TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornika obsojenega A.R. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Hišni zapor iz petega odstavka 86. člena KZ-1 predstavlja nadomestni način izvršitve kazni zapora. Gre za privilegij, ki se od prestajanja zapora v zavodu razlikuje v prostoru, kjer se izvaja (bodisi se izvaja na naslovu obsojenčevega stalnega ali začasnega bivanja bodisi v javni ustanovi za zdravljenje ali oskrbo). Urejen je izrazito restriktivno in nadzorstveno, saj so pravila o prepovedi oddaljevanja od stavbe in omejenih stikov iz šestega odstavka 86. člena KZ-1 stroga. Že iz same jezikovne razlage navedene določbe, po kateri se obsojenec v času prestajanja kazni ne sme oddaljiti iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, razen če sodišče za določen čas to izjemoma dovoli, kadar je neizogibno potrebno, da si obsojenec zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine ali zdravstveno pomoč, ali za opravljanje dela, je razvidno, da je zakonodajalec možnost oddaljevanja od stavbe predvidel zgolj izjemoma. Tudi v fazi izvrševanja kazni je namreč potrebno upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventivni (vplivanje na storilca) in generalno preventivni (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni (retribucija). Bistvo slednjega je naziranje, da je kazen racionalno, natančno in pravično odmerjeno povračilo, ki storilca prizadene, in katerega edino merilo je teža kaznivega dejanja.