TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Poroštvo, ki ni bilo dano pod pogoji, določenimi v 25. členu zakona o
zavarovanju plačil med uporabniki družbenih sredstev, pač pa v skladu
z 997. členom zakona o obligacijskih razmerjih, je veljavno poroštvo,
nima pa značaja garancije po zakonu o zavarovanju plačil med
uporabniki družbenih sredstev.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo
garancije, ki jo je tožena stranka izstavila pogodbenemu partnerju
tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da je s to garancijo bilo
ustanovljeno veljavno poroštvo, ki ob izkazani neplačevitosti
glavnega dolžnika ustanavlja odgovornost tožene stranke, mora
poravnati prevzeto obveznost v celotnem znesku.
Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče potrdilo prvostopno
sodbo in zavzelo stališče, da je z izstavitvijo garancije bila
sklenjena veljavna pogodba, dopustna tako po pravnih pravilih, kakor
tudi po zakonu o obligacijskih razmerjih in še posebej po zakonu o
zavarovanju plačil med uporabniki družbenih sredstev.
Tožena stranka je v reviziji uveljavljala med drugim, da je bila
garancija izstavljena v nasprotju z zakonom o zavarovanju plačil med
uporabniki družbenih sredstev, kajti po 25. členu zakona sme
uporabnik izstaviti garancijo v svojem imenu in na svoj račun le do
zneska ter ob pogojih iz 14. člena tega zakona, to pa je največ do
zneska trajnih obratnih sredstev, ugotovljenih po zaključnem računu
za prejšnje leto, če v zadnjih šestih mesecih ni imel pri službi
družbenega knjigovodstva evidentiranih neizvršenih obveznosti. Ta dva
pogoja pa nista bila izpolnjena, zaradi česar garancija naj ne bi
bila veljavna.
Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno iz
naslednjih razlogov:
Garancijska oziroma poroštvena izjava ima v danem primeru po obliki
in vsebini značaj veljavnega poroštva oz. poroštvene pogodbe, s
katero se je tožena stranka nasproti tožeči stranki zavezala, da bo
izpolnila veljavno in zapadlo obveznost dolžnika tožeče stranke, če
ta tega ne bi storil. Garancija torej ni bila izdana kot instrument
zavarovanja plačila po zakonu o zavarovanju plačil med uporabniki
družbenih sredstev, ki se takrat, ko je bila garancija izstavljena, v
tem pogledu še ni uporabljal.
Ne glede na to pa je bila garancija oziroma poroštvo, ki je bilo dano
po takrat veljavnih pravnih pravilih gospodarskega prava, ki so bila
kasneje uzakonjena z zakonom o obligacijskih razmerjih, veljavno,
čeprav seveda ni moglo imeti značaja instrumenta za zavarovanje
plačil po zakonu o zavarovanju plačil med uporabniki družbenih
sredstev.