TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper točko I izreka prvostopenjskega sklepa se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper točko II izreka prvostopenjskega sklepa se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 4.224,25 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.544,31 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve.

Nekoliko drugačna je ureditev, če domnevni oškodovanec očita omejevanje konkurence. Očiten razlog je že v tem, da prvi odstavek 62. člena v povezavi z devetim odstavkom ZPOmK-1 izrecno in jasno določa vse predpostavke za nastanek odškodninske odgovornosti po temelju. Ob nekoliko drugačni ubeseditvi velja ista ugotovitev tudi za 44. člen v povezavi z 10. členom ZPomK. Pravni temelj za odgovornost tako ni v OZ, temveč kar v enem ali drugem zakonu, ki se nanaša na prepoved omejevanja konkurence. Eden ali drugi sta tudi bila pravni temelj, na katerem je tožeča stranka gradila svoj odškodninski zahtevek v prvem postopku.

Pritožbeno sodišče je glede razlage 10. točke 394. člena ZPP mnenja, da mora biti preizkus, ali bi lahko bila za stranko izdana ugodnejša odločba, konkreten. To pomeni, da se morajo trditve v postopku s predlogom za obnovo postopka nanašati na tisti znak dejanskega stanu, s katerim tožeča stranka ni imela uspeha v prvem postopku.

Povzetek relevantnih dejstev ni vir za nova dejstva, nove dokaze ali nov dokaz.

Šele na temelju več različnih, navidez nepovezanih dejanj je mogoče napraviti sklep, da je domnevni omejevalec konkurence ravnal tako, da je zlorabil prevladujoči položaj. Več dejanj skupaj vzeto pomenijo eno ravnanje zlorabe prevladujočega položaja.

Civilno sodišče je vezano le na pravnomočno odločbo in le glede ugotovitve obstoja kršitve. Vezano je torej glede obstoja posameznih konkurenčnoomejevalnih dejanj in glede pravne presoje, da ravnanja pomenijo kršitev.