TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

V neskladju z Ustavo so: četrti, peti in šesti odstavek 5. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 107/10, 35/11, 46/13, 50/14, 82/15, 67/17, 84/18, 204/21 in 139/22), kolikor se nanašajo na usklajevanje sodniških plač; drugi odstavek 10. člena v zvezi s Prilogo 1 in Prilogo 3 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 107/10, 35/11, 46/13, 50/14, 82/15, 67/17, 84/18, 204/21 in 139/22), kolikor se nanašajo na sodnike.   Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.   Drugi in tretji odstavek 23. člena ter 32.b člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju niso v neskladju z Ustavo.   Zahteva za oceno ustavnosti 32.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju ter 164. člena, drugega in devetega odstavka 166. člena, drugega odstavka 167. člena, drugega odstavka 168. člena, drugega odstavka 172. člena, drugega odstavka 173. člena, prvega odstavka 177. člena ter prvega odstavka 179. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12, 105/12, 85/14, 95/14, 90/15, 102/15 in 72/19) se zavrže.   Postopek za oceno ustavnosti 53. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr. in 17/15) se ustavi.

Sodni svet kot predlagatelj je načeloma upravičen podati zahtevo za oceno ustavnosti predpisov, s katerimi je urejen materialni položaj sodnikov, saj gre za določbe, ki se dotikajo materialne neodvisnosti kot enega od vidikov sodniške neodvisnosti iz 125. člena Ustave, ki skupaj z nekaterimi drugimi ustavnimi določbami v temelju določa ustavni položaj sodstva in sodnikov.   Pristojnost Sodnega sveta za vložitev zahteve za oceno ustavnosti predpisov, ki se nanašajo na ustavni položaj in ustavne pravice sodstva, je treba razumeti kot instrument, namenjen temu, da se iz pravnega reda izločijo predpisi, ki na protiustaven način urejajo ustavni položaj sodstva in sodnikov. S prenehanjem veljavnosti teh predpisov pristojnost Sodnega sveta za njihovo izpodbijanje preneha.    Odločitvi zakonodajalca glede višine sodniških prejemkov lahko Ustavno sodišče neskladje s 125. členom Ustave očita le, če bi bila višina prejemkov sodnikov določena očitno neprimerno. Oceno o očitni neprimernosti ureditve osnovnih sodniških plač lahko Ustavno sodišče praviloma poda le na podlagi upoštevanja meril, ki sama po sebi ali pa kot celota kažejo na to, ali so prejemki sodnikov v skladu z zahtevami, ki v zvezi z materialno neodvisnostjo sodnikov izhajajo iz načela sodniške neodvisnosti. Iz tega ustavnega načela v zvezi z zagotovitvijo materialne neodvisnosti sodnikov izhajajo vsaj naslednje zahteve: dohodki sodnika morajo biti takšni, da ga varujejo pred pritiski, ki bi lahko vplivali na njegovo odločanje; biti morajo primerne višine za zagotavljanje sodnikovih osebnih oziroma družinskih potreb; biti morajo v skladu z dostojanstvom sodniškega poklica ter morajo ustrezati vlogi sodnikov in njihovim odgovornostim; pomeniti morajo ustrezno nadomestilo za stroge omejitve, ki veljajo za sodnike v zvezi z možnostjo iskanja dodatnih virov zaslužka; biti morajo relativno stabilni in slediti morajo splošnemu gospodarskemu razvoju države oziroma razvoju življenjskega standarda v državi. Ureditev, po kateri je rast plač sodnikov v primerjanem obdobju celo zelo občutno zaostala za stopnjo inflacije v tem obdobju, je v neskladju z načelom sodniške neodvisnosti iz 125. člena Ustave.   Z vidika načela sodniške neodvisnosti so načeloma lahko upoštevni očitki, da rast plač sodnikov zaostaja za rastjo povprečne plače v državi oziroma na določenem ožjem, s sodniki še bolj povezanem segmentu. Enako velja za očitke o neustreznem razmerju med plačo sodnikov in povprečno plačo v državi oziroma povprečno plačo zaposlenih na določenem ožjem, s sodniki še bolj povezanem segmentu, za očitke o neprivlačnosti sodniškega poklica zaradi nizkih plač sodnikov in pod določenimi pogoji tudi za očitke o upravičenosti sodnikov do socialnih transferjev.   Znižanje sodniških plač, prepovedano s 125. členom Ustave, lahko povzroči tudi dokajšen padec njihove realne vrednosti. Zato iz 125. člena Ustave izhaja tudi zahteva, v skladu s katero mora zakonodajalec predvideti ustrezne mehanizme, ki bodo to preprečevali. Ureditev, ki ne zagotavlja, da bo v primeru dokajšnjega padca realne vrednosti sodniških plač res prišlo do njihove uskladitve, je v neskladju z načelom sodniške neodvisnosti.   Zahteva po uravnoteženosti posameznih vej oblasti predpostavlja tudi primerljivo plačilo po statusu medsebojno primerljivih funkcionarjev različnih vej oblasti. Pri tem ne gre za zahtevo po popolni izenačenosti, temveč za relativno primerljivost. Ureditvi o uvrstitvi sodniških funkcij v plačne razrede je neskladje z načelom delitve oblasti iz drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave mogoče očitati (le), če vzpostavlja bistvena nesorazmerja med plačnimi razredi funkcij sodnikov v primerjavi s plačnimi razredi funkcij izvršilne in zakonodajne veje oblasti.    Upoštevaje veljavno ureditev mesečnega pavšala poslancev in možnost, da so poslanci takoj uvrščeni v višje plačne razrede, obstajajo med plačnimi razredi sodnikov in poslancev bistvena nesorazmerja, ki so v neskladju z načelom delitve oblasti.   Iz načela delitve oblasti ne izhaja zahteva, da najvišje uvrščeni nepoložajni sodniški funkciji (vrhovni sodnik svetnik in vrhovni sodnik) ne smeta biti uvrščeni nekoliko nižje kot funkcija ministra.   Položaj sodnikov kot funkcionarjev v službenem razmerju, kar se tiče njihovega plačnega položaja, ni primerljiv s položajem javnih uslužbencev. Zato različna ureditev dodatkov k plači enih in drugih ne more biti v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Ustavno načelo enakosti pred zakonom namreč zavezuje zakonodajalca zgolj k enaki obravnavi enakih oziroma v bistveno podobnih primerov.