TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba vrhovne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Po oceni vseh dokazov je nato sprejelo razlago sklenjenih in spornih pogodb, kot sta jo izpostavljala oba obtoženca in sicer, da je šlo za repo pogodbe in ne samostojne kupoprodajne pogodbe, kot je bilo to ugotovljeno pri prvem sojenju. Na kratko povzeto, C. je pri D. dobil kreditna sredstva na način, da je banki prodal delnice in se zavezal, da jih bo v določenem roku odkupil po enaki ceni, zvišani za bančne obresti. Ker pa takšne, neposredne pogodbe ni smel skleniti, je po predhodnem dogovoru kot kupec nastopila Č., nato pa je na njeno mesto vstopil C. in z odkupom delnic dejansko odplačal kredit. Prav zato je po oceni sodišča šlo za prikrito repo pogodbo in ne pogodbo, s katero bi C. oziroma obtoženi A. A., računajoč ob tem na svoje osebne koristi, hotel Č. razbremeniti plačila.

Gre za vprašanje, ali je s prodajo delnic družbe C. bila mišljena njihova trajna odsvojitev ali zgolj začasna v smislu ponovnega odkupa po vnaprej dogovorjeni, le nekoliko višji ceni od prodajne oziroma ali je šlo za reodkupno pogodbo.

Odločitev C. oziroma obtoženega A. A. o načinu kreditiranja z repo pogodbami, sodi v okvir poslovne odločitve uprave, ki je lahko ali pa ne ekonomsko upravičena ali koristna, kot predmet obtožbe pa je pomembna le, če je v nasprotju z dolžnostjo skrbnega in poštenega gospodarjenja in zato nezakonita.