TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Tretji in četrti odstavek 6. člena, 11., 12., 13.a in 14. člen ter prvi odstavek 15. člena Zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 123/06, 57/08 in 36/11) niso v neskladju z Ustavo. Zahteva za oceno ustavnosti 23. člena Zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 123/06, 57/08 in 36/11) se zavrže.

Člen 23 Zakona o financiranju občin je bil med postopkom pred Ustavnim sodiščem spremenjen. Če Ustavno sodišče v okviru presoje predpisa, ki ne velja več, na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču ugotovi, da je zakonska določba v neskladju z Ustavo, ima taka ugotovitev učinek razveljavitve, ki učinkuje le za naprej. Ker je novi 23. člen Zakona o financiranju občin uveljavil podobno ureditev, kot je bila vsebina izpodbijanega člena, morebitna ugotovitev, da prej veljavna zakonska določba ni bila v skladu z Ustavo, na položaj občin ne bi mogla vplivati. Zato izpodbijana določba ne posega v ustavni položaj in pravice občin.   Naloge občin, katerih stroški se upoštevajo za ugotovitev primerne porabe občine (z zakonom določene naloge občine), 11. in 12. člen Zakona o financiranju občin našteje po področjih in z uporabo generalne klavzule "druge naloge, določene z zakonom". S tem zagotovi, da se vse naloge občin lahko določajo le z zakoni. Njihova vsebina in obseg ter iz tega izhajajoči upoštevni stroški temeljijo na podatkih o tekočih odhodkih in tekočih transferih za te naloge, ki so jih občine dolžne pošiljati ministrstvu, pristojnemu za finance. Zakon glede na to naloge občin določa jasno in določno. Podatki o tekočih odhodkih in tekočih transferih za naloge občin so tudi okvir za delovanje Vlade in reprezentativnih združenj občin pri sklepanju Dogovora o določitvi povprečnih stroškov za financiranje občinskih nalog, pa tudi za izdajo Uredbe o metodologiji za izračun povprečnine in za njen konkretni izračun iz 12. člena Zakona o financiranju občin. Dogovor o določitvi povprečnih stroškov za financiranje primerne porabe zagotavlja sodelovanje in vplivanje občin pri odločitvah države, ki se nanašajo na položaj občin, in podpira njihovo ustavno določeno avtonomijo.    Občine kot članice reprezentativnih združenj vplivajo na odločitve teh združenj v skladu z njihovimi notranjimi akti. Sistem financiranja občin v fazi določitve povprečnine pomeni določanje agregatnih vrednosti javnih sredstev za financiranje nalog občin, določenih z zakoni, in obsega sredstev primerne porabe za posamezne občine. Vloga stališč reprezentativnih združenj občin v izpodbijani ureditvi zato ne ogroža uresničevanja lokalne samouprave in enakopravne obravnave posamezne občine, ampak, nasprotno, v okviru izpodbijanih določb 11. in 12. člena Zakona o financiranju občin zagotavlja sodelovanje občin pri oblikovanju izhodišč, da se zagotovi enakopravnost pri izvajanju nalog lokalne samouprave v vseh občinah.    Določitev primernega obsega primerne porabe in določitev prihodkov posamezne občine za njeno financiranje ohranjata neposredno navezavo vira teh sredstev (dohodnine) s posamezno občino in s tem položaj lastnega vira financiranja. Del teh sredstev se skladno z načelom solidarnosti lahko prerazporedi za uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v tistih občinah, ki nimajo tako visokih lastnih virov iz dohodnine, da bi lahko zagotovile financiranje primerne porabe na svojem območju. Člen 142 Ustave ne zahteva, da bi se pri posamezni občini zaradi prenizkih lastnih virov za financiranje primerne porabe najprej uporabila dodatna sredstva finančne izravnave iz državnega proračuna, sredstva iz solidarnostne izravnave pa le, če tudi dodana državna sredstva ne bi zadoščala. Zakon določa kriterij za opredelitev gospodarsko slabše razvitih občin kot razmerje med odmerjeno dohodnino na območju občine in obsegom sredstev, ki jih občina lahko pridobi na podlagi 14. člena Zakona o financiranju občin.