TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Peti odstavek in tretja alineja šestega odstavka 199.b člena ter prvi odstavek in prva poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14, 56/15 in 65/20) se razveljavijo, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, pred 1. 1. 2008.   Peti odstavek in tretja alineja šestega odstavka 199.b člena ter prvi odstavek in prva poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena Zakona o vodah niso v neskladju z Ustavo, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, v obdobju od 1. 1. 2008 do 21. 12. 2013.   Zahteva za oceno ustavnosti četrtega odstavka, prve alineje šestega odstavka in sedmega odstavka 199.b člena Zakona o vodah se zavrže.

Zakonska ureditev, ki uvaja nadomestilo za rabo vode in plačilo za vodno pravico kot javni dajatvi za rabo vode pred njeno uveljavitvijo, povratno učinkuje na pravne položaje uporabnikov vode, ki so rabili vodo za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, po vložitvi zahteve za pridobitev vodnega dovoljenja, a pred uveljavitvijo izpodbijane zakonske ureditve. Po drugem odstavku 155. člena Ustave je dopustno, da posamezna zakonska določba učinkuje za nazaj pod izrecno določenimi pogoji. Drugi odstavek 155. člena Ustave določa več kumulativno zahtevanih meril, pod katerimi je takšna retroaktivnost lahko ustavno dopustna, in sicer: 1) samo zakon lahko določi retroaktivnost, 2) samo posamezne zakonske določbe imajo lahko učinek za nazaj, vendar le tedaj, 3) kadar to zahteva javna korist in 4) če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Prvo in drugo merilo sta izpolnjeni, če zakonodajalec z izpodbijanimi zakonskimi določbami dopolni le prehodne določbe zakona in z njimi ne spreminja zasnove do tedaj veljavnega zakona, vsebina preostalih določb, vključno s tistimi, ki so bile v zakon dodane sočasno z izpodbijanimi določbami, ki učinkujejo povratno, pa bi lahko veljala za naprej tudi brez slednjih. Za presojo tretjega merila, tj. obstoja posebne javne koristi, je v primeru izpodbijanih določb Zakona o vodah odločilno, da uporabniki vode, ki so naslovniki izpodbijanih zakonskih določb, v spornem obdobju rabe vode, ki presega njeno splošno rabo, niso (v celoti) plačali, posledično pa je prišlo med položaji proizvajalcev pijač na trgu do precejšnjih razlik. Odprava neenakosti na trgu, ki je posledica kršitve načela povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, je tista posebna javna korist, ki utemeljuje uzakonitev dajatev s povratnim učinkom. V tem primeru tudi zamuda države pri izvrševanju njene ustavne dolžnosti varstva okolja, v okvir katere spada tudi obveznost celostne ureditve področja posebne rabe vodnih virov, ne pomeni, da zakonodajalec ne bi smel izjemoma za nazaj predpisati okoljskih dajatev za posebno rabo vode, kadar je posledica sistemsko neurejenega področja plačila za posebno rabo vode neenak položaj uporabnikov vode na trgu, prav z namenom odprave tovrstne neenakosti kot posledice dotedanje zamude države. Pri presoji četrtega merila, tj. da se s tem ne posega v pridobljene pravice, je upoštevna okoliščina, da je bila obveznost plačila za posebno rabo vode za zavezance predvidljiva. Določitev obveznosti nadomestila za rabo vode oziroma plačila za vodno pravico za nazaj, pa čeprav gre po vsebini za drugačni dajatvi, kot je bila predvidena s prej veljavno zakonsko ureditvijo, zato sama po sebi ne posega v pridobljene pravice naslovnikov izpodbijanih zakonskih določb. Vendar pa pristojnost države, da odmeri plačilo za posebno rabo vode, ni časovno neomejena. Pri tem načelo enake obravnave zavezancev za plačilo terja, da proizvajalci pijač, ki jim je bilo izdano delno vodno dovoljenje, plačilo za vodno pravico pa jim vse do uveljavitve izpodbijane zakonske ureditve ni bilo odmerjeno, niso v slabšem položaju od proizvajalcev pijač, ki imajo vodno pravico na podlagi koncesije, zgolj zato, ker jim je bilo plačilo na vodno pravico naloženo za nazaj. Enako mora veljati tudi za proizvajalce pijač, ki so vodo rabili pred pridobitvijo vodnega dovoljenja, a po pravočasni vložitvi zahteve za njegovo izdajo, saj je bil sam trenutek izdaje vodnega dovoljenja odvisen od ravnanja upravnega organa. Ker je treba glede na navedeno šteti, da so z zastaranjem uporabniki pridobili pravno varovano upravičenje zoper obveznost plačila javne dajatve, izpodbijane določbe zato v delu, kolikor je na njihovi podlagi mogoče zaračunati nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za dejansko rabo vode, ki bi ob ustrezni ureditvi že zastaralo, posegajo v pridobljene pravice teh uporabnikov vode. Tovrstni poseg pa ne prestane strogega testa sorazmernosti. Ukrep, ki naslovnike postavlja v slabši položaj od uporabnikov vode, s katerimi želi naslovnike norm ukrep izenačiti, je v protislovju s ciljem, ki ga želi doseči, tj. z vzpostavitvijo enakega položaja uporabnikov vode. Naknadna določitev obveznosti plačila izpodbijanih dajatev za rabo vode za obdobje, glede katerega bi ob pravočasni vzpostaviti pravne podlage za njuno odmero obveznost plačila že zastarala, zato ni primeren ukrep za dosego zasledovanega cilja.