Odlok o razglasitvi Cerkve sv. Kancijana v Kranju za kulturni spomenik državnega pomena

304. Odlok o razglasitvi Cerkve sv. Kancijana v Kranju za kulturni spomenik državnega pomena

Na podlagi 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg) Vlada Republike Slovenije izdaja

O D L O K
o razglasitvi Cerkve sv. Kancijana v Kranju za kulturni spomenik državnega pomena

Z namenom, da se ohranijo njene kulturne vrednote, prepoznavnost in javna kulturna raba se enota dediščine Kranj – Cerkev sv. Kancijana, EŠD 275, razglasi za kulturni spomenik državnega pomena (v nadaljnjem besedilu: spomenik).

Spomenik iz prejšnjega odstavka ima izjemen kulturni pomen za Republiko Slovenijo kot pomembna zgodovinska lokacija, mestna prostorska dominanta in izjemna poznogotska dvoranska cerkev, primerljiva s sočasnimi dvoranskimi cerkvami v srednji Evropi. Njena tipologija je vplivala na gradnjo podobnih dvoranskih poznosrednjeveških cerkva drugje po Sloveniji.

Spomenik iz prvega odstavka tega člena je kulturni spomenik z arhitekturnimi, umetnostnimi, arheološkimi in urbanističnimi vrednotami.

Vrednote, ki utemeljujejo razglasitev Cerkve sv. Kancijana za kulturni spomenik državnega pomena, so:

na lokaciji zgodnjekrščanske cerkve iz 6. stoletja in predromanske cerkve iz 10. stoletja je bila v 15. stoletju zgrajena sedanja poznogotska cerkev, kar je v Sloveniji izjemno redko; oblika cerkve in njena lokacija sta vplivali na shemo razvoja mestnega jedra;

cerkev je ohranila vse značilnosti žlahtnega, evropsko pomembnega dvoranskega gotskega prostora s prizidanim prezbiterijem. Kakovost dopolnjujejo klesani okrasi iz obdobja postavitve cerkve, zlasti kamniti relief Molitve na Oljski gori v luneti vhodnega portala in nagrobnik župnika Kolomana;

cerkev z visokim zvonikom nad vhodom je dominanta vedute Kranja in njegove okolice;

arhitekturna zasnova Cerkve sv. Kancijana z značilnim zvezdastim obokanjem in figuralnimi sklepniki, delo Mojstra kranjskega ladijskega oboka, je bila vse do 16. stoletja izhodišče za postavljanje podobnih poznogotskih dvoranskih arhitektur in njihovih okrasov na Gorenjskem (Radovljica, Škofja Loka), Notranjskem in v Beneški Sloveniji. Slogovne pobude za arhitekturo kranjske cerkve izhajajo delno iz južnonemškega arhitekturnega okolja s konca 14. in z začetka 15. stoletja ter iz delavniške tradicije nemškega stavbenika in kiparja Petra Parlerja in njegovih naslednikov, ki so okoli leta 1400 gradili romarsko cerkev na Ptujski Gori;

gotske poslikave na ladijskem oboku, delo nasledstva Žirovniškega mojstra;

cerkvena oprema, pretežno iz 19. in 20. stoletja, je delo uglednih obrtnikov, slikarjev in vrhunskih umetnikov (na primer arhitekta Ivana Vurnika, kiparja Franceta Goršeta, kiparja Francesca Robbe);

slikani vitraži, izdelani v zagrebški delavnici, ki jih je med letoma 1965 in 1969 zasnoval slikar Stane Kregar.

Varovane sestavine spomenika so:

arheološke ostaline;

avtentična materialna substanca z zemeljskimi plastmi: vsebinski pomen arheološkega najdišča;

prostorska podoba: lokacija (izpostavljenost lokacije v urbanem prostoru, prostorski pomen arheološkega najdišča);

gabarit: tlorisni gabarit in višinski gabarit;

konstrukcija: konstrukcijska zasnova, konstrukcijsko gradivo, konstrukcijske prvine (stebri, slopi, obočni sistem z rebri, figuralni sklepniki in konzole, talni, venčni in strešni zidci, zunanji oporniki);