Portal TFL
VS022437 - voucher - alotmajska pogodba - obveznosti turistične agencije - obveznost izdaje posebne pismene listine
INTERNA OZNAKA DOKUMENT
VS022437
IZVOR, AVTOR
VSS III Ips 18/84, 25.9.1984 pravno mnenje, občna seja VSS 29.5.1985
OBJAVA
Poročilo VSS 1/85 str.37, obr.
IZDAJATELJ
Vrhovno sodišče RS
BIVŠA REPUBLIKA
Slovenija
INSTITUT VSRS
alotmajska pogodba - obveznosti turistične agencije - obveznost izdaje posebne pismene listine - voucher
PODROČJE VSRS
POGODBENO PRAVO
BESEDILO
ORIGINAL:
Voucher ni vrednostni papir, v katerem bi bila inkorporirana terjatev
za plačilo opravljenih storitev, ampak dokazna podlaga za obračun
terjatev med turistično in gostinsko organizacijo združenega dela (4.
odstavek 890. člena ZOR).
Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo
2.600 FF in 448,25 USA dolarjev z ustreznimi obrestmi in v tem delu
razveljavilo svoj plačilni nalog.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot
neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je
s pravnim stališčem prvostopnega sodišča, da je potrebno voucher ob
obračunu storitve predložiti kot samo osnovo obračuna in da brez
voucherja ni mogoče dokazovati utemeljenosti terjatve.
Javni tožilec SR Slovenije je proti sodbi sodišča druge stopnje
vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer zaradi zmotne uporabe
materialnega prava (890. člen ZOR) ter zaradi bistvenih kršitev
določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi z
določbami 7., 8. in 233. člena ZPP.
Revizijsko sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo. V
razlogih svoje odločitve je med drugim tudi navedlo:
Terjatev za plačilo storitev ni inkorporirana v papirju tako, da je
brez te posebne listine (voucherja) ne bi bilo mogoče izterjati
(uveljavljati), kot je to značilno za vrednostne papirje (234. člen
ZOR), saj se s samo izdajo voucherja njegov izdajatelj (turistična
agencija) ne zavezuje k izpolnitvi nobene obveznosti nasproti
gostincu (oz. storitveni organizaciji). Voucher je tudi neprenosen
(2. odstavek 890. člena ZOR), medtem, ko je bistvena značilnost
vrednostnih papirjev prav njihova prenosljivost. Obveznost plačila
storitve zato nastane za turistično agencijo šele, ko organizacija,
ki storitve nudi, te dejansko opravi (1. odstavek 889. člena ZOR).
Tudi navodilo za uporabo voucherja, natisnjeno na hrbtni strani te
listine, je mogoče razlagati samo v zgoraj opisanem smislu. Pogodbena
stranka z navodilom ne more enostransko izključiti svoje obveznosti -
plačila opravljenih storitev v primeru, ko nasprotna stranka računom
ne predloži voucherja.
Voucher ni vrednostni papir, v katerem bi bila inkorporirana terjatev
za plačilo opravljenih storitev, ampak dokazna podlaga za obračun
terjatev med turistično in gostinsko organizacijo združenega dela (4.
odstavek 890. člena ZOR).
Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo
2.600 FF in 448,25 USA dolarjev z ustreznimi obrestmi in v tem delu
razveljavilo svoj plačilni nalog.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot
neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je
s pravnim stališčem prvostopnega sodišča, da je potrebno voucher ob
obračunu storitve predložiti kot samo osnovo obračuna in da brez
voucherja ni mogoče dokazovati utemeljenosti terjatve.
Javni tožilec SR Slovenije je proti sodbi sodišča druge stopnje
vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer zaradi zmotne uporabe
materialnega prava (890. člen ZOR) ter zaradi bistvenih kršitev
določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi z
določbami 7., 8. in 233. člena ZPP.
Revizijsko sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo. V
razlogih svoje odločitve je med drugim tudi navedlo:
Terjatev za plačilo storitev ni inkorporirana v papirju tako, da je
brez te posebne listine (voucherja) ne bi bilo mogoče izterjati
(uveljavljati), kot je to značilno za vrednostne papirje (234. člen
ZOR), saj se s samo izdajo voucherja njegov izdajatelj (turistična
agencija) ne zavezuje k izpolnitvi nobene obveznosti nasproti
gostincu (oz. storitveni organizaciji). Voucher je tudi neprenosen
(2. odstavek 890. člena ZOR), medtem, ko je bistvena značilnost
vrednostnih papirjev prav njihova prenosljivost. Obveznost plačila
storitve zato nastane za turistično agencijo šele, ko organizacija,
ki storitve nudi, te dejansko opravi (1. odstavek 889. člena ZOR).
Tudi navodilo za uporabo voucherja, natisnjeno na hrbtni strani te
listine, je mogoče razlagati samo v zgoraj opisanem smislu. Pogodbena
stranka z navodilom ne more enostransko izključiti svoje obveznosti -
plačila opravljenih storitev v primeru, ko nasprotna stranka računom
ne predloži voucherja.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.