TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 2/2007 z dne 17. 1. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. III Kp 73/2006 z dne 13. 9. 2006 in s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem št. K 66/2006 z dne 31. 5. 2006 se zavrne

Čeprav vozilo praviloma ni na tak način zaprt prostor, v katerem bi utemeljeno pričakovali zasebnost v smislu 36. člena Ustave, pa lahko preiskava prevoznega sredstva pomeni poseg v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Za primere najtežjih posegov v to pravico izhaja zahteva po predhodni sodni odločbi že iz načela sorazmernosti, na podlagi katerega se presoja dopustnost posega v ustavne pravice. V primeru preiskave vozila na meji je za presojo, ali se za poseg zahteva predhodna sodna odločba, odločilno vprašanje upravičeno pričakovane zasebnosti posameznika. Nižja stopnja pričakovane zasebnosti izhaja že iz namena in narave vozila, ki je namenjeno udeležbi v prometu kot nevarni dejavnosti, in s tem povezane zahteve po ustrezni regulaciji. K temu bistveno prispevajo okoliščine na meji, ki terjajo intenzivnejše posege v pravico do zasebnosti zaradi zagotovitve učinkovitega izvajanja kontrole, s katero država uresničuje svojo suvereno pravico do zagotavljanja varstva ljudi in ozemlja. Zato stališče sodišč, da za preiskavo vozila na meji ni potrebna sodna odredba, ne krši pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Privilegij zoper samoobtožbo izvira iz zahteve po spoštovanju človekovega dostojanstva v kazenskem postopku, pri čemer je ključen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil ta formalno uveden. Domet privilegija zoper samoobtožbo se zato razteza na vse tiste postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Drugačno stališče bi pomenilo obid ustavnopravnih jamstev. Dejstvo, da se v nekazenskih postopkih ne uporablja določeno ustavnopravno jamstvo, še ne pomeni, da so dokazi, ki so sicer zakonito pridobljeni v teh postopkih, neomejeno uporabni tudi v kazenskem postopku. Skrb za to, da bi bilo zagotavljanje ustavnopravnih jamstev v kazenskem postopku učinkovito, narekuje večjo previdnost pri uporabi dokazov, ki so bili pridobljeni ob manjših ustavnopravnih jamstvih ali celo brez njih. To velja tudi za izjave obdolženca iz nekazenskega postopka, ki so pridobljene brez predhodnega pouka o pravici do molka. Kritična točka osredotočenosti suma je nastopila po tem, ko je pritožnik že podal svojo izjavo cariniku, tj. v fazi, ko carinski postopek dejansko še ni bil del kazenskega. Zato ni nastopila obveznost carinika, da pritožnika pouči o pravici do molka. Kljub temu pa se izjave pritožnika iz predhodno navedenih razlogov v kazenskem postopku ne smejo uporabiti, če niso odraz njegove svobodne volje. Ker se pritožnik ne sklicuje na neprimerno oblastveno prisilo oziroma ker ne zatrjuje, da ne bi prostovoljno odgovarjal na vprašanja carinika, očitek o kršitvi privilegija zoper samoobtožbo ni utemeljen. Razlaga privilegija zoper samoobtožbo na način, kot jo navaja pritožnik, in sicer, da se nanaša na vsa dejstva in okoliščine, ki jih sodišče upošteva kot odločilne (tudi na osebne podatke obdolženca), nima opore v ustavnopravnem dometu te pravice. Splošno navajanje osebnih podatkov samo po sebi še ne pomeni izjavljanja o kaznivem dejanju. Stališče Vrhovnega sodišča, po katerem obdolžencu pred glavno obravnavo ni zagotovljena pravica do prevoda celotnega dokaznega gradiva, sámo po sebi ni sporno z vidika 22. in 62. člena Ustave. Prizorišče sprejemanja in izvajanja dokazov je glavna obravnava - to je bistvo vsakega kazenska postopka in tu je jedro kontradiktornosti, zaradi česar je logično, da mora biti obdolžencu, ki ne govori jezika sodišča, zagotovljeno ustno prevajanje na glavni obravnavi. Možnost ustnega prevajanja mora biti zagotovljena tudi pri tistih formalnih preiskovalnih dejanjih, pri katerih se pridobivajo izpovedbe ali izjave oseb, ki so lahko dokaz v kazenskem postopku. Zagotavljanje ustnega prevajanja pri drugih preiskovalnih dejanjih, s pomočjo katerih se pridobivajo materialni dokazi za kazenski postopek, praviloma ni potrebno, saj ni ovir, da ne bi mogel osumljenec oziroma obdolženec svojih opažanj, pomislekov in pripomb izraziti naknadno ali na sojenju (kolikor se od te osebe ne zahteva, da nemudoma opozori na morebitne nepravilnosti pri preiskovalnem dejanju). Pritožnikove navedbe, da z vsebino dokazov ni bil seznanjen določen čas pred obravnavo, so presplošne in pritožnik zato z njimi zatrjevane kršitve ne more utemeljiti. Pritožnik svoje navedbe glede nezmožnosti aktivnega sodelovanja konkretizira zgolj glede preiskovalnega dejanja ogleda, saj navaja, da ni mogel podati pripomb na zapisnik o ogledu. Vendar tovrstna pritožnikova pripomba v zapisniku o ogledu ni navedena, pritožnik pa tudi ne zatrjuje, da jo je podal. Hkrati pa ne izkaže, da glede na dejstvo, da je bil pri preiskovalnem dejanju navzoč in da ni šlo za pridobivanje testimonialnih dokazov, svojih pomislekov in pripomb ni mogel podati niti kasneje v postopku (sam ali po zagovorniku) ali da bi bilo naknadno navajanje pripomb dejansko neučinkovito in da je bil zato postavljen v položaj, v katerem ni bila spoštovana njegova procesna subjektiviteta.