TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Prolog

Živimo v prelomnem času ultra neoliberalne korpokracije, partitokracije, patokracije, korupcije, materialne zasvojenosti, nasilja, neenakopravnosti ter neumnega uničevanja modrega planeta, v anomiji namesto družbeni normativni integraciji, v smradu nezaupljivosti, zavisti, prepirljivosti, sumničavosti in brezobzirne tekmovalnosti. Globalno vzdušje vpliva na lokalno počutje v Sloveniji, kjer nas poleg skupnih tegob razjeda še nekaj specifičnih zgodovinskih zamer in destruktivnih narodnostnih stisk, ki štrlijo v nebo iz (ne)posrečeno zmešane prsti alpskih, panonskih, sredozemskih, germanskih, slovanskih, balkanskih in nemara še kakšnih plasti. Vrednote so se spreminjale, maličile, umirale in rojevale, a jih nikoli nismo uspeli povsem ponotranjiti, za kar so –navadno potrebne tri generacije. ² Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi iz takšne zemlje pognala zdrava, domovinska lipa s krepkim vejevjem zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti, čeravno je deblo še žilavo in ga je mogoče pozdraviti.

France Bučar³ ima tudi tokrat prav, ko zanikanje nacionalnega interesa enači z uvodom v družbeni razkroj in zapiše:
»Ustoličili smo osebni in institucionalni egoizem kot najvišje načelo in vodilo za svoje ravnanje. To načelo se samo na sebi sklada s stališči klasikov začetnega kapitalizma, ne vodi pa k sodobni družbeni integraciji, ki daleč presega zgolj tržni del narodnega gospodarstva. «

V teh zaraščenih vicah sicer nemalokrat razglabljamo o javni etiki in integriteti, o vladavini prava in odgovornosti za medsebojne vrednote,⁴ toda žal prepogosto neusklajeno in ljubosumno, vsak zase ali v ozki skupini, namesto da bi združili etično energijo. Za začetek je vsakdo dolžan pomesti pred svojim nravstvenim pragom, kar se še toliko bolj pričakuje o »poklicanih« profesionalcev, na primer zdravnikov, učiteljev, politikov in pravnikov. Zato bi morali odvetniki kot ena od izjemno vplivnih družbenih skupin odigrati bistveno večjo vlogo pri preporodu vrednot in »očiščenju« pravosodja, ne nazadnje z odločnejšim ravnanjem do tiste peščice, ki jim ni v čast. To je tudi razlog, da je tej problematiki posvečena okrogla miza Dnevov slovenskih pravnikov, ki smo jo namerno naslovili malce provokativno: »O odvetniški etiki brez dlake na jeziku«.⁵

Samo v zadnjih mesecih so mediji in prizadeti državljani poročali o nekaterih klavrnih primerih neetičnega obnašanja »jezičnih dohtarjev«, ki po svojih najslabših močeh blatijo podobo slovenske pravne države:

• spolzke kritike obsodilne sodbe glede zloglasnega posla Patria s strani znanih odvetnikov
• nenavadno obnašanje zagovornika v zadevi Tovšak
• zavlačevanje postopkov
• izogibanje poravnavam
• izkoriščanje politične ali sodniške preteklosti za »učinkovitejšo« advokaturo
• vpletenost v razvpite afere
• pogoltnost ali »odiranje« strank
• nemoralna promocija
• istočasno zastopanje toženca in tožnika
• razno, še kaj bi se našlo, recimo pretirano uživanje opojnih ali celo prepovedanih substanc na škodo kakovosti dela.

Ob sprejemanju novele⁶ Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju se je v državnem zboru in javnih občilih pojavila dilema, ali so odvetniki vredni zaupanja, da opravljajo funkcijo stečajnih upraviteljev. Pridružujem se tistim, ki ne vidijo nobenega resnega argumenta za prepoved takšne dejavnosti,⁷ a dodajam samoumevno predpostavko, da izpolnjujejo zakonske in etične zahteve za opravljanje odvetniškega poklica.

Ankete kažejo, da približno polovica vprašanih meni, da Slovenija ni pravna država, da je pravna kultura »na psu«, zgolj tretjina zaupa sodiščem in samo 16,7 odstotka državnemu zboru.⁸ Po raziskavi Politbarometra v mesecu juniju 2012 ljudje najbolj zaupajo vojski in predsedniku republike in najmanj sodiščem, državnemu zboru, vladi in političnim strankam, ki so povsem na dnu.⁹ Dobrodošle bi bile raziskave javnega mnenja o odvetnikih,¹⁰ čeravno se delež njihove odgovornosti skriva v izraženem nezaupanju v pravno državo, pa tudi sicer, tako pri nas kot v tujini, ne uživajo zavidljivega ugleda, predvsem zaradi značajskih »okvar« in manipuliranja s pravom. Ker se Evropa vse bolj amerikanizira, nemara ni odveč podatek, da tri petine Američanov očita odvetnikom¹¹ pohlepnost, le ena petina pa jih meni, da so odvetniki pošteni, etični, skrbni in sočutni. Dve tretjini jih je prepričanih, da si odvetniki ne prizadevajo za pravico, temveč hočejo prvenstveno prelisičiti pravni sistem in zmagati.¹²

V Sloveniji se je delikatno ubadati s konkretnimi kršitvami in informacijskimi pooblaščenci, zato bom grešnost posameznih odvetnikov z morebitnimi imeni in priimki prepustil novinarjem in kolegom(a) iz pristojnega ceha. A če pobrskamo po tuji literaturi, nas osveži neusmiljen veter, ki razkriva vsakogar in vse. Leslie C. Levin¹³ denimo analizira šest »discipliniranih odvetnikov « iz Avstralije, Nove Zelandije, Kanade, Združenega kraljestva in Nizozemske; izsledke primerja z drugimi raziskavami in ugotavlja, da obstajajo v različnih pravnih sistemih podobne značilnosti kršiteljev. Večinoma so to denarno motivirani moški, nagnjeni k laganju (v svojo ali strankino korist, zaradi strahu pred kaznovanjem), psihično moteni (narcisoidni in pogosto zasvojeni z alkoholom ali mamili) in makiavelistično naravnani, kar se kaže v njihovem manipulativnem, pretkanem, izkoriščevalskem in nepoštenem ravnanju, največkrat zaradi družbenega ugleda in moči. Ker vrana praviloma vrani ne izkljuje oči, disciplinski organi v dvomu odločajo v prid odvetnikom, zato izrekajo simbolične in premile kazni, kar prispeva k povratništvu.

Pravniki z odvetniki vred v veliki meri kreiramo, uporabljamo, gnetemo, zlorabljamo ali kako drugače raztegujemo pravo in tako bistveno sevamo na pravno (ne)kulturo določenega naroda oziroma družbe. Ne glede na komplicirane pravnofilozofske teorije in šole si je mogoče pravo zamisliti na preprost, celosten način kot mogočno drevo, čigar korenine so vzklile iz naravnega prava ali svetovnega etosa (sekularne etike). Deblo je zraščeno iz vlaken mednarodnega, ustavnega, zakonskega, sodnega, običajnega in avtonomnega, dogovorjenega prava ter razvejano v raznovrstne pravne (pod)panoge, denimo ustavno, kazensko, civilno, upravno in delovno pravo. Drevesni listi vsrkavajo svetlost in temačnost medčloveških razmerij in oddajajo »kisikovo« pravnost, ki je življenjskega pomena za družbeno dihanje in preživetje. Sadeži dozorijo kot rešeni pravni spori, sklenjene in spoštovane pogodbe ter sankcionirane pravne kršitve. Drevo ne raste v idealnih, rajskih razmerah, temveč nanj vpliva politična, kulturna, gospodarska, socialna, antropološka in moralna klima, kakor tudi regionalno (npr. evropsko) in internacionalno podnebje. Nikakor ni namenjeno samemu sebe, ampak ljudem, oziroma kot je Arhtur Kaufmann sijajno sklenil svoje pravnozgodovinsko razpravljanje o filozofiji prava: »Ideja prava je ideja človeka kot osebe – ali pa je sploh ni.«¹⁴

Pričujoči prispevek je namenjen le enemu od mnogih vidikov pravne kulture in odvetniške etike – zaupanju, pri čemer bom poskušal odgovoriti zlasti na dve vprašanji, in sicer kdo je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica po zakonu o odvetništvu, kodeksu odvetniške poklicne etike in drugih občih vrednotah ter kaj vse vpliva na posameznika, da postane (ne)vreden zaupanja.

2. Zakon o odvetništvu

Bržda se strinjate s predpostavko, da mora zaupanja vreden odvetnik brezpogojno spoštovati Zakon o odvetništvu,¹⁵ ki vsebuje kar nekaj določb, ki se posredno ali neposredno nanašajo na moralni (etični) standard zaupanja. Tako mora biti odvetnik pri svojem delu samostojen in neodvisen (3. člen), v določenih primerih mora odkloniti zastopanje (5. člen), dolžan je varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka (6. člen), pri zastopanju mora ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške poklicne etike (11. člen), ne sme opravljati nekaterih drugih dejavnosti, nezdružljivih z odvetniškim poklicem (21. člen), ki ga mora opravljati dejansko in stalno (22. člen).

Za to razpravo je ključna 7. točka prvega odstavka 25. člena, ki dovoljuje advokaturo le tistim, ki so vredni zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. V 27. členu izvemo, da ni vreden zaupanja, »kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica, ali kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica.«

Vse te vrednote so etično izkristalizirane v odvetniški prisegi, ki se glasi:
»Prisegam, da bom spoštoval pravni red Republike Slovenije in odvetniški poklic opravljal vestno, pošteno in dostojanstveno« (32. člen).

Posebno poglavje zakona je namenjeno disciplinski odgovornosti odvetnikov, pristojnim organom in disciplinskemu postopku (59. do 65. člen), predpisane so tudi globe za določene prekrške (člena 71.a in 71.b).

3. Kodeks odvetniške poklicne etike

Zaupanja vreden advokat se ne bo ravnal le po zakonu, temveč tudi po stanovski etični bibiliji,¹⁶ ki »je zapis načel in pravil, po katerih se ravnajo odvetniki pri opravljanju svojega poklica« v skladu z etiko demokratične družbe (1. člen). Sprejela jo je Odvetniška zbornica Slovenije¹⁷ kot živo zbirko načel in pravil odvetniške poklicne etike, ki se stalno izpopolnjuje, zato morajo odvetniki pri svojem poklicnem delu tvorno spremljati etična vprašanja, ki jih prinaša dnevna praksa in v svoje delo vnašati »vedno nove in bolj popolne etične prvine« (2. člen).

Kodeks obsega 61 členov, ki obravnavajo naslednjo vrednotno tematiko: osebnost, neodvisnost, nezdružljivost, strokovnost, pričevanje, spoštovanje, zastopanje, prepoved reklamiranja in nelojalnosti, odnos do sredstev javnega obveščanja, delovno tekmovanje, nadomeščanje, reševanje sporov, odvetniški pripravniki, odnos do strank, zaupanje in zvestoba (sic!), zastopanje organizacij, odvetniški spisi, poklicna tajnost, nasprotna stranka, osnovno in splošno pravilo. V okviru zbornice je inter alia dogovorjeno, da naj odvetnik pri svojem delu in v zasebnem življenju skrbi, da ohrani osebno in odvetniško poklicno čast, zato vselej upošteva pravila o lepem vedenju, se odlikuje v humanosti in spoštovanju človekovega dostojanstva in si prizadeva za višjo kulturo v odnosih med ljudmi in za uveljavljanje vzgojnih vplivov (8. člen). Naj bo načelen in naj trdno brani ustavne svoboščine in zakonske pravice ter koristi svojih strank. Pri opravljanju svojih nalog mora uživati zaupanje tako svojih strank kot sodnih in drugih družbenih organov, pri katerih jih zastopa, zato naj si prizadeva, da si to zaupanje pridobi, ga utrjuje in z nobenim dejanjem ne omaje (9. člen). Dolžan je spoštovati resnico in zakonitost ter ohranja brezpogojno in popolno neodvisnost od vsakega zunanjega vpliva, ko se odloča, kako bo najbolj pravilno, odgovorno in uspešno zastopal stranko; v slehernem ravnanju izkazuje iskrenost in državljanski pogum (11. člen). Odvetnik se ne sme ukvarjati s posli in aktivnostmi, ki niso združljivi s častjo in neodvisnostjo odvetništva (12. člen). Stalno naj izpopolnjuje strokovno znanje, skrbi za svojo splošno izobraženost in razgledanost, pomaga odvetniškim kandidatom in pripravnikom ter uveljavlja in krepi pomen pravne pomoči in ugled družbene vloge odvetništva (14. člen). Odvetnikova pravniška in splošna kultura naj se zrcali v njegovem poklicnem delu, nastopih, vlogah in govorih ter v stikih s strankami in kolegi, sodnimi in drugimi organi (15. člen).

Zaupanju in zvestobi je izrecno namenjenih kar šest členov (43. do 48. člen), saj se je odvetnik dolžan zavedati, »da je zaupanje stranke osnovno vodilo, ki ga mora upoštevati in ga ne sme omajati«, stranka in njena zadeva pa sta središče njegove pozornosti pri delu. Zaradi varovanja načela zaupnosti naj odvetnik tudi po prenehanju pooblastilnega razmerja ne prevzame zastopanja zoper svojo bivšo stranko, če bi s tem lahko prekršil načelo zaupnosti. Toda odvetnik ne sme podrediti zvestobi do stranke svojega osebnega in poklicnega poštenja, zato naj nikdar ne izgubi samostojnosti in objektivnosti, vedno naj ostane dostojen, vljuden in stvaren do nasprotne stranke in njenega zastopnika ter do sodnih in drugih državnih organov (43. člen).

Odvetnik naj v skladu z možnostmi stranko že vnaprej seznani s potekom postopka v njeni zadevi, jo pouči o dejanskem stanju in pravnih vprašanjih ter jo redno seznanja o vsem relevantnem (44. člen), vključno s približno oceno stroškov zastopanja in s tveganjem za plačilo teh stroškov (45. člen). Socialno šibki stranki naj pri računu popusti ali ji nagrade za delo sploh ne zaračuna (46. člen). Še posebej pomembno, a žal prepogosto spregledano je določilo, da naj odvetnik »ne sprejme zastopanja stranke, dokler zastopa kako svojo stranko v sporu z njo kot nasprotno stranko, tudi če gre za drugo zadevo«, pri čemer se v skupnih odvetniških pisarnah in odvetniških družbah, v katerih sodeluje dvoje ali več odvetnikov, šteje za nasprotno vsaka stranka, ki je v sporu s stranko kateregakoli odvetnika v tej pisarni (47. člen). Če je odvetnik obravnaval kak pravni posel za dve stranki ali za več strank, naj odkloni sprejem zastopanja katerekoli teh strank v sporu med njimi o pravnem poslu, ni pa tega dolžan, če je obravnaval pravni posel le kot zastopnik ene stranke (48. člen).

4. O vrednoti zaupanja

Pred nekaj leti sem na podobni okrogli mizi o pravni kulturi dobronamerno, optimistično in z vzgojno-pedagoškim pridihom razpravljal o »pravniku za novo tisočletje«. Nekateri kolegi so mi prizanesljivo oporekali, da so moje teze naivne in pretirano idealistične. Ali je res tako zelo utopično pričakovati, da naj bi bil idealen pravnik tretjega tisočletja »primerjalno pravno izobražen in interdisciplinarno razgledan, moder, izkušen, etičen, s pravnim občutkom in smislom za pravno vrednotenje, tenkočuten za medkulturni dialog, večjezičen, omikan, družaben, vsaj malo športen in naklonjeni umetnosti, dober retorik, osnovno tehnično podkovan in posledično, zaradi vseh vrlin in veščin, prepričljivo uspešen, avtoritativen in karizmatičen«?¹⁸ Kako naj modrujemo o etiki brez zaverovanosti v optimalno najstvo, torej »kaj naj bi bilo« namesto pičlega »kar je«?

(Za)upanje umre predzadnje, tudi v odvetnike.

Boštjan M. Zupančič sodi,¹⁹ da je zaupanje pridobljena vrednota, podobno kot poštenost, iskrenost ali dobre namere. Odvisno je od drugih ljudi, gospodarskih entitet in družbenih institucij oziroma njihove empirične kredibilnosti (vladavine prava, pravne varnosti ipd.). Zaupanje je individualen odnos, sociološka posledica skupnih vrednot, kompozicijski indikator socialnega kapitala, rezultat vsega, kar se dogaja v neki družbi.²⁰ Če je ta moralno na visokem nivoju, bo tudi zaupanja njenih članov v izobilju, kar žal ne velja za tranzicijske države, vključno s Slovenijo, ki uživajo nizko stopnjo zaupanja.²¹ Zaupanje je tudi prvobitno psihosocialno stanje; če ga otrok uspešno doseže s pomočjo edipalizacije in drugih dejavnikov, se bo počutil varnega in zaupljivega, drugače bo živel v strahu, da je svet nepredvidljiv, nekonsistenten in sovražen.

Vrednotni kalup odvetniškega zaupanja je mogoče v precejšnji meri zapolniti z zakonskimi in etičnimi usmeritvami, ki jih je treba ponotranjiti kot minimum, kot odskočno desko za še boljše delo, obnašanje in celostno etično ravnanje. Signe Dayhoff navaja štiri lastnosti, ki jih javnost pričakuje od odvetnikov - zaupnost, kredibilnost, subtilnost in razumevanje (empatijo) – ter petnajst načinov pridobivanja zaupanja strank in širšega okolja. Odvetniki bi potemtakem morali:²²

• dosledno spoštovati obljube in pogodbe;
• varovati kot skrivnost zaupane podatke, ne glede na njihovo zanimivost in željo, da bi jih še s kom delili;
• izkazovati spoštovanje (»brez zavijanja z očmi, hihitanja in neprimernega posmehovanja«);
• biti pozorni, aktivno poslušati in v primeru nejasnosti vprašati za dodatna pojasnila;
• vedeti, da so stranke zaskrbljene, zmedene, negotove in nemočne;
• doživljati sleherno stranko kot individuum in ne kot še eno stereotipno zadevo;
• preveriti, ali so točno razumeli strankina navodila;
• biti empatični do strankinih potreb in čustev;
• demonstrirati avtentičnost, iskrenost in odprtost;
• biti voljni kadarkoli preprosto obrazložiti vse nejasnosti;
• sporočati povratne in druge informacije ter nuditi vse, kar bi utegnilo biti v pomoč;
• premagati svoje prikrite motive, pretirano radovednost, sebičnost, pretkanost in osebno korist;
• biti dovzetni in pripravljeni tudi na slabe novice od stranke;
• pisno obveščati stranko v vsem, kar mora vedeti, in
• biti konsistentni glede svojih načel, obnašanja in vrednot.

Neka komentatorka na svojem blogu v ospredje postavlja izpolnjevanje obveznosti in spoštovanje rokov, delovanje v skladu s pričakovanji odvetniškega poklica, resnicoljubnost in zanesljivost (držanje besede) ter varovanje zaupnosti podatkov.²³ Drugod poudarjajo spoštovanje in poštenost, uslužnost oziroma storilnost, integriteto in vrednoto zaupanja, kompetentno, točno in skrbno zastopanje ter pravičnost.²⁴ Kibernetični vek je sprožil nove etične probleme, denimo glede rokovanja z elektronsko pošto, (zlo)rabe medmrežnih portalov, plagiatorstva in varovanja zasebnosti,²⁵ a tudi vrsto pohvalnih priložnosti, recimo globalno povezanost, »prijateljstvo« in obveščenost, kar omogoča takojšnjo množično akcijo,²⁶ razkritje podatkov (WikiLeaks), državljansko nepokorščino ali celo politični upor (primer: arabska pomlad).

Menim, da našteto ne zadošča, ker bi morali od vsakega pravnika v antičnem duhu pričakovati kar največ, zato izhajajmo iz splošnega k posamičnemu, iz svetovnega etosa k specifični odvetniški morali. Svetovni etos (Weltethos) je zasnoval Hans Küng kot moralni kompas, družbeni fair play, ki je skupen vsem religijam, posvetnim postavam in političnim sistemom.²⁷ Kaže na enotne temelje prvinskih življenjskih pravil kot so človečnost, vzajemnost (zlato pravilo), nenasilje, pravičnost, resnicoljubnost in partnerstvo. Štirje imperativi človeštva so spoštovanje življenja, pravičnost oziroma poštenost, gojenje resnice in enakost obeh spolov.

Svetovni etos je identičen sekularni etiki novega tisočletja za ves planet²⁸ ki jo pozitivno širi njegova svetost Tenzin Gyatso, štirinajsti dalajlama, z gorečim poudarkom na sočutju do vseh živih bitij, narave in vesolja, ne zgolj med ljudmi.

Oba nauka, svetovni etos in sekularna etika imata znanstveno podlago, kar dokazuje socialni in moralni psiholog Jonathan Haidt, ki svoje ugotovitve črpa iz najnovejših raziskav na področju nevroznanosti, genetike, socialne psihologije in evolucijskega modeliranja. ²⁹ Trdi, da je tudi pri moralnem dojemanju sveta v ospredju intuicija in v ozadju strateško razumevanje; morala seže dlje od pravičnosti, poštenja in neškodljivosti ter povezuje ljudi v določene skupine, a jih hkrati slepi pred drugimi združbami, ki jim ne pripadajo (morality binds and blinds). Na podlagi preučevanja zahodnih in vzhodnih kultur, meritev, anket in intervjujev je razvil pluralistično teorijo o občih prirojenih moralnih temeljih ali matricah, ki jih je razvrstil na šest vrednotnih sklopov: skrb za soljudi in vzajemno varovanje pred škodljivimi vplivi (care/harm); pravičnost in poštenost, ravnanje s sočlovekom v sorazmerju z njegovimi dejanji (fairness/cheating/proportionality); svoboda, nasprotovanje tiranstvu in kakršnemkoli zatiranju (liberty/oppression); lojalnost do družine, domovine in vsake skupine, v kateri se osmišljamo (loyalty/ betrayal); avtoriteta, spoštovanje tradicije in legitimne hierarhije, zoperstavljanje prevratu (authority/subversion) in svetost ali čistost, izogibanje odvratnosti in ostudnosti (sanctity/degradation/purity). Četudi je za zahodni svet značilna etika avtonomnosti individuuma in za vzhodnega etika skupnosti in božanskega, je Haidt znanstveno dokazal, da so v vseh kulturah prve tri osnovne moralne matrice (skrb, pravičnost in svoboda) imanentne levo naravnani populaciji (demokratom, socialistom, liberalcem), preostale (lojalnost, avtoriteta in svetost) pa so ljube konservativnim desničarjem (republikancem).Temu se tudi odvetniki ne morejo izogniti.

Preproste, notorične in hkrati zanemarjene napotke za smelo življenje nam ponuja psihiater William Glasser s realitetno psihoterapijo in teorijo izbire. Za vzpostavitev in ohranitev odnosov moramo prenehati z izbiranjem pogubnih navad (prisila, siljenje, kaznovanje, nagrajevanje, manipuliranje, ukazovanje, motiviranje, kritiziranje, prevračanje krivde, pritoževanje, zbadanje, nadlegovanje, razvrščanje, zmerjanje ali umikanje) in raje izbrati povezovalne (skrb, poslušanje, podpora, pogajanje, spodbuda, ljubezen, pomoč, zaupanje, sprejemanje, dobrodošlica in spoštovanje). Ti pojmi definirajo razliko med psihologijo zunanjega nadzora in teorijo izbire ter prav tako opredeljujejo lastnosti slabega ali dobrega odvetnika.³⁰

5. Kako postanemo (ne)vredni zaupanja?

Zaupanje je prvenstveno pridobljena vrednota, vendar nanjo poleg družine (edipalnega trikotnika), preostale družbe, vzgoje, izobraževanja in zlasti prvih delovnih izkušenj vplivajo tudi prirojene lastnosti. Pri tem se ne bom spuščal v finese razlikovanja med aktivnim izkazovanjem zaupanja (kdo je sposoben zaupati) in njegovim pasivnim uživanjem (kdo je vreden zaupanja).

Začnimo od zadaj. Glede predrojstvenega obdobja so šokantne raziskave Antona Komata³¹ in Zupančiča³² o tako imenovalni prededipalnosti, ki niso – kot se mnogi naivno slepijo – iz trte izvita, temveč so znanstveno podprte. Zupančič izhaja iz uveljavljene psihoanalitične teze, da je za normalen razvoj človeka (moškega) in celotne družbe pomembna primarna socializacija vrednot, ki poteka v edipalnem trikotniku med očetom, materjo in otrokom. Deček se že v oralni in analni fazi prvotno (spolno) naveže na mamo, kar doseže vrhunec med četrtim in šestim letom starosti, ko bi se z njo hotel (vsaj imaginarno) poročiti. Zato zavrača svojega očeta kot tekmeca in se otepa drugotnega istovetenja z njim. Najraje bi ga ugonobil, ker hoče za vedno ostati mamin sinček. Tedaj mora ukrepati oče, ki simbolno kastrira sinova incestoidna nagnjenja s prepovedjo, z vrednotnim Zakonom, utelešenem v besedah in jeziku. Sin mora ta zakon ponotranjiti, če si želi očetove ljubezni in s tem razrešenega rivalstva. Ker je družba sistem odnosov, je pravilni edipalni trikotnik ključna matrica teh relacij, ki se v katerikoli kulturi prenaša iz generacije v generacijo.

Zaradi negativnega vpliva pesticidov in posledično hormonskih motenj je zlasti v zadnjih tridesetih letih moški zarodek že v maternici kemično skopljen, kar prepreči maskuliziranje možganov. Zato ne pride do sekundarne identifikacije z očetom, ki je za edipalni proces bistvena. Vrednote se namreč lahko ponotranjijo le prek očeta in če se to ne zgodi, postane mati zapovedovalka Zakona, kar razvodeni vrednote, ki so žlahtno vezivo družbe. Prededipalni moški pozna predvsem poželenje in slo po vsem, zategadelj ni sposoben odlaganja užitkov. Ne čuti hrepenenja, ki je ključno za ustvarjanje velikih idej in izvornih zamisli. Ustreza Hobbesovi predstavi človeka-volka, ki hlasta po lasti, slasti in oblasti. Ker ni v stiku s svojim Sebstvom in je blokiran v hrepenenjskem potencialu, deluje apatično in brezidejno. Ker je današnja družba vse bolj atomizirana – tako Zupančič - se po Durkheimovo drobi v pesek. Brez etike in morale zavlada anomija, poruši se družba, zato je kriza posledica sesutja vrednot. Pravna država ni zgolj zapisana postava, temveč primarno ponotranjenost moralnih, etičnih norm, česar prededipalci niso zmožni. Zato je vse več patoloških narcisov, sociopatov, psihopatov in drugih sprevržencev, ki stremijo kvišku v sámo stratosfero, divjajo po hierarhičnih lestvicah in se večinoma uspešno zavihtijo na vodstvene funkcije. Klinična psihologinja Martha Stout³³ navaja, da kar štiri odstotke ljudi boleha za mentalno motnjo, katere poglavitni simptom je popolna odsotnost vesti, kot v filmu American Psycho. Karkoli naredijo sociopati, ne občutijo popolnoma nobene krivde, sramu in kesanja, ker jim je vseeno. To so brezobzirni, izjemno zavistni, navzven samozavestni in šarmantni, a povsem ledeni ljudje. Vest je bistveno več kot Freudov superego, ker vključuje čustva in etos, je moralni občutek, ki temelji na naši normalni in pozitivni medsebojni povezanosti. Koncept človekovih pravic je postal potuha najhujšim zlorabam. Psihopati manipulirajo, se pretvarjajo in igrajo različne vloge. Dominira nam puerilni young boys network, hobotnica pohlepnih mladcev in mladenk, katere lovke potrebujejo druga drugo zaradi krhke identitete in učinkovitejše grabežljivosti. Hedonizem je ušel iz Pandorine skrinjice.

Vas je med branjem zgornjih vrstic spreletela asociacija na katerega od razvpitih slovenskih odvetnikov, ki so, sem skorajda prepričan, v neznatni manjšini? Si drznete opraviti test The Great British Psychopaths Survey,³⁴ ki vam bo izmeril morebitne psihopatske lastnosti? Njegov avtor Kevin Dutton v najnovejši knjigi³⁵ trdi, da psihopati, med katerimi so poleg serijskih morilcev in vohunov tudi svetniki, niso nujni škodljivi ali pogubni za družbo, temveč celo koristni, ker so asertivni, točni, optimistični, samozaverovani, neobčutljivi in odporni proti stresu. Da bi le imel prav, kajti na vrhu lestvice t.i. funkcionalnih psihopatov so direktorji podjetij, odvetniki (sic!), medijski voditelji in kirurgi!

Vse več je oseb, ki se rodijo z nevarno popotnico, ki jih hudo ovira pri normalni hoji po obče zaželenih vrednotnih stezicah. Če pustimo ob strani morebitne zdravstvene in farmacevtske (biokemične) terapije, sta ključnega pomena holistična vzgoja in izobraževanje, ki bi morala s samouresničevanjem in ozaveščanjem slehernika zopet vsakomur in vsem priklicati Celoto, kajti vsi smo prepleteni z drug drugim in z vsem okoli nas in nad nami.

S človekom in njegovo občutljivo psiho se poleg tradicionalne psihoanalize, antropologije, sociologije in filozofije ubadajo tudi novejše (meta)znanosti in terapije, kot na primer pozitivna psihologija, Gestalt psihologija, realitetna psihoterapija s teorijo izbire, kognitivna behavioristična terapija, psihologija telesa, psihosinteza, psihonevroimunologija, psihokibernetika, nevrolingvistično programiranje, coaching, clearing, možganska telovadba, kvantno učenje, nevroetika, lateralno mišljenje, regresija, meditacija, joga, teozofija, hipnoterapija, ponovna povezava, parapsihologija, paliativna medicina, zunajtelesne in obsmrtne izkušnje. Psihologinja Nataša Pust³⁶ citira Dianno Hales, ki duševno zdravje označuje z naslednjimi značilnostmi: zmožnost prilagajanja, občutek smiselnosti in izpolnjenosti življenja, zavedanje, da individualni jaz ni središče vesolja, sposobnost sočutja in nesebičnosti, poglobljenost in zadovoljstvo v intimnih odnosih in občutek obvladovanja telesnega ter duševnega delovanja. Kdor je duševno zdrav, je hkrati samouresničen in po Abrahamu Maslowu³⁷ obdarjen z uspešnejšim opazovanjem, prepoznavanjem stvarnosti in lagodnejšim odnosom do realnosti; sprejemanjem sebe, drugih in narave; spontanostjo, enostavnostjo in naravnostjo; občutkom globlje povezanosti s celotnim človeštvom; filozofskim in prijateljskim smislom za humor; ustvarjalnostjo; mističnimi doživetji in drugimi nevsakdanjimi lastnostmi. Glasser³⁸ meni, da smo duševno zdravi, če uživamo v družbi večine ljudi, ki jih poznamo, še posebej z družinskimi člani, partnerji in prijatelji, pri čemer smo vedno pripravljeni pomagati in se izogibamo obsojanj ter etiketiranj.

Molekularni biolog in strokovnjak za možgane John Medina³⁹ se zavzema za preventivno metodo po Johnu Gottmanu (a marriage intervention strategy), po kateri so zadostno izobraženi in ozaveščeni starši predpogoj za stabilen dom in psihofizično zdrave otroke, zato bi jih bilo treba ustrezno pripraviti že med nosečnostjo oziroma pred prihodom naraščaja. Šola prihodnosti bo slej kot prej prisiljena upoštevati raznolikost možganov vsakega učenca, zato bo sestavljala razrede po nadarjenosti in intelektualnih sposobnosti dijakov ali študentov, namesto po (enaki) starosti.⁴⁰

Viljem Ščuka⁴¹ se že vrsto let zanesenjaško bori z birokratskimi vetrovnimi mlini, da bi v zadnji tretjini devetletke začeli načrtno gojiti oblikovanje osebnosti. Predmet bi zajel tri sklope, in sicer urjenje ozaveščenosti, pripadnosti in učinkovitosti. Prvi del je med drugim posvečen razumevanju dolžnosti in pravic, vedenjskih vzorcev in samoobvladovanja; drugi ustvarjalnemu sporazumevanju, odnosom do družine, šole in prijateljev; in tretji sklop zavesti o sebi, sistemu vrednot, odnosu do škodljivih substanc itd. Takisto hvalevredni so napori Tinke Podjavoršek, avtorice slovenskega modela celostnega izobraževanja v podobi radostne šole ELIZA (Etika, Ljubezen, Inteligenca-intuicija, Zaupanje-zmagam-zmagaš, Akcija).⁴² To je prijazen kraj za otroke, kjer se prepletata (samo)vzgoja in samostojno učenje. Projekt so učitelji prostovoljci začeli brezplačno izvajati v šolskem letu 2008/2009 kot obliko šolanja na domu. Šole tudi (pre)počasi odpirajo duri svetovnemu etosu, a nekaj se vendarle premika.⁴³

Pri etičnem vzgajanju pravnikov naj intenzivneje sodeluje univerza. Ponovno bi bilo treba uvesti domišljene sprejemne izpite (ki bi merili najširši spekter klasične linearne, čustvene, duhovne in druge inteligentnosti ter splošne razgledanosti), ker se z jusom pač ne bi smel bosti kdorkoli, recimo zaradi prestiža, družinskega običaja ali kar tako, ker ne ve, kaj početi. Študenti se z etiko srečajo med uvodnimi razglabljanji o pravoznanstvu in pri filozofiji prava, takisto pa jo profesorji upoštevajo pri drugih predmetih, kar še vedno ni dovolj. Resda ljubljanska gojilnica juristov načrtuje izbirni predmet o etiki pravniških poklicev v petem bolonjskem letniku, a je preozko zasnovan.⁴⁴ Primernejša bi bila obvezna holistična pravna etika za bruce, ki bi zajela splošna etična izhodišča, naravnopravne in retorične vidike ter profesionalno odgovornost, kakor tudi vrednotne dileme povezane z multikulturnostjo, enakopravnostjo, življenjem, zdravjem, revščino, osebno integriteto, varovanjem okolja, podnebnimi spremembami, državljansko nepokorščino, nasiljem in terorizmom. ⁴⁵ Osnove etike bi pravzaprav sodile na sleherno visokošolsko institucijo, na samo na pravne fakultete.

To je ena plat medalje, druga pa so asistenti, višji predavatelji, docenti, izredni in redni profesorji prava, od katerih marsikateri ne spada v učilnico, bodisi zaradi osebnostnih lastnosti, pomanjkanja didaktičnega znanja ali obojega. Evropsko in slovensko poučevanje prava se je pretirano nalezlo ameriškega agresivnega pehanja, zaviralne pedantnosti in častihlepnega elitizma, kar je pripeljalo tako daleč, da po besedah nekega odvetnika (ki je tudi starš) na ljubljanski pravni fakulteti že vsak drug študent potrebuje psihiatra. Bržda pretirana izjava, a vendarle vredna razmisleka.

V tibetanski tradiciji odlikujejo velikega učitelja tri vrline: akademska izvrstnost (khé), moralna integriteta (tsün) in prijaznost (sang). Mar lahko naštejete na prste ene roke pedagoge iz časa vašega šolanja in študija, ki izpolnjujejo vsa tri merila?

Končno so za mladega pravnika – odvetnika izjemno pomembne prve delovne izkušnje, kajti podatki kažejo, da zgledi vlečejo, še posebej slabi, zato je ključno kakovostno mentorstvo in ustrezen nadzor nad delom pripravnikov in odvetniških kandidatov.⁴⁶

6. Epilog

O pravnikih kroži obilo zasoljenih šal in rekov, od katerih jih je skorajda večina namenjena odvetnikom, denimo »hiše odvetnikov so sezidane iz glav bedakov« (francoski pregovor), »kdor z denarjem kam ne ve, naj hiše zida in se pravdati začne« (slovensko reklo) in »list papirja, ki ga v sodišče zanese veter, iz njega komaj izvlečeta dva vola« (kitajski rek).

Največji slovenski pesnik France Prešeren (1800‑1849) se je po promociji za doktorja prava kot praktikant zaposlil pri advokatu Leopoldu Baumgartnu, nato kot pripravnik pri ljubljanski davčni upravi. S komaj zadostno oceno je položil odvetniški in sodni izpit, kar petkrat pogorel z zaprosilom za ljubljansko odvetniško prakso in je bil šestič uslišan v Kranju, a je že čez tri leta žalostno preminil zaradi ciroze jeter. Franc Janez Uhrer, gubernijalni svetnik in policijski ravnatelj v Ljubljani, je takole poročal predsedniku deželnega sodišča Karlu pl. Petteneggu pred še enim odločanjem o Prešernovi advokatski prošnji:
»Spretnost in poštenost dr. Franca Prešerna se v polni meri priznavata; toda zaradi njegovega nagnjenja do pijače in do poltenosti, radi njegovih ekscentričnih načel in zaradi njegove grajavosti, ki lastnim napakam prizanaša, a vse drugo po mili volji biča, mu javno mnenje ni naklonjeno.«⁴⁷

Prešernu ni bilo usojeno pravo, temveč Poezije, s katerimi se je zapisal v kulturno večnost. Nemara bi se moral marsikateri maturant ali novopečeni pravniški diplomant iskreno vprašati, ali je resnično rojen za odvetnika ali pa bi bilo bolje, da se loti drugega poklica. Zmaga nad samim seboj je namreč največja zmaga, je rekel stari dobri Platon …

¹ Postulacijska sposobnost je sposobnost procesno sposobne stranke, da samostojno opravlja procesna dejanja; Pravni terminološki slovar, Založba ZRC, Ljubljana 2018.

¹ Članek dr. Marka Pavlihe z naslovom Kdo je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega polica je bil prvotno objavljen v Podjetje in delo, Ljubljana 2013, št. 6–7/2013 (ISSN:0353-6521), GV Založba, Ljubljana 2013, str. 1092–1106. Glede na pregovor, da naj čevlje sodi le kopitar, nemara ni odveč podatek, da je avtor od spomladi 1990 do jeseni 1992 delal v odvetniški pisarni Marler, Sproule, Castonguay v Montrealu, Kanada.

² O tem izvrstno piše v esejističnem uvodniku T. Peršak: Etični primanjkljaj, Sodobnost, letnik 77, št. 6, junij 2013, strani 651–665, s katerim se v celoti strinjam, četudi ga nisem prebral pred oddajo svojega uvodnika: M. Pavliha: Iskanje (od)rešitve, Sodobnost, letnik 77, št. 5, maj 2013, strani 499–513.

³ F. Bučar: Narodna istovetnost in nacionalni interes, Pravna praksa – 4. 7. 2013, stran 3.

⁴ Pohvalo si zasluži zbornik B. Kečanović (ur.): Javna etika in integriteta: odgovornost za skupne vrednote: integriteta, odgovornost, vladavina prava, Komisija za preprečevanje korupcije, Ljubljana 2012.

⁵ Okroglo mizo sva vodila s prof. dr. Mirom Cerarjem v družbi vrhovne sodnice mag. Nine Betetto in odvetnikov Andrejem Razdrihom ter doc. dr. Konradom Plauštajnerjem.

⁶ Ur. l. RS, št. 47/13.

⁷ B. Štumpfl: Ali so odvetniki lahko stečajni upravitelji?, Odvetnik, leto XV, št. 3(61) – julij 2013, strani 3–4. Temu pritrjuje tudi urednik Andrej Razdrih (stran 4).

⁸ Primerjaj z A. Igličar: Pravna in politična kultura s poudarkom na slovenskih razmerah, Podjetje in delo 6–7/2008/XXXIV, stran 1192.

⁹ A. Igličar: Normativna integracija in (slovenski) zakonodajalec ter sodnik, v: B. M. Zupančič (ur.): Tretja od suhih krav: razprave o razlogih za razsulo, samozaložba A. Komat, Ljubljana 2012, strani 211–243, zlasti 228–229. Tudi v ZDA je zaupanje ljudi v kongres in pravnike (odvetnike) izjemno nizko, kar potrjujejo Gallupove raziskave, http://www.gallup.com/poll/159035/congress-retains-low-honesty-rating.aspx.

¹⁰ Prof. dr. Albin Igličar mi je povedal, da je pred približno tremi leti Komisija za preprečevanje korupcije naročila raziskavo, v kateri so bili odvetniki spoznani za zelo koruptivne, vendar je tej raziskavi, ki je merila zgolj subjektivno mnenje o obsegu korupcije, mogoče očitati, da meče v isti koš notarje kot osebe javnega zaupanja in odvetnike kot svoboden poklic. O korupciji v pravem pomenu besede namreč ne moremo govoriti v zasebni sferi, saj so v zakonskem smislu lahko koruptivni le državni uslužbenci in funkcionarji.

¹¹ V ameriški angleščini se z besedo »lawyer« običajno označuje odvetnik.

¹² D. Rhode: Expanding the Role of Ethics in Legal Education and the Legal Profession, http://www.scu.edu/ethics/publications/submitted/rhode/legaled.html.

¹³ L.C. Levin: Misbehaving Lawyers: Cross-Country Comparisons, Legal Ethics, Vol. 15, Part 2, 2012, strani 357–377.

¹⁴ A. Kaufmann: Uvod v filozofijo prava, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2013, stran 211.

¹⁵ Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.

¹⁶ http://www.odv-zb.si/predpisi/odvetniska-poklicna-etika.

¹⁷ Kodeks so sprejeli odvetniki na skupščini Odvetniške zbornice Slovenije v Ljubljani dne 16. decembra 1994 in ga dopolnili 7. decembra 2001, 25. aprila 2009 in 9. aprila 2011.

¹⁸ M. Pavliha: Pravnik za novo tisočletje, Podjetje in delo 6-7/2009/XXXV, strani 1607–1617.

¹⁹ B. M. Zupančič: Trust & Performance, 20th BledCom, June 14, 2013 (Power Point Presentation).

²⁰ Primerjaj z F. Fukuyama: Trust: The Social Virtues and The Creation of Prosperity, Free Press, New York 1996.

²¹ L. Kohlberg je na primer izdelal zanimivo teorijo šeststopenjskega moralnega razvoja oziroma presojanja: http://psychology.about.com/od/ developmentalpsychology/a/kohlberg.htm.

²² http://ezinearticles.com/?If-I-Had-to-Pick-Trustworthy-Professionals,-I-Wouldnt-Pick-Lawyers!&id=3338734.

²³ http://itslaw.blogspot.com/2012/05/be-trustworthy-lawyer.html.

²⁴ http://www.mnbar.org/committees/professionalism/CoreValue2.pdf.

²⁵ O tem več na http://www.legalethics.com/.

²⁶ Na primer kot etični alarm: http://ethicsalarms.com/category/law-law-enforcement/.

²⁷ Glej npr. H. Küng: Svetovni etos, Društvo 2000, Ljubljana 2008; M. Pavliha: Svetovni etos: placebo, panaceja ali preboj (ne)mogočega?, v: B. M. Zupančič (ur.): Tretja od suhih krav: razprave o razlogih za razsulo, samozaložba A. Komat, Ljubljana 2012, strani 245–275.

²⁸ Dalai Lama: Beyond Religion: Ethics for a Whole World, Mariner Books, Houghton Mifflin Harcourt, New York 2012.

²⁹ J. Haidt: The Righteous Mind: Why Good People Are Divided by Politics and Religion, Vintage Books/Random House, New York 2013.

³⁰ http://www.wglasser.com/, http://psihoterapija.lektura.si/realitetna-psihoterapija.html.

³¹ A. Komat:, Kakofonija hormonskega orkestra, v: B. M. Zupančič (ur.): Tretja od suhih krav: razprave o razlogih za razsulo, samozaložba A. Komat, Ljubljana 2012, strani 33–108.

³² Npr. B. M. Zupančič: Tembatsu, Druga od suhih krav, samozaložba, Ljubljana 2011; M. Pavliha: Prenovljena globalna etika kot edini humani izhod iz krize, Sobotna priloga Dela, 17. marec 2012, strani 18–19.

³³ M. Stout: The Sociopath Next Door: The Ruthless versus The Rest of Us, Three Rivers Press, New York 2005.

³⁴ http://www.flipnosis.co.uk/psychopath-survey.asp.

³⁵ K. Dutton: The Wisdom of Psychopaths: What Saints, Spies, and Serial Killers Can Teach Us About Success, Farrar, Strauss and Giroux, New York 2012.

³⁶ N. Pust: Kdo in čemu sem, v: B. M. Zupančič (ur.): Tretja od suhih krav: razprave o razlogih za razsulo, samozaložba A. Komat, Ljubljana 2012, strani 276–291.

³⁷ Več na http://www.simplypsychology.org/maslow.html.

³⁸ http://www.wglasser.com/.

³⁹ J. Medina: Brain Rules, Pear Press, Seattle 2008, zlasti strani 66–69 in 189–194.

⁴⁰ Medina navaja primer zelo uspešne kombinacije tradicionalnega poučevanja branja in uporabe posebnega računalniškega programa A2i, ki zahtevnost učenja prilagaja uporabnikovim kompetencam.

⁴¹ V. Ščuka: Država v megli: oblikovanje osebnosti šolarjev, Šola osebnosti, Ljubljana, 2012; http://www.sola-osebnosti.si/sola-osebnosti.html.

⁴² http://www.eliza.si/index.php-path=home.htm.

⁴³ Glej zanimivo poročilo dveh učiteljic slovenskega jezika, zgodovine, domovinske vzgoje in etike na Osnovni šoli Brezovica pri Ljubljani – Š. Čekada Zorn, A. Dobnikar: Vzgoja za etične vrednote, Vzgoja, št. 58, junij 2013, strani 31–32. Primerjaj z http://www.weltethos.org/data-ge/c-20-aktivitaeten/21-400-schule.php.

⁴⁴ Povzeto po M. Pavliha: Kako ozdraviti družbeno (j)etiko?, Pravna praksa – 12. 4. 2012, stran 3.

⁴⁵ Podrobneje v M. Pavliha: The Significance of Ethics in Legal Education: Towards the Holistic Method, Slovenian Law Review, let. VIII/št. 1–2, december 2011, strani 115–135. Priporočam tudi S. Galoob: How do Roles Generate Reasons? A Method of Legal Ethics, Legal Ethics, Vol. 15, Part 1, 2012, strani 1–28.

⁴⁶ Glej Levin, navedeno delo, opomba 12, strani 375–376.

⁴⁷ F. Skabernè . Slovenski advokati in javni notarji v književnosti, znanosti in politiki, priloga Slovenskega pravnika, št. 3–4, Ljubljana 1936.