TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba tožečih strank Občine Hrastnik, Občine Zagorje ob Savi, Občine Litija in Občine Radeče se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe tožečih strank Občine Hrastnik, Občine Zagorje ob Savi, Občine Litija in Občine Radeče se zavrže.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe tožeče stranke A., d. o. o. se zavrne.

IV. Odločitev o stroških postopka toženke za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

Toženka je s sprejemom izpodbijanega Odloka izdala akt o zadevi iz svoje izvirne pristojnosti, zato že iz tega razloga ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da je pravni interes tožnic - občin za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu podan, saj se nanje ne nanaša ne neposredno in ne posredno. Povedano drugače: z izdajo tega akta ni bilo z ničemer poseženo v opravljanje GJS v ostalih občinah (ustanoviteljicah) oziroma na območjih ostalih občin.

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Tožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanj težko popravljiva; na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme. Restriktivnost tega pristopa je torej v tem, da mora stranka za to potrebna dejstva in dokaze navesti oziroma predložiti že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe, da dejstva, ki so pomembna za odločitev, praviloma niso predmet dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi kot z listinskimi dokazi ter da sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe ne ugotavlja dejstev ter ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti.