niso dovolj zastopane. Zato je precej zmede.

Vsi sodelujoči so se strinjali, da bi bilo treba bančne posle vključiti v sodniško šolo, da bi jih sodniki bolje razumeli. Civilni sodniki ne poznajo dovolj bančnega prava, česar jim ne gre zameriti, saj morajo zaradi prereguliranosti poznati ogromno zakonov. Med slušatelji se je slišal poziv regulatorju k aktivnemu izobraževanju sodnikov, saj da civilni sodniki niso dovolj seznanjeni z gospodarskopravnimi vidiki, ki so potrebni za razumevanje materije.

Dr. Zgaga je nato predstavil tezo nemškega profesorja Hansa Bernarda Schaferja, ki se ne strinja s prevladujočim mnenjem, da je pravo varstva potrošnikov igra z ničelno vsoto. Kar zakonodajalec vzame podjetjem, to da potrošnikom. Bolj striktne norme varstva potrošnikov kot torej imamo, bolje gre potrošnikom. Shafer meni, da gre pri številnih normah potrošniškega prava za nekakšno prisilno kolektivno zavarovalno polico, ki pa jo je smiselno uvesti le v primeru ekscesnih situacij na trgu, v katerih bi bili potrošniki brez takih zavarovalnih polic v izrazito slabem položaju. V tej zvezi je moderator sodelujočim postavil vprašanje, ali je prepoved nesimetričnih klavzul v pogodbah s spremenljivo ceno dolgoročna zmaga za potrošnike, ali pa je to prisilna zavarovalna polica, ki bo za banke na daljši rok nevtralna, nekaterim potrošnikom pa bo zaradi manjše ponudbe škodovala.

Po mnenju dr. Weingerlove na dolgi rok to nikakor ni v korist potrošnika: »Priprava zakonodaje ni skrbna in ekonomske analize kažejo, da zakonodaja ni dobra. Velikokrat gredo določeni predpisi na področju varstva potrošnikov v korist le ožje skupine, na drugi strani pa v škodo širše skupine potrošnikov.«

Dr. Možina je dodal, da imata regulacija in varstvo ene stranke svojo ceno, ta pa se nato prenese naprej. Varstvo je v osnovi upravičeno, vendar mora biti uravnoteženo.

Marta Koželj Lakner je pri tem izpostavila, da je težava predvsem v tem, da se danes ne ve, kaj se bo v prihodnosti odločilo ali uzakonilo, tudi za nazaj, kar ni mogoče upoštevati pri uvedbi produkta. Na dolgi rok pa to pomeni, da bodo produkti omejeni in dragi oziroma celo nedostopni za potrošnike.

Na podvprašanje moderatorja o vlogi Banke Slovenije pa je Ana Štiherl potegnila preprosto vzporednico. Banka Slovenije se namreč sooča z enakimi težavami kot banke, ker ni mogoče vnaprej vedeti, kakšne bodo zahteve glede na poznejšo sodno prakso. Med slušatelji pa je bilo mogoče slišati tudi dovtipe, da ni mogoče vedeti, kakšne bodo poznejše zahteve politike (in sodišč).