TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih II., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Upnik in tretji dolžnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Stranke so v kreditni pogodbe dogovorile, da rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni, prične teči že z dnem oddaje priporočene pošiljke po pošti (in torej ne z dnem, ko bi se dolžniki imeli možnost s pisanjem dejansko seznaniti, kot neutemeljeno uveljavlja pritožba). Od 28. 4. 2014, ko je upnik pismo o odpovedi kredita poslal priporočeno po pošti, do 19. 5. 2014, ko je določil dodatni rok za izpolnitev obveznosti, je poteklo že več kot 15 dni, zato je bil minimalni pogodbeno dogovorjeni rok v celoti spoštovan. Tretji dolžnik ob uveljavljanju zatrjevane ničnosti določila o roku le pavšalno in neopredeljeno navaja, da je tako dogovorjen način začetka teka roka v nasprotju s temelji obligacijskega prava, vendar pa ne sodišče prve stopnje ne višje sodišče ob odločanju takega očitnega nasprotja nista ugotovila.

Tretji dolžnik se je v predmetni zadevi zavezal kot subsidiarni porok, kar pomeni, da se sme od njega zahtevati izpolnitev obveznosti samo v primeru, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi. V izjavi o zapadlosti kreditne pogodbe je bil glavni dolžnik pozvan, da dolg skupaj s pripadki nemudoma poravna upniku. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v izjavi o zapadlosti kredita rok določen. Jasno je namreč razvidno, da je upnik plačilo terjatve zahteval „nemudoma“, torej „takoj“, kar rok plačila opredeljuje dovolj določno. Petnajstdnevni rok, na katerega se sklicuje pritožba, je izrecno določen le kot dodatni rok, ki ga mora upnik kreditojemalcu pustiti za izpolnitev do tedaj zapadlih obveznosti kot pogoj za možnost uveljavljanja odstopnega upravičenja, ko pa enkrat pride do odstopa od pogodbe, je že po notarskem zapisu določen rok za izpolnitev celotne obveznosti „takoj“, kar je upnik tudi upošteval v izjavi o odstopu od pogodbe.

Neutemeljeni so tudi očitki, da je sodišče prve stopnje s svojo razlago roka izničilo razlikovanje med subsidiarnim in solidarnim poroštvom. Ko sta namreč izpolnjena oba pogoja za uveljavljanje terjatve zoper subsidiarnega dolžnika (dospelost terjatve zoper glavnega dolžnika in neizpolnitev le-te ter pisna postavitev dodatnega roka za izpolnitev glavnemu dolžniku), terjatev zoper subsidiarnega poroka dospe na način, da upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika ali od poroka ali od obeh hkrati kot solidarnih dolžnikov.

Opustitev upnikovega obvestila poroku, da je glavni dolžnik v zamudi z izpolnitvijo, ima lahko le posledice odškodninske odgovornosti, za dokaz zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, za katere izpolnitev se je zavezal tudi porok, pa zadošča le priporočeno vročena pisna izjava o odstopu od pogodbe glavnemu dolžniku.