TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 UVOD

Vročinski valovi, segrevanje Zemlje, podnebne spremembe, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst in drugi podobni pojavi, zlasti v sedanji geološki dobi (antropocenu), vedno bolj kažejo na to, da se z našim planetom nekaj dogaja. Ti pojavi niso prijazni večini človeštva.

Okoljevarstveniki opozarjajo na nujnost ustreznih ukrepov in na opuščanje neprimernega delovanja. To ostaja brez pomembnejšega vpliva na spremembo načina življenja in delovanja ljudi. Obratno, »civilizacija je utrudila Zemljo in jo postarala« (Štaudohar, 2022).

Vse kaže, da človeštvo še nadalje teži k podjarmljanju narave, vendar tudi tu ni zaznati odločilnih uspehov. Borba z naravo se vedno bolj kaže ne samo kot neuspešna, temveč tudi kot škodljiva. Naš planet pa se odziva vedno bolj neprijazno: »narava nam izstavlja račune« (Žakelj, 2020, 89).

Ker zakoni narave delujejo ne glede na človeško voljo, ostaja edini možni razmislek o spremembi delovanja ljudi.

V nadaljevanju bomo potrebno spremembo delovanja ljudi obravnavali z vidika družbene odgovornosti.

2 TEMELJNA IZHODIŠČA

Izhajali bomo predvsem iz naslednjih izhodišč:

1. S planetom Zemlja razumemo tudi zrak okoli nje (atmosfero) in vse, kar je pod njeno skorjo in na njej.
2. Verjetnost, da se človeštvo preseli na kak drug, morda bolj prijazen planet, je zelo majhna. Če bi nam to vendarle uspelo, nimamo garancije, da ga ne bi spet uničili, kot uničujemo sedanji planet.
3. Dejstvo je, da nam planet Zemlja nudi prostor za bivanje, kjer si lahko ustvarimo svoje domove.
4. Domoljubje je torej povezano z naravo (Štaudohar, 2022). To pomeni, da se moramo prilagoditi okolju, ne pa ga uničevati.
5. Sprijazniti se je treba z dejstvom, da planeta nimamo v lasti,[1] temveč ga samo upravljamo. Pri tem pa nosimo odgovornost za svoje vplive, ki jo lahko imenujemo družbena odgovornost.
6. Vsako delovanje, ki poslabšuje skupni bivanjski prostor človeštva, je torej družbeno neodgovorno.
7. Pri upravljanju je načeloma pomemben cilj, ki ga upravitelj zasleduje. Ker nam Zemlja pomeni bivanjski prostor, je razumljivo, da bi ga morali ohranjati in uporabljati skladno s temeljno potrebo človeka po svojem obstoju.
8. Očitno je, da pri upravljanju in gospodarjenju na Zemlji, dobiček posameznih skupin ali nekaterih organizacij ljudi ne more (in ne sme) biti temeljno sodilo uspešnosti. To namreč povečuje neenakost in nezadovoljstvo skladno z zakonom o dodani vrednosti (Bergant, 2017, 96–120) in vodi v neracionalno (po)rabo naravnih dobrin.
9. Vsako delovanje, ki nepovratno spreminja planet (npr. ekstraktivna industrija) je torej upravičeno samo, če prispeva k zmanjšanju tveganja obstoja človeštva in obenem ne poslabšuje njegovega bivanjskega prostora. To pomeni tudi, da vsaka vojna (ustvarjanje razlogov zanjo ali napeljevanje k njej, podpihovanje ipd.) pomeni družbeno neodgovorno delovanje.[2]

Navedeno zahteva podrobnejšo opredelitev družbeno odgovornega delovanja.

3 DRUŽBENA ODGOVORNOST

Na kratko je družbena odgovornost opredeljena kot odgovornost posameznikov in organizacijskih sistemov vseh oblik in ravni za vplive na družbo in za ustvarjanje in razporejanje dodane vrednosti, to je pri povečevanju blaginje celotne družbe s ciljem doseči in ohraniti njen trajnostni razvoj. (Bergant, 2022, 37).

Iz zgornje opredelitve izhaja ugotovitev, da je družbeno odgovorno delovanje tisto, ki prispeva k ustvarjanju dodane vrednosti. Pri tem je treba dodano vrednost razumeti v najširšem smislu, torej vsak prispevek k družbeni blaginji, ki ne povzroča nesorazmerne porabe potrebnih naravnih virov ter človeških naporov in škod.

O prispevku k družbeni blaginji ne moremo govoriti, če je zaradi proizvodnje ali storitve nastal potrošek planeta, ki je poslabšal kakovost človekovega bivanjskega prostora, torej planeta. To je seveda načelna trditev, ki pa zahteva odgovorno oceno vrednosti tega potroška. Taka ocena ne more biti popolnoma natančna, pomembno pa je, da se zavedamo, da potrošek obstaja in ga skušamo tako ali drugače nadomestiti s ciljem ohranjati kakovost bivanja na Zemlji.

Očitno je, da tu ni prostora za kratkoročne in ožje interese posameznih skupin ali organizacij. Gre torej za etično načelo poštenosti, ki ga uveljavlja zakon dodane vrednosti. Vsak prispevek k ustvarjanju dodane vrednosti naj bi bil namreč ustrezno ovrednoten in nagrajen. Prispevek k ustvarjanju dodane vrednosti pa obenem pomeni tudi prispevek k zmanjšanju tveganja oziroma k njegovemu obvladovanju (Bergant, 2017, 100).

Družbena odgovornost je zamisel, s katero človeštvo po svojih globalnih organih OZN in ISO išče pot iz sedanje globalne družbeno-ekonomske krize; je torej bistvena, a ima zelo vplivne nasprotnike, ki dajejo prednost kratkoročnim (in zato navideznim, vsaj pogosto) koristim pred dolgoročnimi. Zamisel je treba spremeniti iz prostovoljne in omejene na korporacije v lastnost človeštva (Mulej, Merhar, Žakelj, 2019), ki jo je obravnavalo že 17 mednarodnih konferenc).

4 ZEMLJA KOT DELEŽNIK ČLOVEŠTVA

Splošna opredelitev deležnika (angl.: stakeholder) je naslednja: deležniki so tisti, ki prispevajo k obvladovanju tveganja pri ustvarjanju dodane vrednosti (Bergant, 2020). To pa pomeni, sami prevzemajo del tega tveganja, kajti tveganje obstaja, če pri(po)znamo ali pa ne.

Očitno je, da naš planet prevzema dobršen del tveganja delovanja človeštva. Planet namreč nudi človeku razmeroma varno bivališče v vesolju in ustrezne pogoje za življenje. Pri tem pa se narava v dobršnem delu tudi sama obnavlja, če je pri tem delovanje ljudi ne ovira.

Kdor prevzema tveganje, ima pravico biti udeležen v dodani vrednosti (Bergant, istotam). To pomeni, da je treba planetu tudi vračati, oziroma na neki način nadomestiti tisto, kar smo mu vzeli. Zaenkrat imamo samo njega.

Udeležba planeta Zemlja v ustvarjeni dodani vrednosti načeloma pomeni strošek poslovanja podjetij ali delovanja posameznikov. Ta strošek je možno primerjati s stroškom amortizacije planeta, ki pa danes še ni priznan v ustreznem obsegu (Bergant, 2022). Čas je da se o tem začnemo dogovarjati in upoštevati v kalkulacijah večjih in dolgoročnejših investicij in posegov v naravo, da bi lahko zagotovili ustrezno kakovost bivanja na našem planetu tudi naslednjim generacijam.

5 SKLEP

Odnos med nekim subjektom in njegovim deležnikom je vedno dvostranski: gre za soodvisnost in medsebojno potrebnost. Obveznost do deležnika nastane, ker je le-ta prispeval k zmanjšanju tveganja. V primeru planeta Zemlja pa je obveznost človeštva še večja, saj gre za njegov (naš) bivanjski prostor. Če te obveznosti ne zaznamo ali je ne upoštevamo, ogrožamo torej obstoj ljudi na planetu.

Na konferencah OZN o podnebnih spremembah, ki jih je bilo že 26 (!!!), se govori prav o tej obveznosti, ne o podnebju brez vpliva ljudi. Sprejemajo se (težavno, a vendarle) smiselni sklepi, ki pa jih ljudje preslabo uresničujemo.

Na vseh ravneh družbe so visoke ovire pri popolnem uveljavljanju družbene odgovornosti. Mason je enega izmed njih poudaril: »Kar je značilno za sedanji trenutek zgodovine, je razširjen občutek nerealnosti med elitami« (Mason, 2019). Bojim se, da to ni bolezen samo med elitami. Verjamem samo v eno: hodimo za svojim pogrebom, če premalo naredimo.

Obenem pa je vidik družbene odgovornosti tudi najteže uresničiti v praksi, saj zahteva številne spremembe, tako v razmišljanju, kulturi in vrednotah ljudi kot tudi v obstoječem družbeno ekonomskem in pravnem sistemu. Alternativa je samo konec obstajanja človeštva v razmeroma kratkem času.

Prioriteta znanstvenih in strokovnih razprav bi morala biti promocija dodane vrednosti in njeno uveljavljanje kot cilja in sodila uspešnosti pri doseganju ekonomske demokracije in trajnostnega razvoja.

To pa pomeni dolgotrajen in zahteven proces, saj zahteva poglobljene in inovativne rešitve. Pogoj za njegov uspešni začetek pa je soglasje o pomenu in vlogi dodane vrednosti. V nasprotnem primeru bodo zgornje misli ostale kot primer utopističnega razmišljanja, obenem pa se bodo poglabljale vse težave, ki izhajajo iz neurejenega razmerja med nami in našim planetom.

Z optimizmom nas lahko navdaja teorija evolucije, vendar tudi ta zahteva nekatere pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za prevlado pozitivnih trendov nad negativnimi oziroma dobrega nad zlim. Pri tem je izredno pomemben vpliv sedanjih generacij na prihajajoče in temu primerno ustvarjanje ustreznih okoliščin, zlasti povečevanja znanja in ustvarjanja vzdušja zaupanja (npr. Wilson (2007, str. 319–344).

6 LITERATURA

1. Bergant, Živko (2017). Dodana vrednost iz novega zornega kota (zakon dodane vrednosti). Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo in finance.
2. Bergant, Živko (2020). Basic problem of the stakeholder theory from a corporates' social responsibility point of view. International Journal of Business Marketing and Management, Letnik 5, št. 11, str. 117–119. http://www.ijbmm.com/vol5-issue11.html.
3. Bergant, Živko (2022). Zavedanje družbene odgovornosti in posledice: ekonomika na podlagi dodane vrednosti. Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo in finance.
4. Mason, Paul (2019). The unbearable unrealism of the present. https://www.socialeurope.eu/postcaptalism-unbearable-unrealism.
5. Mulej M., Merhar V., Žakelj V., Zore M., Hrast A., Toplak L., Slapnik T., Rašič K., Ambrožič B. (2019). Uvod v politično ekonomijo sodobne družbe. Maribor: Kulturni center Maribor.
6. Štaudohar, Irena (2022). Ko gori Kras, ko gori svet. DELO, Sobotna priloga 23. julija , 2022, str. 32.
7. Wilson, S. David (2007). Evolution for Everyone. New York: Random House Inc.
8. Žakelj, Viktor (2020). Ekonomija v antropocenu. Žiri: samozaložba

[1] Lastnino lahko na primer tudi prodamo.

[2] Tudi poskusi eksplozij atomskih bomb ali miniranje katerega koli ozemlja ali morja, na primer prav gotovo ne pomenijo koristnega delovanja glede bivanjskega prostora človeštva.. Tedaj gre očitno za družbeno neodgovorna dejanja. Enako velja za suženjsko in podobno zlorabo ljudi: smo del narave.