Obči državljanski zakonik (ODZ)

Občni državljanski zakonik

z dne 1. junija 1811 štev 946 zb. p. z.
v besedilu treh delnih novel.

Delne novele k občnemu državljanskemu zakoniku

Delne novele k občnemu državljanskemu zakonu: cesarski ukazi z dne 12. oktobra 1914 štev. 276 drž. zak. (I. nov.), z dne 22. julija 1915 štev. 208 drž. zak. (II. nov.) in z dne 19. marca 1916 štev. 69 drž. zak. (III. nov.) so izpremenile in dopolnile nekatere določbe občnega državljanskega zakonika, odnosno mu dale drugačno besedilo.

Določbe teh novel pa so stopile v veljavo:
prve delne novele dne 15. oktobra 1914, druge delne novele 28. julija 1915, tretje delne novele, in sicer določbe o zastaranju 1. aprila 1916, določbe o pridobitvi stvarnih pravic na nepremičninah in zgradbah, ki niso vpisane v zemljiški knjigi, dne 15. aprila 1916, vse druge določbe tretje novele pa 1. januarja 1917.

Občni državljanski zakonik.

Uvod.

O državljanskih zakonih sploh.

Pojem državljanskega prava.

§ 1.

Vsi zakoni, ki določajo zasebne pravice in dolžnosti prebivalcev države med seboj, tvorijo državljansko pravo v njej.

§ 2.

Čim je zakon pravilno razglašen, se ne more nihče opravičiti s tem, da mu ne bi bil postal znan.

Pričetek veljavnosti zakonov.

§ 3.

Veljavnost zakona in pravni nasledki, ki izvirajo iz njega, se pričenjajo takoj po razglasu, razen, če bi določil razglašeni zakon sam poznejši čas njegove veljavnosti.

**Po zakonu od 10. junija 1869 štev. 113 drž. zak. pričenja obvezna moč razglasov, ki so v državnem zakoniku, če ni v njih izrečno določeno nič drugega, s pričetkom petinštiridesetega dne po preteku dneva, ko je bila izdana in razposlana nemška izdaja tistega kosa državnega zakonika, v katerem je razglas.

Ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev od 28. junija 1921 štev. 233/21 Uradnega lista določa v členu 80 odst. 2: „Zakon dobi obvezno moč 15. dan po razglasitvi v »Službenih Novinah«, ako zakon sam ne določi drugače. Dan razglasitve v »Službenih Novinah« se všteva.“**

Obseg zakona.

§ 4.

Državljanski zakoni vežejo vse državljane dežel, za katere so razglašeni. Državljani so tudi v dejanjih in poslih, ki jih vrše izven državnega ozemlja, vezani na te zakone, kolikor utesnjujejo njihovo osebno zmožnost, jih podvzemati in če naj ta dejanja in posli povzročajo hkratu v teh deželah pravne nasledke. Koliko so tujci vezani na te zakone, se določa v naslednjem poglavju.

§ 5.

Zakoni ne učinkujejo nazaj, torej nimajo nobenega vpliva na poprejšnja dejanja in na prej pridobljene pravice.

Razlaga.

§ 6.

Kadar se zakon uporablja, se mu ne sme dajati noben drug smisel, kakor tisti, ki izhaja iz lastnega pomena besed v njihovi zvezi in iz jasnega namena zakonodajca.

§ 7.

Kadar se praven primer ne da odločiti niti po besedah, niti po naravnem smislu kakšnega zakona, se je ozirati na podobne, v zakonih določno odločene primere in na razloge drugih z njim sorodnih zakonov. Ako ostane praven primer še dvomljiv, mora se odločiti glede na skrbno zbrane in dobro preudarjene okolnosti po naravnih pravnih načelih.

§ 8.

Le zakonodajec ima oblast, da razlaga zakon na obče obvezen način. Tako razlago je treba uporabljati na vse pravne primere, ki jih je še odločiti, če zakonodajec ne pristavi, naj se ne ozira na njegovo razlago pri odločbi takih pravnih primerov, ki so jim predmet pred razlago započeta dejanja in zahtevane pravice.

Trajanje zakona.

§ 9.

Zakoni obdrže svojo moč dotlej, dokler jih zakonodajec ne izpremeni ali izrečno ne razveljavi.

Druge vrste predpisov, to so:

a) Običaji.

§ 10.

Na običaje se je moči ozirati le, kadar se kateri zakon sklicuje nanje.

b) Deželni ustavi.

§ 11.

Le tisti ustavi posameznih dežel in deželnih okrajev imajo moč zakona, ki jih izrečno potrdi vladar po razglasitvi tega zakonika.

c) Sodnijski izreki.

§ 12.

V posameznih primerih izdane odredbe in sodbe, ki jih izrekajo sodišča v poedinih pravdnih sporih, nimajo nikdar moči zakona, ni jim moči raztegniti na druge primere ali na druge osebe.

d) Privilegiji.

§ 13.

Posameznim osebam ali tudi celim združbam podeljeni privilegiji in svoboščine naj se presojajo kakor druge pravice, kolikor o tem politični ukazi nimajo nobene posebne določbe.

Glavna razdelba državljanskega prava.

§ 14.

Predmet predpisom v državljanskem zakoniku so osebno pravo, stvarno pravo in določbe, ki so jima skupne.

Prvi del.

O osebnem pravu.

Prvo poglavje.

O pravicah, ki se tičejo osebnih lastnosti in razmer.

Osebne pravice.

§ 15.

Osebne pravice se tičejo deloma osebnih lastnosti in razmer, deloma temelje v rodbinskem razmerju.

I. Iz svojstva osebnosti. Prirojene pravice.

§ 16.

Vsak človek ima prirojene, že po razumu vidne pravice, in ga je torej šteti za osebo. Robstvo ali nevoljništvo in izvrševanje nanje se nanašajoče oblasti ni dopuščeno v teh deželah.

Pravna domneva o njih.

§ 17.

Kar je primerno prirojenim naravnim pravicam, o tem se šteje, da velja tako dolgo, dokler se ne dokaže zakonita omejitev teh pravic.

Pridobljive pravice.

§ 18.

Vsakdo je pod pogoji, predpisanimi po zakonih, zmožen, pridobivati pravice.

Zasledovanje pravic.

§ 19.

Vsakemu, kdor meni, da se mu krati njegova pravica, je dano na voljo, da se pritoži na oblastvo, določeno po zakonih. Kdor pa se preko oblastva poslužuje samolastne pomoči, ali, kdor prekorači meje silobrana, je za to odgovoren.

§ 20.

Tudi take pravne posle, ki zadevajo glavarja države, pa se tičejo njegove zasebne lastnine ali pridobitnih načinov, utemeljenih v državljanskem pravu, naj sodna oblastva presojajo po zakonih.

II. Osebne pravice iz lastnosti starosti ali nedostatka razuma.

§ 21.

Tisti, ki zaradi nedostatka let, duševnih hib ali zaradi drugih razmer niso zmožni, svoje stvari sami primerno oskrbovati, so pod posebno zaščito zakonov. K tem spadajo: otroci, ki sedmega, nedorasleci, ki štirinajstega, nedoletniki, ki štiriindvajsetega leta svoje starosti še niso izpolnili; potem: besniki, blazniki in bebci, ki so ali povsem brez pameti ali vsaj nesposobni, izprevideti nasledke svojih dejanj; dalje tisti, ki jim je sodnik kot proglašenim zapravljivcem prepovedal daljnjo upravo njihove imovine, končno odsotniki in občine.

**Po zakonu o polnoletnosti od 31. julija 1919 štev. 640/19 Uradnega lista postane državljan polnoleten, ko dovrši 21. leto življenja.**

§ 22.

Celo nerojeni otroci imajo od časa, ko so bili spočeti, pravico do zaščite po zakonih. Kolikor gre za njihove in ne za pravice koga drugega, se štejejo za rojene; mrtvorojen otrok pa se šteje glede na pravice, ki so mu pridržane za primer življenja tako, kakor bi ne bil nikdar spočet.

§ 23.

V dvomljivem primeru, ali je bil otrok rojen živ ali mrtev, se domneva prvo. Kdor trdi nasprotno, mora to dokazati.

III. Iz razmerja odsotnosti.

§ 24.

Smrt odsotnika se domneva:

1.

Ako je preteklo sedemdeset let od njegovega rojstva in pet let od zadnjega poročila, da še živi, ali ako je preteklo trideset let od njegovega rojstva in deset let od zadnjega poročila - roki petih in desetih let računjeni od završetka zadnjega leta, v katerem je še živel po poročilih, kar jih je;

2.

ako je bil v vojni težko ranjen ali je pogrešan kot udeležnik v vojni in so pretekla tri leta od završetka leta, v katerem je prenehala vojna, brez poročila o njegovem življenju;

3.

ako je bil na potopljeni ladji ali v kakšni drugi bližnji smrtni nevarnosti in je pogrešan tri leta od završetka leta, v katerem se je to zgodilo. Da se je ladja potopila, se domneva, ako ni prispela na mesto svoje namembe ali če ni bilo določnega potnega cilja, ako se ni vrnila in so pretekla tri leta od zadnjega poročila. Kot dan potopljenja velja zadnji dan tega roka.

V vseh teh primerih je moči zaprositi proglasitev za mrtvega. (Nov. 1, § 1.)

§ 25.

V dvomu, katera je izmed dveh ali več umrlih oseb je preminila najprej, mora tisti, ki trdi, da je eden ali drugi prej umrl, svojo trditev dokazati; ako tega ne more, se domneva, da so vsi umrli ob istem času, in ni moči govoriti o prenosu pravic enega na drugega.

IV. Iz razmerja moralne osebe.

§ 26.

Pravice članov dovoljene družbe med seboj se določajo po pogodbi ali namenu in posebnih predpisih, ki obstoje zanje. V razmerju napram drugim uživajo dovoljene družbe praviloma enake pravice s posameznimi osebami. Nedovoljene družbe nimajo kot take nobenih pravic, niti proti članom, niti proti drugim, in niso zmožne, da pridobivajo pravice. Nedovoljene družbe so pa tiste, ki so osobito prepovedane po političnih zakonih ali očividno nasprotujejo varnosti, javnemu redu ali dobremu nravstvu.

§ 27.

Koliko so občine glede svojih pravic pod posebnim varstvom javne uprave, je določeno v političnih zakonih.

V. Iz razmerja državljana.

§ 28.

Polno uživanje državljanskih pravic se pridobi z državljanstvom. Državljanstvo v teh dednih državah imajo otroci avstrijskega državljana po rojstvu.

Kako se državljanstvo pridobi.

§ 29.

Tujci pridobe avstrijsko državljanstvo z vstopom v javno službo (z nastopom obrta, za čigar izvrševanje je potrebna redna nastanjenost v deželi), z desetletnim nepretrganim domovališčem, dovršenim v teh državah, toda pod pogojem, da si tujec ves ta čas ni nakopal nobene kazni zaradi hudodelstva.

§ 30.

Tudi brez nastopa obrata ali rokodelstva in pred potekom desetih let se more državljanstvo zaprositi od političnih oblastev in te ga smejo podeliti po tem, kakor je imovina, pridobitna zmožnost in nravno vedenje prosilca.

§ 31.

S tem, da ima kdo zgolj posestvo na kmetih, hišo ali zemljišče ali jih časno uživa, da napravi trgovino, tvornico ali se udeležuje pri eni ali drugi, pa ni osebno nastanjen v kakšni deželi teh držav, ne pridobi avstrijskega državljanstva.

Kako se izgubi.

§ 32.

Izgubo državljanstva vsled izselitve ali vsled omožitve državljanke z inozemcem, določajo zakoni o izseljevanju.

Pravice tujcev.

§ 33.

Tujcem gredo vobče enake državljanske pravice in obveznosti kakor deželanom, ako se za uživanje teh pravic izrečno ne zahteva svojstvo državljana. Tudi morajo tujci, da uživajo enako pravico z deželani, v dvomljivih primerih dokazati, da ravna tudi država, ki ji pripadajo, s tozemskimi državljani kakor s svojimi glede pravice, za katero gre.

§ 34.

Osebno zmožnost tujcev za pravne posle je treba vobče presojati po zakonih kraja, katerim je tujec podvržen po svojem domovališču, ali, če nima nobenega pravnega domovališča po svojem rojstvu kot podanik, kolikor ni v zakonu ukazano nič drugega za posamezne primere.

**V členu 48 zakona o proračunskih dvanajstinah za mesce julij, avgust in September 1923 štev. 235/23 Uradnega lista je določeno:

,,Nakupom kakršnihkoli nepremičnin, ležečih na ozemlju kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v razdalji 50 km od njene meje, odnosno od morske obale, po državljanih tujih držav je treba odobritve ministra za vojno in mornarico in ministra za notranje posle. Brez te predhodne odobritve ne smejo sodišča vršiti prenosa imovine na kupčevo ime. Na ostalem prostoru kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev so nakupi kakršnihkoli nepremičnin po državljanih tujih držav dovoljeni samo ob zakonski reciprociteti med kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in dotično državo, ki se mora poleg dotičnih zakonov v teh državah priznati s posebno mednarodno pogodbo med tema državama.“**

§ 35.

Kadar inozemec v tej državi započne posel, s katerim daje drugim pravice, ne da bi jih vzajemno zavezal, je to presojati ali po tem zakoniku ali pa po zakonu, ki mu je tujec podvržen kot podanik, po tem kakor je eden ali drugi zakon bolj ugoden za veljavnost posla.

§ 36.

Kadar inozemec sklene v tozemstvu vzajemno obvezen posel z državljanom, se presoja brez izjeme po tem zakoniku; kadar ga pa sklene z inozemcem, le tedaj po tistem, če se ne dokaže, da se je ob sklepanju imelo v mislih drugo pravo.

§ 37.

Kadar inozemci sklepajo z inozemci ali s podaniki te države v inozemstvu pravne posle, naj se ti presojajo po zakonih kraja, kjer je bil posel sklenjen, če se pri sklenitvi ni očividno vzelo drugo pravo v podstavo in ne nasprotuje predpis, obsežen gori v § 4.

§ 38.

Poslaniki, javni upravniki in v njihovi službi stoječe osebe uživajo oprostitve, utemeljene v meddržavnem pravu in v javnih pogodbah.

VI. Osebne pravice iz verskega razmerja.

§ 39.

Različnost vere nima nobenega vpliva na zasebne pravice, razen kolikor tega pri nekaterih predmetih zakoni osobito ne zaukazujejo.

VII. Iz rodbinskega razmerja. Rodbina, sorodstvo in svaštvo.

§ 40.

Pod rodbino se razumevajo zarodniki z vsemi svojimi potomci. Zveza med temi osebami se imenuje sorodstvo; zveza pa, ki nastane med enim zakoncem in med sorodniki drugega zakonca, svaštvo.

§ 41.

Kolena sorodstva med dvema osebama naj se določijo po številu zaroditev, po katerih zavisi v ravni vrsti ena izmed nju od druge, in v stranski vrsti obe od svojega najbližnjega skupnega rodu. V kateri vrsti in v katerem kolenu je kdo enemu zakoncu v sorodstvu, prav v tisti vrsti in prav v tistem kolenu je z drugim zakoncem v svaštvu.

§ 42.

Pod imenom roditelji se razumejo praviloma brez razlike kolena vsi sorodniki v navzgornji in pod imenom otroci vsi sorodniki v navzdolnji vrsti.

VIII. Zaščita imena.

§ 43.

Kadar se komu oporeka pravica do njegovega imena ali kadar trpi škodo zaradi neupravičene rabe njegovega imena (psevdonima), sme tožiti na opuščenje in v primeru krivde na povračilo škode. (Nov. III, § 1.)

Drugo poglavje.

O zakonskem pravu.

Pojem zakona,

§ 44.

Rodbinska razmerja se ustanavljajo z ženitno pogodbo. V ženitni pogodbi izrekata dve osebi različnega spola na zakonit način svojo voljo, da živita v nerazdruženi skupnosti, zarajata otroke, jih vzgajata in si vzajemno pomagata.

in zaroke.

§ 45.

Zaroka ali predhodna obljuba, vzeti se v zakon, dana ali sprejeta pod katerimikoli okolnostmi ali pogoji, ne povzroča nobene pravne obveznosti, niti da se sklene zakon sam, niti da se izpolni, kar se je pogodilo za primer odstopa.

Pravni učinek odstopa od zaroke.

§ 46.

Vendar je pridržana oni stranki, ki ni dala nobenega utemeljenega vzroka za odstop, pravica do povračila resnične škode, o kateri more dokazati, da jo ima zaradi tega odstopa.

Pravilo o zmožnosti, skleniti zakon.

§ 47.

Ženitno pogodbo sme vsakdo skleniti, ako mu ni na poti noben zakonit zadržek.

Zakonski zadržki:

I. Pomanjkanje privoljenja

a) zaradi nezmožnosti, dati privoljenje.

§ 48.

Besniki, blazniki, bebci in nedorasleci ne morejo skleniti nobene veljavne ženitne pogodbe.

§ 49.

Nedoletniki ali tudi polnoletniki, ki se ne morejo iz katerihkoli razlogov sami za se veljavno obvezati, so tudi nezmožni, brez privoljenja svojega zakonskega očeta veljavno stopiti v zakon. Ako oče več ne živi ali je nezmožen jih zastopati, se zahteva za veljavnost zakona razen izrečenja rednega zastopnika tudi privoljenje sodnega oblastva.

§ 50.

Nedoletniki nezakonskega rojstva potrebujejo za veljavnost svojega zakona, razen izjave svojega varuha, privoljenja sodnega oblastva.

§ 51.

Tujemu nedoletniku, ki hoče v teh državah stopiti v zakon in ne more donesti potrebnega privoljenja, mora tozemsko sodišče, pod katero bi spadal po svojem stanu in bivališču, postaviti zastopnika, ki naj temu sodišču izreče, ali privoljuje v zakon ali ga ne odobruje.

§ 52.

Ako se nedoletniku ali varovancu ali oskrbovancu odreče privoljenje v zakon in ta, ki želita stopiti v zakon, menita, da se jima s tem godi krivica, imata pravico, zaprositi pomoč rednega sodnika.

§ 53.

Nedostatek potrebnih dohodkov, dokazano ali obče znano slabo nravstvo, nalezljive bolezni ali smoter zakona ovirajoče hibe onega, s komur se hoče stopiti v zakon, so pravični razlogi, da se odreče privoljenje v zakon.

§ 54.

Vojaški zakoni določajo, s katerimi vojaškimi ali k vojaštvu spadajočimi osebami se brez pismenega dovolila njihovega polka, vojak ali obče njihovih predstojnikov ne more skleniti nobena (veljavna) ženitna pogodba.

b) zaradi nedostatka resničnega privoljenja.

§ 55.

Privoljenje v zakon je brez pravne moči, kadar je bilo izsiljeno z utemeljenim strahom. Ali je bil strah utemeljen, se mora presojati po velikosti in verjetnosti nevarnosti in po telesni in duševni kakovosti ogrožene osebe.

§ 56.

Privoljenje je tudi tedaj neveljavno, kadar ga je dala odpeljana in še ne osvobojena oseba.

§ 57.

Zaradi zmote je privoljenje v zakon le tedaj neveljavno, kadar se je zgodila v osebi bodočega zakonca.

§ 58.

Ako najde zakonski mož po ženitvi, da je njegova žena že z drugim noseča, sme razen primera, določenega v § 121, zahtevati, da se preglasi zakon za neveljaven.

§ 59.

Vse ostale zmote zakoncev kakor tudi njihove prevarane nade domnevanih ali tudi dogovorjenih pogojev ne nasprotujejo veljavnosti ženitne pogodbe.

II. Pomanjkanje zmožnosti za smoter.

a) telesne zmožnosti;

§ 60.

Vedna nezmožnost, izpolnjevati zakonsko dolžnost, je zakonski zadržek, ako je bila že za časa sklenjenega zakona. Samo časna ali šele med zakonom nastala, celo neozdravna nezmožnost ne more razvezati zakonske vezi.

b) nravne zmožnosti: zaradi obsodbe na kazen radi hudodelstva;

§ 61.

Na kazen najtežje ali težke ječe obsojeni zločinec ne more od dneva oznanjene mu sodbe, in dokler traja čas njegove kazni, skleniti veljavnega zakona.

zaradi zakonske vezi;

§ 62.

Mož sme biti poročen ob istem času le z eno ženo, in žena le z enim možem. Kdor je že bil v zakonu in hoče zopet stopiti v zakon, mora po pravu dokazati izvršeno razdružitev, to je popolno razvezo zakonske vezi.

zaradi posvečenja ali obljube,

§ 63.

Duhovniki, ki so sprejeli že višja posvečenja, kakor tudi redovne osebe obeh spolov, ki so storile slovesne obljube brezzakonstva, ne morejo sklepati veljavnih zakonov.

različnost vere,

§ 64.

Zakoni med kristijani in osebami, ki niso krščanske vere, se ne morejo sklepati veljavno.

sorodstva,

§ 65.

Med sorodniki v navzgornji in navzdolni vrsti, med polnorodnimi in polrodnimi brati in sestrami, med bratranci in sestranci, kakor tudi z brati in sestrami roditeljev, namreč s stricem in ujcem in pa s teto z očetovske in materinske strani se ne more skleniti veljaven zakon, naj izhaja sorodstvo iz zakonskega ali nezakonskega rojstva.

ali svaštva;

§ 66.

Iz svaštva nastane zakonski zadržek, da se mož ne sme oženiti s sorodnicami svoje zakonske žene, omenjenimi v § 65, in žena ne omožiti s tamkaj omenjenimi sorodniki svojega moža.

zaradi prešestva,

§ 67.

Zakon med dvema osebama, ki sta druga z drugo prešestvovali, je neveljaven. Prešestvo pa mora biti dokazano pred sklenjenim zakonom.

ali umora zakonca.

§ 68.

Kadar sta si dve osebi, tudi brez poprejšnjega prešestva, obljubili, da se vzameta v zakon, in ako je, da bi namen dosegla, tudi le ena izmed njiju zakoncu, ki je bil njunemu zakonu na poti, stregla po življenju, se ne more med njima niti tedaj skleniti veljaven zakon, kadar se umor resnično ni dovršil.

III. Pomanjkanje bistvenih obličnosti.

Take so:

§ 69.

Za veljavnost zakona se zahteva tudi oklic in slovesno izrečeno privoljenje.

a) oklic,

§ 70.

Oklic je oznanilo nameravanega zakona z navedbo imena, priimka, rojstnega kraja, stanu in stanovališča obeh zaročencev z opomnjo: da naj vsakdo naznani zakonski zadržek, ki mu je znan. Naznani naj se neposredno tistemu dušnemu pastirju, ki je pristojen za poroko, ali po dušnem pastirju, ki je zakon oznanil.

§ 71.

Oznanilo se mora opraviti ob treh nedeljah ali praznikih pred navadno zbranim cerkvenim zborom župnega okoliša in, ako prebivata zaročenca vsak v drugem okolišu, obeh župnih okolišev. (Pri zakonih med nekatoliškimi krščanskimi verniki se mora opraviti oklic ne le v njunih bogoslužnih zborih, marveč tudi v tistih katoliških župnih cerkvah, v katerih okolišu prebivata; in pri zakonih med katoliškimi in nekatoliškimi krščanskimi verniki ne le v župni cerkvi katoliškega in v molilnici nekatoliškega dela, ampak tudi v katoliški župni cerkvi, v katere okolišu prebiva nekatoliški del.)

**Oklenjeni del paragrafa je razveljavljen ter velja ta-le predpis: „Pri zakonih med verniki raznih krščanskih veroizpovedanj se mora opraviti oklic v bogoslužnem zboru župnega okoliša obeh zakoncev na sicer zakoniti način.“ (Člena I in III zakona z dne 31. decembra 1868 drž. zak. za leto 1869 štev. 4.)**

§ 72.

Ako zaročenca ali eden izmed njiju še ne stanujeta šest tednov v župnem okolišu, v katerem naj se zakon sklene, je treba oklic opraviti tudi v njunem zadnjem prebivališču, kjer sta prebivala delj kakor baš določeni čas, ali pa morata zaročenca nadaljevati bivanje šest tednov v kraju, kjer sta, da tamkaj zadošča oznanilo njunega zakona.

§ 73.

Ako se v šestih mesecih po oklicu zakon ne sklene, se morajo vsa tri oznanila ponoviti.

§ 74.

Za veljavnost oklica in od tega odvisno veljavnost zakona je sicer dovolj, da sta oznanjeni imeni zaročencev in njun nameravani zakon vsaj enkrat v župnem okolišu i ženina i neveste, in nedostatek v obliki ali številu oznanil ne dela zakona neveljavnega, vendar so zaročenci ali njuni zastopniki kakor tudi dušni pastirji pod primerno kaznijo obvezani, skrbeti za to, da se vsa tukaj predpisana oznanila izvrše v pravi obliki.

b) slovesna izjava privoljenja.

§ 75.

Slovesno se mora izreči privoljenje pred rednim dušnim pastirjem ženina ali neveste, naj se že imenuje, po različnosti vere, župnik, pastor ali kakorkoli, ali pa pred njegovim namestnikom ob prisotnosti dveh prič.

§ 76.

Slovesno privoljenje v zakon se sme izreči po pooblaščencu, vendar se mora v to izprositi dovoljenje deželnega oblastva in v pooblastilu določiti osebo, s katero se naj stopi v zakon. Zakon, sklenjen brez takega posebnega pooblastila, je neveljaven. Ako je pooblastilo preklicano pred sklenjenim zakonom, je zakon sicer neveljaven, pooblastitelj pa je odgovoren za škodo, ki jo je povzročil njegov preklic.

§ 77.

Ako stopita v zakon katoliška in nekatoliška oseba, se mora privoljenje izreči pred katoliškim župnikom ob prisotnosti dveh prič, vendar sme na zahtevo drugega dela tudi nekatoliški dušni pastir priti k temu slovesnemu opravilu.

**Ta paragraf je razveljavljen: „Slovesno privoljenje v zakon se mora izreči ob ženitvi med verniki raznih krščanskih veroizpovedanj ob prisotnosti dveh prič pred rednim dušnim pastirjem enega obeh zaročencev ali pred njegovim namestnikom. To je mogoče tudi, ako je politično oblastvo opravilo oklice, ker se je dušni pastir branil. Zaročencema je vsekako na voljo, da dosežeta cerkveno blagoslovljenje svojega zakona, sklenjenega pred dušnim pastirjem enega obeh zaročencev, pri dušnem pastirju drugega.“ (Člena II in III zakona z dne 31. decembra 1868 drž. zak. za leto 1869 štev. 4.)**

§ 78.

Ako zaročenca ne moreta pokazati pismenega izpričevala, da se je oznanilo redoma izvršilo, ali, ako v §§ 49, 50, 51, 52 in 54 omenjene osebe potrebnega dovolila za svojo poroko, ako dalje tisti, katerih polnoletnost ni očividno jasna, ne morejo pokazati krstnega lista ali pismenega izpričevala o svoji polnoletnosti, ali, ako se pojavi drug zakonski zadržek, je dušnemu pastirju pod težko kaznijo prepovedano, poroko opraviti, dokler nista zaročenca donesla potrebnih izpričeval in odpravila vseh ovir.

§ 79.

Ako zaročenca menita, da je njima poroka odrečena po krivici, se smeta pritožiti na deželno oblastvo, in v krajih, kjer ni deželnega oblastva, okrožnemu uradu.

§ 80.

V trajen dokaz sklenjenega zakona so župni predstojniki obvezani, vpisati ga lastnoročno v posebno za to določeno poročno knjigo. Treba je razločno navesti ime in priimek, starost, stanovanje kakor tudi stan zakoncev s pripomnjo, ali sta bila že v zakonu ali ne; ime in priimek, potem stan njunih roditeljev in prič; dalje dan, ko je bil zakon sklenjen; končno tudi ime dušnega pastirja, pred katerim je bilo privoljenje slovesno izrečeno, in omeniti listine, s katerimi so bile nastale ovire odpravljene.

§ 81.

Ako naj se zakon sklene v kraju, v čigar župnijo ne spada noben zaročencev, mora redni dušni pastir takoj, ko izda listino, s katero imenuje drugega za svojega namestnika, to okolnost vpisati v poročno knjigo svoje župnije, imenujoč kraj, kje in pred katerim dušnim pastirjem nas se sklene zakon.

§ 82.

Dušni pastir kraja, kjer se sklene zakon, mora sklenjeni zakon takisto vpisati v poročno knjigo svoje župnije s pristavkom, kateri župnik ga je imenoval za namestnika, in naznaniti sklenitev zakona v osmih dneh župniku, ki mu je dal pravico.

Izpregled zakonskih zadržkov.

§ 83.

Iz važnih razlogov je moči zaprositi izpregled zakonskih zadržkov pri deželnem oblastvu, ki naj po okolnosti dalje poizveduje.

§ 84.

Preden se sklene zakon, morajo stranke same in pod svojim lastnim imenom zaprositi izpregled zakonskih zadržkov. Ako bi se pa po že sklenjenem zakonu pojavil prej neznan razvezen zadržek, se smeta stranki tudi po svojih dušnih pastirjih obrniti do deželnega oblastva za izpregled brez navedbe svojega imena.

§ 85.

V krajih, kjer ni deželnega oblastva, se daje okrožnim uradom oblast, da iz važnih razlogov izpregledajo drugo in tretjo oznanilo.

§ 86.

V nujnih okolnostih sme deželno oblastvo ali okrožni urad, in ako potrjena bližnja smrtna nevarnost ne dopušča nobenega odloga, tudi krajno oblastvo povsem izpregledati oklic, vendar morata zaročenca s prisego potrditi, da jima ni znan noben njunemu zakonu nasprotujoč zadržek.

§ 87.

Vsa tri oznanila naj se izpregledajo, ako se stori omenjena prisega, tudi tedaj, kadar se hočeta poročiti dve osebi, o katerih se je že prej vobče domnevalo, da sta s seboj poročeni. V tem primeru sme dušni pastir zaprositi izpregled pri deželnem oblastvu, ne da bi naznanil imeni strank.

§ 88.

Ako je izpregledan zadržek, ki je bil ob sklenitvi zakona, se mora brez ponovnega oklica privoljenje znova izreči pred dušnim pastirjem in dvema zaupnima pričama in vpisati slovesno opravilo v poročni knjigi. Ako je izpolnjen ta predpis, je tak zakon šteti tako, kakor bi bil prvotno sklenjen veljavno.

Učinek veljavnega zakona:

Pravice in obveznosti zakoncev;

§ 89.

Pravice in obveznosti zakoncev nastanejo iz namena njune združitve, iz zakona in sklenjenih dogovorov. Tukaj se določajo samo osebne pravice zakoncev; iz ženitnih pogodb izvirajoče stvarne pravice so pa v drugem delu.

skupne;

§ 90.

Pred vsem sta oba dela enako obvezana k zakonski dolžnosti, zvestobi in dostojnemu vedenju drug proti drugemu.

posebne zakonskega moža;

§ 91.

Mož je glava rodbine. V tej lastnosti ima posebno pravico, voditi hišno gospodarstvo; obvezan je pa tudi, zakonsko ženo po svoji imovini dostojno vzdrževati in jo zastopati v vseh primerih.

zakonske žene.

§ 92.

Žena dobi moževo ime in uživa pravice njegovega stanu. Obvezana je, iti za možem v njegovo domovališče, ga v gospodarstvu in pridobivanju po močeh podpirati, in kolikor zahteva domači red, držati se njegovih naredb sama in skrbeti, da se jih tudi drugi drže.

Razdružba zakonske skupnosti.

§ 93.

Zakoncema nikakor ni dopuščeno, samolastno razdružiti zakonsko zvezo, akoravno bi bila o tem med seboj edina, naj že trdita, da je zakon neveljaven, ali pa hočeta zakon razvezati, ali se tudi le ločiti od mize in postelje.

I. Navidezna razdružba, ker je izrečena prvotna neveljavnost. Način uvedbe,

§ 94.

Neveljavnost zakona, ki mu je na poti kateri v §§ 56, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 75 in 119 navedenih zadržkov, naj se preiskuje uradoma. V vseh ostalih primerih je treba počakati, da zaprosijo tisti, ki so bili prikrajšani v svojih pravicah vsled zakona, sklenjenega z zadržkom.

§ 95.

Zakonec, ki je vedel, da je bila zmota v osebi ali da je bil drugi del zastrašen, dalje zakonec, ki je zamolčal okolnost, da po §§ 49, 50, 51, 52 in 54 sam po sebi ne sme skleniti nobenega veljavnega zakona, ali ki je lažnivo zatrjal, da ima zase potrebno privoljenje, ne sme izpodbijati veljavnosti zakona zaradi svojega lastnega protipravnega dejanja.

§ 96.

Vobče ima le nekrivi del pravico, zahtevati, da se zakon izreče za neveljaven; izgubi pa to pravico, ako še nadaljuje zakon, potem ko dozna za zadržek. Zakon, ki ga sklene nedoletnik ali varovanec ali oskrbovanec samolastno, more oče ali varuštvo izpodbijati le dotlej, dokler traja očetovska oblast ali varuštvo.

in razprave,

§ 97.

Za razpravo o neveljavnosti zakona je pristojno le deželno sodišče okraja, v katerem imata zakonca svoje redno domovališče. Deželno sodišče naj postavi (fiskalni urad ali drugega) razumnega in poštenega moža, ki preiskuje okolnosti in da brani zakon, da se poizve resnično stanje celo tedaj uradoma, kadar se razpravlja na zahtevo stranke.

**Po ukazu pravosodnega ministrstva od 2. oktobra 1851 štev. 251 drž. zak. finančne prokurature niso več poklicane, da branijo zakonsko vez.**

§ 98.

Ako se da zadržek odpraviti, naj skuša deželno sodišče to doseči s potrebnimi uvedbami in s sporazumom strank; ako pa to ni moči, naj deželno sodišče odloči o veljavnosti zakona.

§ 99.

Domneva je vedno za veljavnost zakona. Navedeni zakonski zadržek mora torej biti popolnoma dokazan in nima tukaj niti soglasno priznanje obeh zakoncev nobene dokazne moči, niti ni moči o tem dopuščati prisege zakoncev.

osobito zaradi nezmožnosti.

§ 100.

Osobito, ako bi kdo trdil poprejšnjo in vedno nezmožnost za izpolnjevanje zakonske dolžnosti, je potrebno dokazovanje po izvedencih, namreč, po izkušenih zdravnikih in ranocelnikih, in po okolnostih tudi po babicah.

§ 101.

Ako se ne da zanesljivo določiti, ali je nezmožnost trajna ali samo časna, sta zakonca dolžna še eno leto skupaj stanovati, in ako je nezmožnost trajala ves ta čas, naj se zakon proglasi za neveljaven.

§ 102.

Ako se pokaže iz sporne razprave o veljavnosti zakona, da je bil zakonski zadržek enemu delu ali pa obema prej znan in da sta ga nalašč zamolčala, je krivcu naložiti kazen, ki je določena v kazenskem zakonu o težkih policijskih postopkih. Ako je en del nekriv, mu je dano na voljo, terjati odškodnino. Ako so se končno v takem zakonu zarodili otroci, se mora zanje skrbeti po onih načelih, ki so ustanovljeni v poglavju o dolžnostih roditeljev.

II. Resnična razdružba:

a) časna ločitev: v sporazumu;

§ 103.

Ločitev od mize in postelje mora sodišče zakoncema, ako oba v to privoljujeta in sta si edina o pogojih, dopustiti in paziti na naslednje.

§ 104.

(Zakonca sta dolžna najprej razodeti svoj sklep, da se ločita, z nagibi vred svojemu župniku. Župnikova dolžnost je, opominjati zakonca na slovesno obljubo, ki sta jo dala drug drugemu pri poroki, in jima krepko na srce polagati škodljive nasledke ločitve. Te predočbe je treba ponavljati trikrat ob raznih časih. Ako so brezuspešne, mora župnik izdati strankama pismeno izpričevalo, da navzlic trikratnim predočbam še zahtevata ločitev.)

**Ta paragraf je razveljavljen z zakonom od 31. decembra 1868 štev. 3 drž. zak. za leto 1869.**

§ 105.

Oba zakonca morata s tem izpričevalom podati prošnjo za ločitev pri svojem rednem sodišču. Sodišče naj ju osebno pokliče in, ako pred njim potrdita, da se strinjata tako o svoji ločitvi kakor tudi o pogojih glede imovine in vzdrževanja, dovoli, brez daljnjih poizvedb, zahtevano ločitev in jo zaznamuje v sodnih spisih. Ako je kaj otrok, je sodišče obvezano, skrbeti zanje po predpisih, ki so v naslednjem poglavju.

§ 106.

Nedoleten ali zakonec, ki je pod varuštvom, more sicer sam zase privoliti v ločitev, toda za dogovor glede imovine zakoncev in vzdrževanja kakor tudi glede preskrbe otrok je potrebno privoljenje zakonitega zastopnika in varstvenega sodišča.

brez sporazuma.

§ 107.

Ako en del noče privoliti v ločitev in ako ima drugi del pravične razloge, jo zahtevati, (se morajo tudi v tem primeru prej vršiti prijazne predočbe župnikove. Ako so te brez uspeha ali ako so obdolženi del brani priti k župniku, potem) naj se poda zahteva (z župnikovim izpričevalom in) s potrebnimi dokazi pri rednem sodišču, ki naj stvar uradoma preišče in razsodi. Sodnik sme ogroženemu delu tudi še pred odločbo dovoliti ločeno dostojno stanovališče.

**Glede oklenjenih besed glej opombo pri § 104.**

§ 108.

S spori, ki nastanejo ob ločitvi, zaprošeni brez privolitve drugega zakonca, zaradi odločitve imovine ali preskrbe otrok, naj se ravna po predpisu, danem spodaj v § 117 glede na razvezo zakona.

§ 109.

Važni razlogi, iz katerih je moč izreči ločitev, so: Ako je bil toženec krivim spoznan prešestva ali kakšnega hudodelstva, ako je tožečega zakonca zlobno zapustil ali ako je neposredno živel tako, da pride v nevarnost znaten del imovine tožečega zakonca ali dobro nravstvo rodbine, dalje življenju ali zdravju nevarna zalezovanja, zelo grda ravnanja, ali po razmerju oseb, jako občutne, opetovane žalitve, trajne telesne hibe, ki od njih preti nevarnost, da se nalezejo.

Način zopetne združitve.

§ 110.

Ločenima zakoncema je dano na voljo, da se zopet združita, vendar je treba združitev naznaniti rednemu sodišču. Ako se hočeta zakonca po taki združitvi zopet ločiti, naj se ravnata prav po tem, kar je predpisano za prvo ločitev.

b) popolna razveza pri katoličanih s smrtjo

§ 111.

Vez veljavnega zakona se more med katoliškimi osebami razvezati le s smrtjo enega zakonca. Prav tako nerazvezna je zakonska vez, če je bil tudi le en del že ob času sklenjenega zakona katoliške vere.

in s proglasitvijo za mrtvega.

§ 112.

Zgolj potek časa, določen v § 24 za priglasitev za mrtvega, v katerem je zakonec odsoten, sicer ne daje drugemu delu še nobene pravice, imeti zakon za razvezan in stopiti v drug zakon; ako pa to odsotnost spremljajo take okolnosti, ki nikakor ne dopuščajo dvoma, da je odsotnik umrl, se sme zaprositi pri deželnem sodišču okraja, kjer ima zapuščeni zakonec svoje domovališče, sodno izrecilo, da je odsotnika imeti za mrtvega in da je zakon razvezan.

§ 113.

Na to prošnjo se postavi skrbnik, da poizveduje po odsotniku, in odsotnik se pozove po oklicu, ki se glasi na celo leto in ki ga je trikrat uvrstiti v javne, če treba tudi v inozemske časnike s pristavkom, da ga sodišče priglasi za mrtvega, ako ne pride v tem času ali ga ne obvesti kako drugače, da je še živ.

§ 114.

Ako ta doba preteče brez uspeha, je na novo prošnjo zapuščenega zakonca postaviti (fiskalni urad ali drugega) pravičnega in izvedenega moža, da brani zakonsko vez, in je treba po končani razpravi izreči, ali se prošnji ugodi ali ne. Dovoljenje ni stranki razglasiti takoj, marveč ga po višjem sodišču predložiti v najvišje sklepanje.

**Glede fiskalnega urada glej opombo pri § 97.**

Razdružba pri drugih krščanskih vernikih.

§ 115.

Nekatoliškim krščanskim vernikom dopušča zakon po njihovih verskih pojmih iz važnih razlogov razvezo zakona. Taki razlogi so: Ako zakonec zakrivi prešestvo ali hudodelstvo, zaradi katerega je obsojen na kazen najmanj petletne ječe, ako en zakonec zlobno zapusti drugega in se, ako je njegovo prebivališče neznano, na javen sodni poziv ne zglasi v enem letu, življenju ali zdravju nevarna zalezovanja, ponovna zelo grda ravnanja, nepremagljiva mrzkost, zaradi katere zahtevata oba zakonca razdružbo zakona; vendar v poslednjem primeru ni takoj dopustiti razveze zakona, marveč naj se najprej poskusi ločitev od mize in postelje, in sicer po razmerah, tudi ponovno. Drugače naj se v vseh teh primerih ravna po istih predpisih, ki so dani za preiskavo in presojo neveljavnega zakona.

§ 116.

Zakon dopušča nekatoliškemu zakoncu, da zahteva iz navedenih razlogov razvezo, dasiravno je drugi del prestopil h katoliški veri.

Razločitev imovine.

§ 117.

Ako se pri razvezi zakona pojavijo spori, ki naj se tičejo kakšne druge sklenjene pogodbe, odločitve imovine, vzdrževanja otrok ali drugih terjatev in protiterjatev, naj redni sodnik vselej poskusi najprej poravnati te spore. Ako se pa stranki nočeta poravnati, naj ju napoti na redno postopanje, o čemer je treba odločati po predpisih, danih v poglavju o ženitnih pogodbah, med tem naj pa odmeri zakonski ženi in otrokom dostojno vzdrževanje.

Način zopetne združitve.

§ 118.

Ako se hočeta razvezana zakonca znova združiti, je združitev šteti za nov zakon in skleniti z vsemi slovesnostmi, ki so zakonito potrebne za sklenitev zakona.

Omejitev in previdnosti pri zopetni poroki.

§ 119.

Razvezanim zakoncem je sicer vobče dopuščeno, da se zopet poroče; vendar se ne more skleniti veljaven zakon s tistimi, ki so spričo dokazov, podanih ob razvezi, povzročili poprejšnjo razvezo s prešestvom, s hujskanjem ali na drug kazniv način.

§ 120.

Ako se zakon izreče za neveljaven, ako se razveže ali ako se razdruži vsled moževe smrti, ne more žena, ako je noseča, pred svojim porodom in, ako nastane dvom o njeni nosečnosti, ne pred potekom 180 dni skleniti nov zakon; ako pa po okolnostih ali po izpričevalu izvedencev nosečnost ni verjetna, more po preteku treh mesecev dovoliti izpregled v glavnem mestu deželno oblastvo, na deželi pa okrožni urad. (Nov. III, § 202.)

§ 121.

Vsled prestopka te določbe (§ 120) zakon sicer ni neveljaven, toda žena izgubi koristi, katere ji je naklonil prejšnji mož z ženitno pogodbo, dedinsko pogodbo, poslednjo voljo ali z dogovorom pri razporoki; mož pa, s katerim sklene drugi zakon, izgubi pravico, ki mu sicer gre po § 58, da zakon da izreči za neveljaven, in obema zakoncema naj se naloži okolnostim primerna kazen. Ako se rodi v takem zakonu otrok in je vsaj dvomljivo, ali ga ni zarodil prejšnji mož, naj se otroku postavi skrbnik, da zastopa njegove pravice.

§ 122.

Ako se zakon izreče za neveljaven ali za razvezan, naj se to zaznamuje v poročni knjigi tam, kjer je poroka vpisana, in naj zaradi tega sodišče, kjer je bila razprava o neveljavnosti ali razvezi, obvesti oblastvo, ki mora skrbeti za pravilnost poročne knjige.

Izjeme pri židih.

§ 123.

Pri židih veljajo glede na njihovo versko razmerje naslednje razlike od zakonskega prava, ki je v tem poglavju vobče ustanovljeno.

a) glede zakonskih zadržkov;

§ 124.

(Za sklenitev veljavnega zakona morata zaročenca izposlovati dovolilo od okrožnega urada, v čigar okraju je glavna občina, kamor pripada eden ali drugi del.)

**Ta določba je ukinjena s cesarskim ukazom od 29. novembra 1859 štev. 217 drž. zak., in sicer tudi za zakone, sklenjene pred tem ukazom.**

§ 125.

Zakonski zadržek sorodstva ne sega med stranskimi sorodniki pri židih dalje, kakor na zakon med bratom in sestro, potem med sestro in sinom ali vnukom njenega brata ali njene sestre; zakonski zadržek svaštva pa velja samo za naslednje osebe: Po razdruženem zakonu mož ni upravičen, oženiti se s sorodnico svoje žene v navzgornji in navzdolnji vrsti, niti ne s sestro svoje žene; in žena ni upravičena, omožiti se s sorodnikom svojega moža v navzgornji in navzdolnji vrsti, niti ne z bratom svojega moža, niti s sinom ali vnukom brata ali sestre svojega moža.

b) glede oznanila;

§ 126.

Oznanilo židovskih zakonov se mora opraviti v sinagogi ali v skupni molilnici, kjer je pa ni, mora krajno oblastvo opraviti oznanilo v glavni in posebni občini, kateri pripada eden in drugi zaročenec, ob treh zaporednih sobotah ali praznikih glede na predpise, ki so dani v §§ 70 do 73. Izpregledanje oznanil je moči doseči po predpisih §§ 80 do 83.

c) glede poroke;

§ 127.

Poroka se mora izvršiti pred rabinom ali verskim učiteljem (verskim voditeljem) glavne občine enega ali drugega zaročenca, potem ko sta se izkazala s potrebnimi izpričevali, ob prisotnosti dveh prič. Rabin ali verski učitelj sme tudi rabina ali verskega učitelja druge občine odrediti, da izvrši poroko.

§ 128.

Izvršeno poročno opravilo mora redni rabin ali verski učitelj v deželnem jeziku vpisati v poročno knjigo tako, kakor je predpisano v §§ 88 do 82, zaznamovati od zaročencev donesena potrebna izpričevala z vrstno številko, pod katero sta bila poročenca vpisana v poročno knjigo, in prišiti izpričevala v njo.

§ 129.

Neveljaven je židovski zakon, ki je sklenjen ne glede na zakonite predpise.

§ 130.

Zaročenci, ali rabini in verski učitelji, ki ravnajo zoper omenjene predpise, potem tisti, ki opravijo poroko, akoravno niso redoma postavljeni, se kaznujejo (po § 252 drugega dela kazenskega zakona).

**Sedaj § 507 k. z.**

§ 131.

Rabinom ali verskim učiteljem, ki ne vodijo poročnih knjig po predpisih zakona, naj se naloži primerna denarna ali telesna kazen, odstranijo naj se iz njihove službe in izreče, da so za vedno nesposobni za njo.

d) glede ločitve;

§ 132.

Pri ločitvi od mize in postelje veljajo tudi glede židovskih zakoncev občni predpisi; zakonci se morajo torej takisto obrniti na rabina ali verskega učitelja in ta se mora ravnati po gori navedenih odredbah (§§ 104 do 110).

e) glede razveze.

§ 133.

Veljavno sklenjen zakon židov je moči s prostim vzajemnim privoljenjem zakoncev razvezati z ločitnim pismom, ki ga mož da ženi; toda zakonca se morata najprej zaradi svoje razveze javiti svojemu rabinu ali verskemu učitelju, ki naj poskuša z najkrepkejšimi predočbami ju združiti znova in naj le takrat, kadar je poskus brezuspešen, izda pismeno izpričevalo, da je izpolnil svojo naloženo dolžnost, navzlic vsemu svojemu trudu pa strank ni utegnil odvrniti od njunega sklepa.

§ 134.

S tem izpričevalom morata oba zakonca priti pred deželno sodišče okraja, v katerem imata svoje domovališče. Ako to oblastvo uvidi po okolnostih, da je še nekaj upanja na zopetno združitev, naj ne dovoli takoj ločitve zakona, marveč naj zavrne zakonca na eden ali dva meseca. Le kadar bi bilo to brez uspeha ali ne bi bilo takoj spočetka nobenega upanja za zopetno združitev, naj deželno sodišče dopusti, da mož izroči ženi ločitno pismo, in ako sta se oba dela še enkrat izrekla pred sodiščem, da sta odločena, ločitno pismo s prostim privoljenjem dati in vzeti, naj se ima ločitno pismo za pravnoveljavno in naj se s tem razveže zakon.

§ 135.

Ako je zakonska žena prešestvovala in se dejanje dokaže, ima mož pravico, jo tudi proti njeni volji z ločitnim pismom odpustiti od sebe. Tožba, ki se naperi zoper ženo na razvezo zakona, pa se mora podati pri deželnem sodišču okraja, v katerem imata zakonca svoje redno domovališče, in se mora z njo ravnati kakor z vsako drugo sporno stvarjo.

§ 136.

Ako prestopi židovski zakonec h krščanski veri, se zakon ne razdruži, sme se pa razdružiti iz pravkar (§§ 133 do 135) navedenih vzrokov.

Tretje poglavje.

O pravicah med roditelji in otroki.

Izvor pravnega razmerja med zakonskimi roditelji in otroki.

§ 137.

Ako se iz zakona rode otroci, nastane novo pravno razmerje; s tem se ustanove pravice in obveznosti med zakonskimi roditelji in otroki.

Zakonita določitev zakonskega rojstva.

§ 138.

O onih otrocih, ki jih žena porodi po preteku 180 dni po sklenjenem zakonu in pred potekom 300 dni po moževi smrti ali po popolni razvezi zakona, se domneva, da so zakonskega rodu. (Nov. III, § 202.)

Skupne pravice in dolžnosti roditeljev.

§ 139.

Roditelja sta vobče zavezana, vzgajati svoje zakonske otroke, to je, skrbeti za njih življenje in zdravje, priskrbovati jim dostojno vzdrževanje, razvijati njih telesne in dušne moči in s poukom v veri in koristnih vednostih polagati temelj njih bodoči blaginji.

§ 140.

Politični predpisi določajo, v kateri veri naj se vzgaja otrok, čigar roditelja nista iste vere, in v kateri starosti je otrok upravičen, priznavati se k drugi veri kakor k tisti, v kateri je bil vzgojen.

§ 141.

Zlasti je očetova dolžnost, tako dolgo skrbeti za vzdrževanje otrok, dokler se ne morejo sami preživljati. Skrb za njih telo in njih zdravje prevzeti, je sosebno mati dolžna.

§ 142.

Ako se zakonca ločita ali razdružita in nista s pritrditvijo sodišča dogovorila ničesar o negi in vzgoji otrok, mora sodišče glede na posebne okolnosti primera in koristi otrok, poklic, osebnost in lastnosti zakoncev in vzroke ločitve ali razdružitve odločiti, je li prepustiti vse otroke ali katere očetu ali materi. Drugi zakonec obdrži kljub temu pravico, osebno občevati z otrokom. Sodišče more občevanje bližje urediti. Stroške vzgoje trpi oče.

Ob izpremenjenih razmerah more sodišče brez ozira na svoje prejšnje odredbe ali dogovore zakoncev na novo odrediti, kar je potrebno v korist otrok. (Nov. I, § 6.)

**Določbe § 6 odst. 2 je uporabiti tudi tedaj, kadar je vzgoja otrok urejena z dogovorom zakoncev ali s sodno odredbo, preden je prišel v veljavo ta cesarski ukaz. (Nov. I, § 7.)**

§ 143.

Ako je oče brez sredstev, mora pred vsem mati skrbeti za vzdrževanje, in ako oče umrje, sploh za vzgojo otrok. Ako tudi matere ni več, ali ako je brez sredstev, preide ta skrb na očetove starše in za temi na materine starše.

§ 144.

Roditelji imajo pravico, sporazumno voditi dejanja svojih otrok; otroci so jim dolžni spoštovanje in pokorščino.

§ 145.

Roditelji so upravičeni, pogrešane otroke poiskati, pobegle nazaj zahtevati in ubežne z oblastveno pomočjo nazaj privesti; tudi so upravičeni, nenravne, nepokorne ali otroke, ki motijo domači red in mir, strahovati na nepretiran in njih zdravju neškodljiv način.

§ 146.

Otroci dobe ime svojega očeta, njegov grb in vse druge ne zgolj osebne pravice njegove rodbine in njegovega stanu.

Posebne očetove pravice: očetovska oblast.

§ 147.

Pravice, ki gredo zlasti očetu kot glavi rodbine, tvorijo očetovsko oblast.

Njene posledice: a) glede volitve stanu otrok,

§ 148.

Oče sme svojega še nedoraslega otroka vzgajati za tisti stan, ki ga smatra zanj za primernega; ko pa dorase, sme otrok, ako je brez uspeha razložil očetu, da želi drug, svojemu nagnjenju in svojim zmožnostim primernejši poklic, podati svojo prošnjo rednemu sodišču, ki naj uradoma odloči o tem glede na stan, imovino in ugovore očeta.

b) glede imovine,

§ 149.

Vse kar otroci kakorkoli zakonito pridobe, je njihova lastnina; dokler so pa pod očetovsko oblastjo, gre očetu uprava. Le ako je oče za upravo nezmožen, ali so ga tisti, ki so naklonili njegovim otrokom imovino, od nje izključili, imenuje sodišče drugega upravnika.

§ 150.

Iz dohodkov imovine, kolikor zadoščajo, je zalagati vzgojevalne stroške. Ako se pri tem pokaže prebitek, se mora naložiti in o tem vsako leto dajati račun. Le tedaj, kadar bi bil ta prebitek malenkosten, se sme očetu odpustiti dajanje računa in mu prebitek prepustiti v prostovoljno uporabo. Ako je tisti, ki je otroku dal imovino, privolil uživanje očetu, jamčijo dohodki vendar vedno za stanu primerno vzdrževanje otroka in jih očetovi upniki ne morejo zapleniti otroku v škodo.

§ 151.

Kar s svojo marljivostjo pridobi otrok, ki je sicer nedoleten, pa ni v oskrbi roditeljev, s tem sme prosto razpolagati kakor tudi s stvarmi, ki se mu izroče v porabo, ko je dorasel.

c) glede zaveze otrok.

§ 152.

Otroci, ki so pod očetovsko oblastjo, se ne morejo veljavno zavezati brez izrečne ali vsaj tihe privolitve očetove. Otrok izven oskrbe roditeljev se sme samostojno s pogodbo zavezati za službene posle. Na take zaveze in na zaveze nedoletnikov sploh naj se uporablja to, kar je določeno v naslednjem poglavju (§§ 246 do 248) o obveznih dejanjih tistih, ki so pod varuštvom. Oče ima tudi dolžnost, zastopati svoje nedoletne otroke. (Nov. III, § 2.)

§ 153.

Predpisi, ki jih treba izpolniti, da je zakon nedoletne osebe veljaven, so v prednjem poglavju (§§ 49 in nasl.).

§ 154.

Potrošek, ki so ga imeli za vzgojo otrok, ne daje roditeljem nobene pravice do imovine, ki jo pridobe otroci pozneje. Ako pa roditelji obubožajo, so njih otroci dolžni, jih dostojno vzdrževati.

Pravno razmerje med nezakonskimi roditelji in otroki.

Natančnejša določitev pojma, kaj so nezakonski otroki.

§ 155.

Nezakonski otroci ne uživajo enakih pravic z zakonskimi. Pravno se domneva nezakonsko rojstvo pri onih otrocih, ki jih porodi sicer zakonska žena, toda pred dobo ali po dobi, ki je gori (§ 138) zakonito določena glede na sklenjeni ali razvezani zakon.

§ 156.

Ta pravna domneva pa nastopi pri prejšnjem rojstvu še le tedaj, kadar mož, ki mu pred poroko nosečnost ni bila znana, najdalje v treh mesecih potem, ko je izvedel za otrokovo rojstvo, sodno prereka očetovstvo.

§ 157.

Ako mož v tej dobi pravno prereka zakonitost prejšnjega ali poznejšega rojstva, je treba to dokazati le po izvedencih, ki po natančni preiskavi kakovosti otroka in matere jasno navedo vzrok izrednega primera.

§ 158.

Zakonsko rojstvo otroka, rojenega v zakoniti dobi, more mož izpodbijati najdalje v treh mescih potem, ko je to izvedel, s tem, da dokaže proti skrbniku, ki naj se postavi v obrambo zakonskega rojstva, nemožnost, da bi bil on zarodil otroka. Niti materino prešestvovanje niti njena trditev, da je njen otrok nezakonski, ne moreta sama zase otroku odvzeti pravice zakonskega rojstva. Ako je mož pred potekom roka za izpodbijanje duševno obolel, more njegov zakoniti zastopnik vršiti pravico izpodbijanja v treh mescih, ko je to izvedel, ali ako je že prej vedel za rojstvo otroka, v treh mescih potem, ko je bil postavljen. (Nov. III, § 6.)

§ 159.

Ako je mož umrl pred dobo, ki mu je dovoljena za izpodbijanje, ali je izza rojstva otroka njegovo bivališče trajno neznano, more tudi otrok izpodbijati svoje zakonsko rojstvo s pritrditvijo matere, če še živi. V ta namen mora tožiti skrbnika, postavljenega, da brani zakonsko rojstvo. Pravica tožbe ugasne po preteku enega leta po doseženi doletnosti. Prav tako smejo, ako je mož umrl pred dobo, ki mu je dovoljena za izpodbijanje, tudi dediči, ki bi bili prikrajšani na svojih pravicah, v treh mesecih po moževi smrti izpodbijati iz navedenega razloga zakonsko rojstvo otroka. (Nov. III, § 7.)

§ 159 a.

Pravica zakonitega zastopnika moža ali otroka samega za izpodbijanje prestane, ako opravilno sposobni zakonski mož sodno prizna zakonsko rojstvo otroka, preden je sodba pravnomočna. (Nov. III, § 8.)

Pozakonjenje nezakonskih otrok:

a) z odpravo zakonskega zadržka ali z oprostljivim neznanjem zakoncev;

§ 160.

Otroke, ki so se zarodili sicer iz neveljavnega, pa ne iz takega zakona, ki mu nasprotujejo v §§ 62 do 64 navedeni zadržki, je šteti za zakonske, ako se zakonski zadržek odpravi pozneje, ali, ako je na strani vsaj enega roditeljev oprostljivo neznanje zakonskega zadržka; vendar morejo biti v zadnjem primeru taki otroci izključeni od pridobitve one imovine, ki je po rodbinskih odredbah posebno pridržana zakonskemu zarodu.

b) s poznejšim zakonom,

§ 161.

Otroci, ki so bili rojeni izven zakona in so vsled poznejše poroke svojih roditeljev vstopili v rodbino, se štejejo s svojim potomstvom vred za rojene v zakonu; vendar pa ne morejo izpodbijati lastnosti prvorojenstva in drugih že pridobljenih pravic zakonskim otrokom, zarojenim v zakonu, ki je med tem obstajal.

c) po vladarjevi milosti.

§ 162.

Nezakonsko rojstvo ne more otroku škodovati niti v njegovem državljanskem ugledu niti v njegovem napredovanju. V to svrho ni treba nobene posebne vladarjeve milosti, s katero se izreče otrok za zakonskega. Le roditelji morejo za njo prositi, ako hočejo, da bi bil otrok enako zakonskemu deležen stanovskih prednosti ali pravice do proste dedne imovine. Glede na druge rodbinske člane nima ta milost nobene moči.

Dokaz, da je kdo oče nezakonskega otroka.

§ 163.

Komur se tako dokaže, kakor predpisuje sodni red, da se je združil z materjo otroka v dobi, od katere ni preteklo do njegovega poroda manj kakor 180 in ne več kakor 300 dni, ali kdor to prizna tudi le izven sodišča, o tem se domneva, da je zarodil otroka. (Nov. III, § 202.)

**Ako je potrebno v varstvo pravic otroka, naj skrbi sodišče za to, da se očetovstvo prizna v nespornem postopanju ali ugotovi s pravdo. (Nov. I, § 16.)**

§ 164.

Vpis očetovega imena v krstno ali rojstno knjigo, ki se je izvršil po materini navedbi, je le tedaj popoln dokaz, kadar je vpis izvršen po zakonitem predpisu s privoljenjem očetovim in je to privoljenje potrjeno z izpričevalom dušnega pastirja in botra s pristavkom, da jima je oče osebno znan.

**Voditelji matic morajo naznaniti okrajnemu sodišču svojega službenega kraja in, ako se razteza matični okraj na več sodnih okrajev, vsakemu posameznemu teh sodišč občasne sezname nezakonskih porodov, kar jih je bilo v okraju. (Nov. I, § 15.)**

Kakšno je pravno razmerje med nezakonskimi roditelji in otroki.

§ 165.

Nezakonski otroci nimajo pravice niti do očetovega priimka niti do plemstva, grba in drugih prednosti roditeljev; imenujejo se po rodbinskem imenu materinem.

Zakonski mož matere sme dati z izjavo pri političnem deželnem oblastvu otroku svoje ime s privoljenjem matere in otroka, ali, ako je otrok nedoleten, s privoljenjem zakonitega zastopnika in sodišča. Za veljavnost teh izjav je treba, da so predložene v javni ali sodno ali po notarju poverjeni listini. (Nov. I, § 8.)

§ 166.

Tudi nezakonski otrok ima pravico, zahtevati od svojih roditeljev njih imovini primerno oskrbo, vzgojo in preskrbo, in pravice roditeljev nad otrokom segajo tako daleč, kolikor zahteva namen vzgoje. Sicer pa nezakonski otrok ni pod očetovsko oblastjo svojega zaroditelja, temveč ga zastopa varuh.

K oskrbi je zavezan zlasti oče, ako pa tega ne zmore, preide ta obveznost na mater in po njej na materine starše. (Nov. I, § 9.)

**Ako je očetovstvo priznano, mora sodišče uradoma ugotoviti mero dajatev, ki jih je oče po zakonu dolžan, v nespornem postopanju, ako pa je odločba zavisna od ovedbe spornih dejstev, ki jih ni moči ugotoviti s sredstvi nespornega postopanja, ukazati varuhu, da toži. Opusti naj se določitev o meri vzdrževalne dolžnosti, dokler nezakonski oče prostovoljno izpolnjuje svoje dolžnosti v polni meri ali kadar je po njegovih razmerah povsem izključeno, da bi mogel kaj prispevati k vzdrževanju. (Nov. I, § 16.) — Ako se mora po okolnostih za nezakonskega otroka iskati preskrba kot za siromaka, mora sodišče pri tem varuha podpirati in, če treba, uradoma ukreniti, da se odloči o domovinski pravici otroka. (Nov. I, § 17.)**

§ 167.

Oče je zavezan, povrniti materi stroške poroda in pa stroške njenega vzdrževanja za prvih šest mesecev po porodu in tudi daljnje izdatke, ako so potrebni vsled poroda.

Terjatev zastara s pretekom treh let po porodu. (Nov. I, § 10.)

**Predpis § 10 velja za vse porode, ki so jih imele nezakonske matere izza veljavnosti tega ces. ukaza. (Nov. I, § 14, odst. 1.)**

§ 168.

Že pred rojstvom otroka sme sodišče na predlog matere, če ji je to potrebno in ne živi nečisto, prisiliti tistega, čigar očetovstvo je verjetno izkazano po § 163., da založi na sodišču znesek za vzdrževanje, ki je potrebno otroku za prve tri mesece, kakor tudi običajni znesek za stroške, ki naj se materi povrnejo po § 167. (Nov. I, § 11.)

§ 169.

Dokler mati hoče in ji je moči, da sama vzgaja svojega nezakonskega otroka primerno bodoči namenitvi, ga ji oče ne sme odvzeti; vendar pa mora zalagati oskrbne stroške. Ako pa je otrokov blagor v nevarnosti vsled materine vzgoje, je oče dolžan, ločiti otroka od matere in ga vzeti k sebi ali ga spraviti kam drugam varno in dostojno. (Nov. I, § 12).

§ 170.

Roditeljem je dano na voljo, poravnati se med seboj glede vzdrževanja, vzgoje in preskrbe nezakonskega otroka; taka poravnava pa nikakor ne sme škodovati otrokovi pravici.

§ 171.

Oskrbovanje in preskrbovanje nezakonskih otrok preide kakor drug dolg na očetove dediče.

Ako je očetovstvo od očeta priznano ali sodno ugotovljeno, smejo zahtevati nezakonski otroci, ki so ob času očetove smrti oskrbovani in vzgojevani v njegovi hiši, oskrbo in vzgojo še dalje v isti meri kakor doslej, dokler niso sposobni, da se sami vzdržujejo, toda ne v višji meri nego je morejo deležni biti zakonski otroci glede na zapuščeno imovino. (Nov. I, § 13.)

**Določba § 13 odst. 2 ni uporabna, ako je oče nezakonskega otroka umrl, preden je stopil v veljavo ta cesarski ukaz. (Nov. I, § 14, odst. 2.)**

Kdaj ugasne očetovska oblast nad otroki.

§ 172.

Očetovska oblast prestane takoj ob doletnosti otroka, če sodišče iz pravičnega vzroka na očetovo prošnjo ni privolilo in javno naznanilo, da traja še dalje.

§ 173.

Pravični vzroki, zaprositi pri sodišču za podaljšanje očetovske oblasti, so: Ako se otrok, čeprav polnoleten, zaradi telesnih ali duševnih hib ne more sam preživljati ali svojih stvari oskrbovati, ali, ako je zašel za nedoletnosti v znatne dolgove ali zakrivil take pregreške, zaradi katerih se mora še dalje držati pod natančnim očetovim nadzorom.

§ 174.

Otroci morejo tudi, preden izpolnijo štiriindvajseto leto, stopiti iz očetovske oblasti, ako jih oče z odobrenjem sodišča izrečno izpusti, ali, ako dvajsetletnemu sinu dopusti vodstvo lastnega gospodarstva.

**Po zakonu o polnoletnosti od 31. julija 1919 štev. 648/19 Uradnega lista je državljan polnoleten, ko dovrši 21. leto življenja.**

§ 175.

Ako se nedoletna hči omoži, pride sicer glede svoje osebe pod moževo oblast (§§ 91 in 92), glede imovine pa ima oče do njene doletnosti pravice in dolžnosti skrbnika. Ako umre mož za njene nedoletnosti, pride ona zopet pod očetovsko oblast.

§ 176.

Ako oče izgubi pamet, ali ako je proglašen za zapravljivca, ali, če je obsojen zaradi hudodelstva v kazen ječe na daljši čas kakor eno leto, ako se samolastno izseli, ali, ako je odsoten nad eno leto, ne da bi naznanil svoje bivališče, prestane očetovska oblast in se postavi varuh, kadar pa ti zadržki nehajo, stopi oče zopet v svoje pravice.

§ 177.

Očetje, ki povsem zanemarjajo oskrbo in vzgojo svojih otrok, izgube očetovsko oblast za vedno.

§ 178.

Ako oče zlorablja svojo oblast in ne izpolnjuje z njo združenih dolžnosti ali je kriv nečastnega ali nenravnega vedenja, more ne le otrok sam poklicati sodišče na pomoč, marveč vsakdo, komur je to znano, in posebno najbližji sorodniki. Sodišče mora preiskati predmet pritožbe in ukreniti, kar je primerno okolnostim; zlasti sme ukazati, da je treba očeta enako kakor varuha staviti pod nadzorstvo sodišča glede uprave imovine ali glede skrbi za otrokovo osebo. (Nov. I, § 4.)

**Glej nov. I, §§ 30 do 47 o varstvenem svetu v dodatku.**

§ 178 a.

Ako je zavod ali društvo za varstvo ali oskrbo otrok prevzelo oskrbo in vzgojo otroka, s katerim se je grdo ravnalo, potem zapuščenega ali zanemarjenega ali takega otroka, ki ga roditelji ne nadzirajo in vzgajajo kakor treba, sme varstveno sodišče na predlog zavoda ali društva odrediti, potem ko je preiskalo stvar in zaslišalo roditelje, da je moči otroka pred dovršeno vzgojo odvzeti zavodu ali društvu proti njih volji le s pritrditvijo sodišča. (Nov. I, § 5.)

Zveze, slične pravnemu razmerju med roditelji in otroki.

1. Sprejem otroka za svojega (posvojitev).

§ 179.

Osebe, ki niso slovesno obljubile samskega stanu, in nimajo svojih zakonskih otrok, smejo druge sprejeti za svoje; sprejemajoča oseba se imenuje posvojitelj ali posvojiteljica, sprejeta se imenuje posvojen otrok.

**Dvorni dekret od 28. januarja 1816 štev. 1206 zb. j. z. (prepovedana posvojitev nezakonskega otroka) je razveljavljen. (Nov. I, § 20.)**

Potrebnosti.

§ 180.

Posvojitelji morajo izpolniti štirideseto leto, posvojeni otrok mora biti vsaj osemnajst let mlajši kakor njegovi posvojitelji. Poročena oseba sme posvojiti ali posvojena biti le s pritrditvijo svojega zakonca. Te pritrditve ni treba, ako je izrečeno, da je zakonec umobolen, ako je njegovo bivališče neznano ali ako je zakon ločen. (Nov. I, § 18.)

§ 181.

Če je otrok nedoleten, se more sprejeti za svojega le s privoljenjem zakonskega očeta, ali, če ga nima, le s privoljenjem matere, varuha in sodišča. Dasi je otrok doleten, njegov zakonski oče pa še živi, se zahteva njegovo privoljenje. Ako se odreče privoljenje brez zadostnega razloga, se je moči pritožiti pri rednem sodniku. Sprejem otroka za svojega je s potrebnim privolilom predložiti deželnemu oblastvu, da ga potrdi, sodišču posvojiteljev in posvojenega otroka pa, da ga vpiše v sodne spise.

§ 182.

Bistveni pravni učinek sprejema otroka za svojega je, da dobi sprejeta oseba ime posvojitelja ali rodbinsko ime posvojiteljice. Tudi je moči dogovoriti, da naj s tem združi prejšnje rodbinsko ime in da pridrži rodbinsko plemstvo, če ga ima. V tem primeru mora pridržati svoj priimek in sprejeto ime združiti neposredno z njim. Ako pa žele posvojitelji, da preide njih plemstvo in grb na posvojenega otroka, treba zaprositi vladarjevo dovoljenje. (Nov. I, § 19.)

§ 183.

Med posvojitelji in posvojenim otrokom ter njegovimi potomci veljajo, kolikor zakon ne dela izjeme, enake pravice, kakor med zakonskimi roditelji in otroki. Posvojitelj prevzame očetovsko oblast. Na ostale člane rodbine posvojiteljeve nima nobenega vpliva razmerja med posvojitelji in posvojenim otrokom; posvojeni otrok pa tudi ne izgubi pravic svoje lastne rodbine.

§ 184.

Pravice med posvojitelji in posvojenimi otroki se smejo s pogodbo drugače določiti, kolikor se s tem ne izpreminja bistveni v § 182 navedeni učinek sprejema otroka za svojega in se tudi ne posega v pravico koga drugega.

Prestanek posvojitve.

§ 185.

Dokler je posvojeni otrok nedoleten, se da pravno razmerje med posvojitelji in posvojenim otrokom razveljaviti le s privoljenjem nedoletnikovih zastopnikov in sodišča.

Kadar prestane pravno razmerje med posvojiteljem in posvojenim otrokom, pride nedoletni otrok zopet pod oblast zakonskega očeta.

2. Prevzem v rejo.

§ 186.

Pravice in obveznosti posvojiteljev in posvojenih otrok ne veljajo za otroke, ki se vzamejo v rejo. V rejo sme vzeti vsakdo; ako pa hočejo stranke o tem skleniti pogodbo, jo je treba sodno potrditi, kolikor bi se pravice rejenca ali rejenke kratile ali njima nalagale posebne obveznosti. Do povračila rejnine nimajo rejniki nobene pravice.

Četrto poglavje.

O varuštvu in skrbstvu.

Določitev varuštva in skrbstva.

§ 187.

Osebam, ki ne uživajo dobrote očetove skrbi in ki so še nedoletne ali iz drugega razloga nezmožne, svoje stvari same oskrbovati, dajejo zakoni posebno zaščito po varuhu ali po skrbniku.

Razlika med varuštvom in skrbstvom.

§ 188.

Varuh naj skrbi zlasti za nedoletnikovo osebo, hkrati pa opravlja njegovo imovino. Skrbnik je potreben za opravljanje poslov tistih, ki so nezmožni, jih sami oskrbovati iz drugega razloga kakor radi nedoletnosti.

I. O varuštvu.

Povod za postavitev.

§ 189.

Kadar se primeri, da je treba nedoletniku, bodi zakonskega ali nezakonskega rojstva, postaviti varuha, so sorodniki nedoletnika ali druge z njim v bližnjem razmerju stoječe osebe pod primerno kaznijo obvezane, to naznaniti sodišču, pod čigar sodstvo spada nedoletnik. Tudi politična oblastva, posvetni in duhovni predstojnik občin morajo skrbeti, da se o tem obvesti sodišče.

Kdo zlasti naj postavi varuha.

§ 190.

Čim je sodišče obveščeno, mora uradoma postaviti sposobnega varuha.

Izključenje od varuštva sploh

§ 191.

Nesposobni za varuštvo sploh so tisti, ki zaradi svoje nedoletnosti, zaradi telesnih ali duševnih hib ali iz drugih razlogov ne morejo voditi svojih lastnih poslov, ki so bili obsojeni zaradi hudodelstva ali ki od njih ni moči pričakovati, da bi siroto dostojno vzgajali ali imovino koristno upravljali.

§ 192.

Tudi redovnikom in inozemcem naj se praviloma ne izroča varuštvo. (Nov. I, § 21.)

§ 193.

Zakonske žene potrebujejo za sprejem varuštva pritrditve svojega moža, razen kadar gre za lastnega otroka ali kadar je mož proglašen za umobolnega, kadar je njegovo bivališče neznano ali kadar je zakon ločen. (Nov. I, § 22.)

ali od določenega varuštva.

§ 194.

K določenemu varuštvu ni pripuščati tistih, ki jih je oče ali za poklic varuha upravičena mati (§ 196) izrečno izključila od varuštva, ki so z roditelji nedoletnika ali z njim samim v znanem sovraštvu ali ki so z nedoletnikom že v pravdi. Sodišče naj presodi, ali je oseba nesposobna za varuštvo zaradi terjatev, neporavnanih med njo in nedoletnikom. (Nov. I, § 23.)

Oprostitev od varuštva.

§ 195.

Proti svoji volji se ne morejo siliti, da prevzamejo varuštvo: ženske razen matere in babice, dalje duhovniki, trajno dejansko služeči vojaki in javni uradniki, prav tako ne, kdor je šestdeset let star, kdor je dolžan skrbeti za pet otrok ali vnukov, ali kdor mora opravljati že eno težavno varuštvo ali tri manjša, končno, kdor bi le težko ali z znatnimi stroški utegnil opravljati to službo, ker je njegovo domovališče oddaljeno od varstvenega sodišča. (Nov. I, § 24.)

Način poziva k varuštvu:

1. z oporoko;

§ 196.

Pred vsem gre varuštvo tistemu, kogar je oče v to pozval ali, ako ta ni tega odredil, mati, če ni nobenega zadržka po §§ 191 do 194. (Nov. I, § 25.)

§ 197.

Ako je mati razen primera, omenjenega v § 196, ali katera druga oseba namenila nedoletniku dedni delež in hkrati imenovala varuha, mora ta veljati le za skrbnika zapuščeni imovini. (Nov. I, § 25.)

2. po zakonu;

§ 198.

Kadar v zapustilu sploh ni poklican varuh ali nesposoben varuh, je treba varuštvo izročiti pred vsemi zakonski materi, potem očetovemu očetu, nato očetovi materi, končno najbližjemu sorodniku, med več enako bližnjimi pa praviloma starejšemu.

**Mesto varuha ali skrbnika, imenovanega preden je bil v veljavi ta cesarski zakon, se sme postaviti mati ali zakonska žena oskrbovanca na njen predlog za varuha ali skrbnika. (Nov. I, § 29.)**

3. po sodišču.

§ 199.

Ako se varuštvo ne da ustanoviti na navedeni način, je stvar sodišča, koga imenuje za varuha glede na zmožnost, stan, imovino in nastanjenost.

Oblika za dejansko postavitev varuha.

§ 200.

Vsakega imenovanega varuha brez razlike mora varstveno sodišče takoj napotiti, da prevzame varuštvo. Varuh je dolžan, prevzeti varuštvo (in stoji pod varstvenim oblastvom glede na vse s to službo zvezane posle), akoravno stoji za svojo osebo pod drugim sodstvom.

**Stavek v oklepaju je razveljavljen s členom II štev. 1 uvod. zak. k jur. pravilniku.**

Oblika za odklonitev postavitve.

§ 201.

Ako meni tisti, kogar je sodišče pozvalo k varuštvu, da ni pripraven za to službo, ali, da je po zakonu tega oproščen, se mora v štirinajstih dneh potem, ko mu je bil naznanjen sodni nalog, obrniti na varstveno sodišče, ali, ako za svojo osebo ne stoji pod njegovim sodstvom, na svoje pristojno sodišče, ki naj njegove razloge s svojim mnenjem vred predloži varstvenemu sodišču v odločitev.

Odgovornost varuha in sodišča glede tega predmeta.

§ 202.

Kdor prekriva svojo nesposobnost za varuštvo, kakor tudi sodišče, ki vedoma imenuje po zakonu nesposobnega varuha, ima odgovornost za vso nedoletniku iz tega nastalo škodo in za korist, ki mu je odšla.

§ 203.

Tako je odgovoren tudi, kdor se brani brez utemeljenega razloga, prevzeti varuštvo, in vrhtega ga je treba v to prisiliti s primernimi sredstvi.

Nastop varuštva.

§ 204.

Varuška služba se sme prevzeti le po nalogu, ki ga je dalo pristojno sodišče. Kdor se samolastno vsiljuje v varuštvo, je obvezan, povrniti vso škodo, ki je iz tega nastala nedoletniku.

Obljuba.

§ 205.

Vsak varuh, izvzemši deda, mater in babico, mora, podavši roko, obljubiti: da hoče nedoletnika navajati k pravičnosti, bogaboječnosti in kreposti, da ga hoče stanu primerno vzgajati za koristnega državljana, zastopati pred sodiščem in izven sodišča, zvesto in marljivo upravljati imovino in se v vsem ravnati po predpisih zakona.

Listina o tem.

§ 206.

Na ta način zavezanemu varuhu mora sodišče izdati o tem redno listino, da je z njo poverjen glede svoje službe in se lahko izpriča, kedar je treba. Ako prevzame varuštvo ded, mati ali babica, jim je treba vročiti slično listino in vanjo vstaviti, kar drugi varuhi obljubijo.

Varuštvo zavodov.

§ 207.

Varuha ni treba postaviti, dokler je nedoletnik, ki nima ne nepremične ne znatne premične imovine, v prisilni delavnici ali poboljševalnici ali v javnem ali zasebnem, skrbstveni vzgoji namenjenemu zavodu, čigar ustav je po državi odobren. Isto velja za gojence, ki so v vzgoji rodbine pod nadzorstvom predstojnika zavoda. V tem primeru ima predstojnik zavoda pravice in dolžnosti varuha. Ako bi bil po danih razlogih za svojo osebo po zakonu izključen od varuštva, mora sodišče po svojem izprevidu odločiti, ali je kot predstojnik zavoda nesposoben, da prevzame te pravice in dolžnosti.

Sodišče sme nedoletniku v njegovo korist postaviti varuha ali že postavljenega pustiti v njegovi službi, kljub temu da je bil sprejet v zavod. Na vzgojo nedoletnika v zavodu ne sme vplivati ta varuh. (Nov. I, § 50.)

**V § 50 označeni zavodi morajo pravočasno obvestiti sodišče, ako nedoletnik stopi v preskrbo zavoda ali ga zapusti. — Dokler ni imenovan drug varuh po izstopu nedoletnika, ki ni pod očetovo oblastjo, mora predstojnik zavoda nadaljevati varuštvo. (Nov. I, § 51.) — Na predlog predstojnika zavodov, imenovanih v § 50, in po zaslišanju varuha more sodišče ukazati, da preide na zavod varuštvo nad nedoletniki, ki so v takem zavodu ob času, ko je stopil v veljavo ta cesarski ukaz. (Nov. I, § 52.) — Predpisi dvornega dekreta z dne 17. avgusta 1822 zb. pr. z. štev. 1888 ostanejo v veljavi. Ravnateljstvo sirotišnice ali najdenišnice ima glede otrok, ki so v njegovi skrbi, v polnem obsegu pravice in dolžnosti varuha, dokler sodišče ne postavi drugega varuha. (Nov. I, § 53.) Glej tudi § 208.**

Generalno varuštvo.

§ 208.

Ako ni sposobnih varuhov, ki so pripravljeni sprejeti službo, ali ako je to potrebno za uspešno brambo pravic in koristi siromašnih oskrbovancev, je moči izročiti varuštvo sposobnemu organu javne uprave ali kakršnemu udruženju za zaščito mladine. Izročitev je moči omejiti na posamezne pravice in dolžnosti varuha. Natančneje določijo o tem ukazi.

Sodišče sme preklicati to izročitev, ako je to v korist varovancu ali oskrbovancu. (Nov. I, § 54.)

**Prim. nov. I, § 34 v dodatku.**

Združitev varuških glavnih dolžnosti, vzgoje in uprave imovine v eni osebi.

§ 209.

Kakor mora varuh, ki ga je imenoval oče, skrbeti ne le za nedoletnikovo osebo, marveč tudi za njegovo imovino, takisto se domneva, da je hotel oče onemu, ki ga je imenoval za skrbnika imovini, poveriti hkrati nadzor nad osebo. Ako pa oče ni imenoval varuha za vse otroke ali skrbnika ne za celo imovino, je sodišče dolžno, postaviti za druge otroke varuha ali za ostali del imovine skrbnika.

§ 210.

Ako je imenovanih več varuhov, smejo sicer nedoletnikovo imovino upravljati skupno ali deljeno. Ako jo pa upravljajo skupno ali ako dele upravo brez sodnega dovoljenja med seboj, je odgovoren vsak posameznik za vso škodo, ki nastane nedoletniku. Vselej mora sodišče tudi odrediti, da ima le eden skrb za nedoletnikovo osebo in glavno vodstvo poslov.

Podpiranje varuhinje po sovaruhu.

§ 211.

Sodišče mora dodati ženski, postavljeni za varuha, moškega za sovaruha:

1.

ako je zakonska žena postavljena za varuha in je oče v poslednji volji odredil, da je treba postaviti sovaruha, to pa le, če je imel ob času svoje smrti očetovsko oblast nad nedoletnikom;

2.

ako varuhinja to zahteva;

3.

ako ima sodišče to za potrebno v korist varovanca iz posebnih razlogov, zlasti zaradi obsega in težkoče imovinske uprave;

4.

ako se postavi nezakonska mati za varuha in je sodelovanje sovaruha potrebno v zaščito koristi nezakonskega otroka.

Kadar se izbira sovaruh, se je treba pred vsem ozirati na izrečeno očetovo voljo, potem na nasvet varuhinje, končno na nedoletnikove sorodnike. (Nov. I, § 27.)

**„Materam in babicam dodane sovaruhe mora sodišče odpustiti, ako po predhodnjih določbah ni treba postaviti sovaruha.“ (Nov. I, § 29.)**

Sovaruhove dolžnosti in pravice.

§ 212.

Tudi sovaruh mora dobiti od sodišča poverilno listino in obljubiti, da hoče pospešovati nedoletnikov blagor, in mora v to svrho podpirati varuhinjo s svojim svetom. Ako bi zapazil važne nedostatke, si mora prizadevati, da jih odpravi, in, ako bi bilo treba, to naznaniti varstvenemu sodišču.

§ 213.

Druga bistvena sovaruhova dolžnost je, da pri poslih, za katerih veljavnost je potrebno privoljenje varstvenega sodišča, sopodpiše prošnjo varuhinje ali priloži svoje posebno mnenje, mora pa tudi na zahtevo sodišča neposredno podati o takem poslu svoje mnenje.

§ 214.

Sovaruh, ki je izpolnil te dolžnosti, je prost vse daljnje odgovornosti; ako je pa bila sovaruhu hkrati naložena uprava imovine, ima s to upravo vse dolžnosti skrbnika.

§ 215.

Ako varuhinja odstopi od varuštva, naj se varuštvo praviloma izroči bivšemu sovaruhu.

Posebne varuhove dolžnosti in pravice:

a) glede vzgoje osebe.

§ 216.

Varuh ima kakor oče obveznost in pravico, skrbeti za nedoletnikovo vzgojo; vendar mora v važnih in pomisleka vrednih poslih poprej izprositi odobrenje in predpise varstvenega sodišča.

Ustrezna obveznost oskrbovanca.

§ 217.

Nedoletnik je dolžan svojemu varuhu spoštovanje in poslušnost, je pa tudi upravičen, se pritožiti pri svojih najbližjih sorodnikih ali pri sodnem oblastvu, ako bi varuh kakorkoli zlorabljal svojo oblast ali zanemarjal dolžnosti pri potrebnem oskrbovanju in odgojevanju. Tudi nedoletnikovi sorodniki in vsak, kdor to zve, naj naznani sodnemu oblastvu. Do tega oblastva se mora obrniti tudi varuh, ako mu z oblastjo, ki mu je podeljena za vzgojo, ni moči preprečiti nedoletnikovih pregreškov.

Kdo naj v prvi vrsti skrbi za vzgojo.

§ 218.

Oseba sirote naj se zaupa predvsem materi celo tedaj, kadar ni prevzela varuštva ali se je zopet omožila, razen, ako otrokov blagor ne bi zahteval druge odredbe.

Določitev in viri stroškov za vzgojo.

§ 219.

Vzdrževalne stroške določa varstveno sodišče in se pri določevanju ozira na očetovo odredbo, na varuhovo mnenje, na imovino, na stan in na druge razmere nedoletnika.

§ 220.

Ako dohodki ne zadoščajo za te stroške ali za potrošek, s katerim naj se nedoletniku priskrbi trajno preživljanje, se sme z odobrenjem sodišča načeti tudi glavna imovina.

§ 221.

Kadar so sirote čisto brez sredstev, naj varstveno sodišče skuša imovite najbližje sorodnike pripraviti do tega, da jih oskrbujejo, če niso po § 143. k temu itak pravno obvezani. Razen tega ima varuh polno pravico obrniti se do javnih milodarnih ustanov in obstoječih zavodov za siromake tako dolgo, dokler se nedoletnik ne more sam preživljati z lastnim delom in prizadevanjem.

Posebne dolžnosti varuštva:

b) glede uprave imovine. — Ovedba in zavarovanje imovine.

§ 222.

Skrb, naložena varstvenemu sodišču za imovino sirote, zahteva, da skuša najprej ovedeti njeno imovino in jo zavarovati z zapečatenjem, s popisom in cenitvijo.

z zapečatenjem in popisom;

§ 223.

Pod sodnim pečatom se vzamejo premičnine v hrambo le tedaj, kadar je to potrebno za zavarovanje; popis pa, to je, natančen seznam vse siroti lastne imovine, se mora vselej napraviti tudi ne glede na prepoved očeta ali drugega zapustnika.

potem s cenitvijo imovine ali neposredno po varstvenem sodišču

§ 224.

Popis imovine in cenitev premičnin naj se izvrši brez zamude, ako treba, tudi preden se postavi varuh. Popis se hrani pri zapuščinskih spisih in se varuhu priobči poverjen prepis. Cenitev nepremične imovine se mora opraviti, čim je možno, more pa tudi povsem izostati, ako se vrednost razvidi iz drugih zanesljivih virov.

ali po realnem oblastvu.

§ 225.

Ako leži nedoletnikova nepremičnina v drugi deželi ali celo v tuji državi, mora varstveno oblastvo zaprositi redno sodišče druge dežele ali tuje države, da izvrši prepis in cenitev ter to priobči, temu sodišču pa mora prepustiti, da postavi skrbnika za to posestvo.

§ 226.

Ako leži nepremičnina v isti deželi, pa pod drugim oblastvom, pristoje sicer temu vse pravice, ki se tičejo posestva, torej tudi popis in cenitev, vendar mora ne le priobčiti varstvenemu oblastvu na zahtevo nje prepis, marveč tudi prepustiti varuhu prosto upravo posestva, ne da bi si lastilo kakršnokoli sodstvo nad njegovimi varuštvenimi dejanji.

Kam spada premična imovina.

§ 227.

Tiste premičnine, ki so na nepremičnem posestvu z namenom, da ostanejo stalno na njem, je smatrati za del tega posestva, vse druge premičnine, tudi dolžna pisma in celo glavnice, ki se drže nepremičnega posestva, spadajo pod varstveno sodstvo.

Občni predpis glede uprave imovine.

§ 228.

Čim varuh ali skrbnik prevzame imovino, jo mora upravljati z vso pazljivostjo poštenega in marljivega gospodarja, in odgovoren biti za svojo krivdo.

Posebni predpisi:

glede neposredne uprave imovine, zlasti glede dragocenosti;

§ 229.

Dragulji, druge dragocenosti in dolžna pisma kakor vse važne listine se spravijo v sodno hrambo; od prvih dobi varuh seznam, od drugih prepise, ki jih potrebuje za svojo rabo.

glede gotovine;

§ 230.

Od gotovine naj ostane le toliko v varuhovih rokah, kolikor je potrebno za vzgojo sirote in za redno gospodarstvo; ostanek naj se porabi zlasti v plačilo morebitnih dolgov ali za drugo koristno uporabo in ako se ne da porabiti koristneje, se mora naložiti na obresti v javnih blagajnah ali zakonito varno tudi pri zasebnikih. Varnost pa je le tedaj zakonita, kadar po zavarovanju, vračunši morebitna poprednja bremena, hiša ni obremenjena nad polovico, posestvo na kmetih ali zemljišče pa ne nad dve tretjini svoje prave vrednosti.

glede ostale premične imovine;

§ 231.

Druga premična imovina, ki je ni treba hraniti niti za nedoletnikovo rabo, niti za rodbinski spomin, niti po očetovi odredbi, niti se ne da kako drugače koristno porabiti, se mora vobče prodati na javni dražbi. Pohištvo se sme prepustiti roditeljem in sodedičem pod roko za sodno cenilno vrednost. Kar se ni prodalo na javni dražbi, sme varuh z dovoljenjem varstvenega sodišča prodati tudi pod cenilno vrednostjo.

glede nepremičnine;

§ 232.

Nepremičnina se sme prodati le v stiski ali v očitno nedoletnikovo korist z dovoljenjem varstvenega sodišča, in praviloma le na javni dražbi, iz važnih razlogov pa sme sodišče dovoliti tudi odsvojitev pod roko.

pri važnih izpremembah, ki jih je treba ukreniti;

§ 233.

Sploh ne sme varuh pri vseh poslih, ki ne spadajo k rednemu gospodarstvu in ki so večje važnosti, ničesar ukreniti brez sodnega privoljenja. Torej ne sme samolastno odkloniti nobene dediščine niti je nepogojno sprejeti, niti odsvojiti blaga, ki je zaupano njegovi hrambi, niti skleniti zakupne pogodbe, niti odpovedati glavnice, ki je naložena z zakonito varnostjo, niti odstopiti terjatve, niti poravnati pravde, niti pričeti, nadaljevati ali opustiti tvornice, trgovine in obrta brez sodnega odobrenja.

pri izterjanju glavnic;

§ 234.

Varuh ne sme sam za se sprejeti nobene nedoletnikove glavnice, ko se vrne. Dolžnik, ki se mu odpove taka glavnica, si mora v svojo varnost dati od varuha pokazati sodno dovolilo za iztirjanje glavnice, in se ne sme zadovoljiti zgolj z varuhovo pobotnico; tudi mu je dano na voljo, da opravi plačilo neposredno pri sodišču samem.

pri nadaljnji uporabi glavnic.

§ 235.

Kadarkoli se primeri, da se povrne dolžna glavnica, naj varuh potrebno ukrene, da se koristno uporabi in izprosi sodno odobrenje za dejansko uporabo.

Zavarovanje nezavarovanih terjatev.

§ 236.

O terjatvah, za dokaz katerih ni listin, si mora varuh priskrbeti listine in izkušati, da nezavarovane terjatve kolikor moči zavaruje ali jih izterja ob dospelosti. Vendar naj se roditeljem ne odpove nedoletnikova glavnica, četudi ni zakonito zavarovana, kadar bi jo težko vrnili brez odsvojitve svoje nepremičnine ali odstopa od svojega obrta, pa nedoletniku najbrže ne preti nobena nevarnost izgube.

Varščina.

§ 237.

Varuh ob nastopu varuštva ni dolžan dati varščine. Tudi pozneje je varščine prost, dokler se natančno ravna po zakonitih predpisih za varnost imovine in daje redno ob pravem času račun.

Obveznost, dajati račun.

§ 238.

Vobče je vsak varuh in vsak skrbnik obvezan, dajati račun o izročeni mu upravi. Dajanje računa sme sicer zapustnik odpustiti varuhu glede tistega zneska, ki ga je prostovoljno volil, tudi varstveno sodišče sme to, ako dohodki najbrže ne presegajo izdatkov za nedoletnikovo vzdrževanje in vzgojo, vendar mora varuh izkazati v vseh primerih v popis vzeto glavno imovino in glavnico, tudi mora poročati o stanju oskrbovančeve osebe, ako se v tem pripeti važna izprememba.

Kdaj je treba dajati račun.

§ 239.

Računi z vsemi potrebnimi izkazi se morajo izročiti varstvenemu sodišču koncem vsakega leta ali najdalje v dveh mesecih po njegovem preteku. V teh računih se morajo natančno določiti prejemki in izdatki, prebitek ali zmanjšanje glavnice. Ako je v nedoletnikovi imovini trgovina, naj se zadovolji sodišče s predloženim poverjenim računskim sklepom ali s tako zvano bilanco in jo zase obdržati kot tajno. Proti varuhu, ki ne da računa v določenem času, se morajo uporabiti pravna prisilna sredstva, ki so primerna okolnostim.

Kraj, kjer je dajati račun.

§ 240.

Ako ima nedoletnik v raznih deželah nepremičnine, katerih uprava je poverjena samo enemu varuhu, mora varuh za vsako deželo voditi poseben račun in ga predložiti tamkajšnjemu oblastvu, vendar mu je dano na voljo, da v nedoletnikov blagor pribitek v eni deželi ležeče imovine porabi v drugi.

Kako je rešiti račun.

§ 241.

Varstveno sodišče je obvezano, da varuhove račune da po posebnih predpisih pregledati in popraviti po računskih in drugih izvedencih in da rešitev o tem priobči varuhu.

§ 242.

Ako se v računih kaj pozabi ali se sicer pripeti kakršenkoli pogrešek, ne sme biti to na škodo niti varuhu, niti nedoletniku.

Posebni predpisi za varuha pri posredni upravi imovine. Zlasti pri zastopstvih.

§ 243.

Nedoletnik ne sme priti pred sodišče niti kakor tožitelj niti kakor toženec; mora ga varuh ali sam zastopati ali dati po kom drugem zastopati.

Pri pogodbah oskrbovanca.

§ 244.

Nedoletnik je sicer upravičen, da z dovoljenimi dejanji zase kaj pridobi brez sodelovanja svojega varuha, vendar ne sme brez varstvenega dovoljenja ničesar svojega odsvojiti, niti prevzeti nobene obveze.

§ 245.

Zlasti ne smejo nedoletniki brez varstvenega privoljenja stopiti v veljaven zakon (§§ 49 do 51).

V katerih primerih se nedoletnik obvezuje brez varuhovega privoljenja.

§ 246.

Tudi brez privoljenja svojega varuha se sme nedoletnik samostojno s pogodbo zavezati za službo in le iz važnih razlogov more varuh predčasno razvezati pogodbo, ki jo je sklenil nedoletnik. Kar nedoletnik pridobi na ta ali drug način s svojo marljivostjo, s tem sme prav tako prosto razpolagati in se zavezovati kakor z onimi stvarmi, ki so mu bile izrečene v njegovo rabo, ko je dorastel. (Nov. III, § 3.)

**Določbe § 3 (nov. III) so uporabne tudi za dejanja nedoletnikov pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 5.)**

§ 247.

Varstveno sodišče sme nedoletniku, ki je izpolnil dvajseto leto, prepustiti čisti prebitek njegovih dohodkov v lastno prosto upravo; glede tega njegovi upravi izročenega zneska je upravičen, da se samolastno zaveže.

§ 248.

Nedoletnik, ki se po izpolnjenem dvajsetem letu dela pri kakem poslu doletnega, je odgovoren za vso škodo, ako druga stran, preden je bil posel sklenjen, pač ni utegnila šele poizvedovati, ali je res, kar trdi, ali ne.

Dorastel nedoletnik je odgovoren z vso svojo imovino tudi glede drugih prepovedanih dejanj in glede škode, ki jo povzroči po svoji krivdi. (Nov. III, § 4.)

**Določbe § 4 nov. III so uporabne tudi za dejanja nedoletnikov pred 1. januarjem 1917. (Nov. III, § 5.)**

Konec varuštva:

a) vsled smrti;

§ 249.

Varuštvo povsem prestane z nedoletnikovo smrtjo. Ako pa umre varuh ali ako je odpuščen, se mora po predpisu zakona (§§ 198 in 199) postaviti drug varuh.

b) ko je odpravljen zadržek za izvrševanje očetovske oblasti;

§ 250.

Varuštvo prestane tudi, kadar oče zopet prevzame svojo oblast, katere izvrševanje je bilo nekaj časa ovirano. (§ 176.)

c) z resnično polnoletnostjo;

§ 251.

Varstvo ugasne tudi takoj, ko varovanec doseže polnoletnost; vendar sme varstveno sodišče odrediti na prošnjo ali po zaslišanju varuha in sorodnikov zaradi varovančevih telesnih ali duševnih hib, zaradi zapravljivosti ali iz drugih važnih razlogov podaljšanja varuštva na daljši in nedoločen čas. Ta odredba pa se mora javno oznaniti primeren čas prej, preden nastopi polnoletnost.

d) polnoletnostjo, ki se pravno šteje vsled izpregleda;

§ 252.

Nedoletniku, ki je izpolnil dvajseto leto, sme varstveno sodišče, ko je poizvedelo mnenje varuha in po potrebi tudi najbližjih sorodnikov, privoliti izpregled starosti in ga proglasiti za polnoletnega. Ako oblastvo dopusti nedoletniku, da izvršuje trgovino ali obrt, ga s tem hkrati proglasi za polnoletnega. Izrečena polnoletnost ima povsem enak pravni učinek kakor resnično dosežena polnoletnost.

e) ako se varuh odpusti uradoma ali vsled prošnje.

§ 253.

Odpust varuha odredi sodišče v nekaterih primerih uradoma, v drugih na prošnjo.

Kdaj naj se varuh uradoma odpusti.

§ 254.

Uradoma se mora varuh odpustiti, ako upravlja varuštvo proti svoji dolžnosti, ako je spoznan za nesposobnega ali ako se glede njega pojavijo taki pomisleki, da bi bil po zakonu izključen od prevzema varuštva.

§ 255.

Varstveno sodišče sme odrediti, da se žena, postavljena za varuhinjo, odpusti, kadar se omoži. Za varuhinjo postavljene omožene ženske naj se odpuste, kadar prekliče mož odobrenje za opravljanje varuštva. (Nov. III, § 28.)

§ 256.

Ako zapustnik ali sodišče postavi varuha le za nekaj časa ali ga izključi za določen primer, ga je treba odpustiti, čim poteče ta čas ali nastopi določeni primer.

Kdaj sme varuh po pravici prositi za odpust,

§ 257.

Ako med varuštvom nastopijo taki razlogi, da bi bil varuh zaradi njih po zakonih oproščen ali izključen od prevzema varuštva, je v prvem primeru upravičen, v drugem pa zavezan prositi za odpust.

§ 258.

Varuhu, kateremu je izročeno varuštvo kakor dozdevnemu najbližjemu nedoletnikovemu sorodniku, je dano na voljo, da nasvetuje na svoje mesto bližjega in sposobnega sorodnika, ki se je pozneje našel; vendar bližji sorodnik nima nobene pravice zahtevati, da mu daljnji sorodnik odstopi že prevzeto varuštvo razen, ako bi bil zadržan, javiti se prej.

ali kdaj kdo drugi.

§ 259.

Ako sta mati ali brat bila za časa postavljenega varuštva sama še nedoletna, smeta po doseženi polnoletnosti zahtevati varuštvo. Tudi je dano vsakemu sorodniku na voljo, javiti v enem letu, da prevzame varuštvo, ako je sodišče poklicalo nesorodnika za varuha.

§ 260.

Ako se nedoletnica omoži, zavisi od presoje sodišča, ali naj se skrbstvo odstopi zakonskemu možu (§ 175).

Pogoji za odpust varuha:

a) navadni čas;

§ 261.

Varuh sme praviloma odložiti varuštvo le konec varuštvenega leta, ko je njegov naslednik redno prevzel upravo imovine. Sodišče pa mu sme varuštvo tudi takoj odvzeti, ako meni, da je to potrebno za varnost osebe ali imovine.

b) končni račun;

§ 262.

Varuh je zavezan, da izroči najdalje v dveh mesecih po končanem varuštvu svoj končni račun sodišču, in dobi od tega po dognani pravilnosti listino, da je upravljal svojo službo pošteno in redno. S to listino pa ni oproščen obveznosti iz zvijačnega dejanja, ki se pozneje zasledi.

c) izročitev imovine.

§ 263.

Koncem varuštva je varuhova dolžnost, polnoletniku ali novo postavljenemu varuhu izročiti imovino proti sprejemnici in to izkazati sodišču. Napravljeni seznam imovine in vsako leto odobreni računi služijo za pravec pri takih izročitvah.

Varuhova odgovornost za tujo krivdo.

§ 264.

Vobče je odgovoren varuh le za svojo krivdo in ne tudi za krivdo svojih podrejenih. Ako pa vedoma nastavi nesposobne osebe ali jih pridrži, ali ne zahteva povračila od njih povzročene škode, je odgovoren tudi za to malomarnost.

Nadomestna odgovornost varstvenega sodišča.

§ 265.

Celó varstveno sodišče, ki zanemari svojo službo v nedoletnikovo škodo, je za to odgovorno in dolžno škodo povrniti, ako ni drugih sredstev za povračilo.

Nagrada varuhu:

a) vsakoletna;

§ 266.

Marljivim varuhom sme sodišče iz prihranjenih dohodkov prisoditi razmerno vsakoletno nagrado; vendar te nagrade ne sme biti nikdar več kakor pet od sto čistih dohodkov, in sme doseči največ štiritisoč goldinarjev na leto.

b) ali ob odstopu.

§ 267.

Ako je nedoletnikova imovina tako neznatna, da se ne da na leto prihraniti nič ali le malo, se sme vsaj koncem varuštva dati okolnostim primerna nagrada varuhu, ki je ohranil imovino nezmanjšano ali pridobil nedoletniku dostojno preskrbo.

Varuhovi pravni pomočki pri pritožbah.

§ 268.

Če varuh meni, da se mu godi krivica po odredbi varstvenega sodišča, naj poda pritožbo najprej na istem sodišču, in le, ako ta nima uspeha, rekurz na višjem sodišču.

II. O skrbstvu.

Pojem skrbstva.

§ 269.

Za osebe, ki ne morejo svojih stvari same oskrbovati in svojih pravic same braniti, mora sodišče postaviti skrbnika ali upravnika, ako niso pod očetovsko ali varuško oblastjo.

Primeri skrbstva:

§ 270.

To se zgodi pri nedoletnikih, ki imajo v drugi deželi nepremično imovino (§ 225), ali jih v posebnem primeru ne more zastopati oče ali varuh, pri polnoletnikih, ki zblazne ali pobebijo, pri proglašenih zapravljivcih, pri nerojenih, včasih tudi pri gluhonemih, pri odsotnih in pri jetnikih.

a) za nedoletnike;

§ 271.

Pri poslih, ki se primerijo med roditelji in nedoletnim otrokom, ali med varuhom in nedoletnikom, se mora sodišče naprositi, da imenuje za nedoletnika posebnega skrbnika.

§ 272.

Kadar se primerijo pravde med dvema ali več nedoletniki, ki imajo istega varuha, ne sme ta varuh zastopati nobenega teh nedoletnikov, naprositi mora marveč sodišče, da imenuje za vsakega posebej drugega skrbnika.

b) za blaznike ali bebce,

c) za zapravljivce;

§ 273.

Za blaznega ali bebastega je moči smatrati le tistega, ki ga sodišče priglasi za takega, ko ovede natančno njegovo vedenje in zasliši zdravnike, ki so od sodišča tudi v ta namen poklicani. Za zapravljivca pa mora sodišče proglasiti tistega, o katerem postane iz došlega naznanila in o tem izvršene preiskave očitno, da razsipa svojo imovino nepremišljeno in izpostavlja sebe ali svojo rodbino bodoči bedi po lahkomišljenih ali pod pogubnimi pogoji sklenjenih posojilnih pogodbah. V obeh primerih se mora sodna proglasitev javno naznaniti.

Glej preklicni red z dne 28. junija 1916 štev. 207 drž. zak.

d) za nerojene;

§ 274.

Glede nerojenih se postavi zastopnik za potomstvo sploh ali za že spočet telesni plod (§ 22). V prvem primeru mora zastopnik skrbeti za to, da ni prikrajšano potomstvo pri določeni mu zapuščini; v drugem primeru pa, da se ohranijo pravice še nerojenega otroka.

e) za gluhoneme;

§ 275.

Ako so gluhonemi hkrati bebasti, ostanejo vedno pod varuštvom, ako so pa zmožni po nastopu petindvajsetega leta upravljati svoje posle, se jim ne sme proti njihovi volji postaviti skrbnik; le k sodišču naj nikdar ne pridejo brez zastopnika.

f) za odsotne in za neznane deležnike posla;

§ 276.

Za odsotne ali za sodišču ob času še neznane deležnike kakšnega posla se postavi skrbnik takrat, kadar ne zapuste nobenega rednega zastopnika, a bi brez takega pretila njih pravicam nevarnost vsled odloga, ali kadar bi bile pravice koga drugega ovirane v njih teku. Ako je znano bivališče odsotne osebe, jo mora skrbnik poučiti o stanju njenih poslov in te posle oskrbovati kakor one nedoletnika, ako ni odrejeno nič drugega.

§ 277.

Kadar nastopijo po zakonu v § 24 določeni pogoji in zaprosi kdo, da se odsotna oseba proglasi za mrtvo, mora sodišče za njo imenovati pred vsem skrbnika, potem se odsotna oseba pozove po oklicu, glasečim se na celo leto, s pristavkom, da ga sodišče proglasi za mrtvega, ako ne pride v tem času ali sodišča ne obvesti kako drugače o svojem življenju.

§ 278.

[Za pravni smrtni dan odsotne osebe se šteje dan, ko je zadobila proglasitev za mrtvega svojo pravno moč;] vendar proglasitev za mrtvega ne izključuje dokaza, da je odsotnik umrl prej ali pozneje, ali, da še živi. Ako se to dokaže, naj se ravna s tistim, ki je vzel na podstavi sodne proglasitve za mrtvega v posest imovino tako, kakor z drugim poštenim posestnikom.

**Zadnji odstavek § 8 zakona z dne 20. februarja 1883 drž. zak. štev. 20 slove: Ako je moči po izvršenih poizvedbah določiti dan, ki ga je treba smatrati za smrtni dan, oziroma, da ga odsotnik ni preživel, je ta dan, razen tega pa tisti dan oznameniti za domnevani smrtni dan, ko je nastopil konec roka, katerega pretek po § 24 o. d. z. utemeljuje domnevo smrti za ta primer.

Glej izpremembe zakona z dne 16. februarja 1883 štev. 20 drž. zak. po zakonu z dne 31. marca 1918 štev. 129 drž. zak. — kakor zakon o pogrešanih v vojni z dne 31. marca 1918 štev. 128 drž. zak.**

g) za jetnike.

§ 279.

Hudodelcu, obsojenemu na kazen najtežje ali težke ječe, naj se postavi skrbnik, ako ima imovino, ki bi bila v nevarnosti po dalje trajajoči kazni.

Postavitev skrbstva.

§ 280.

Sodišče, ki je pristojno, da imenuje varuha, mora praviloma z isto previdnostjo in po istih načelih tudi skrbnika. Ako pa gre za upravo stvari ali posla, ki spada pod drugo sodišče, naj imenuje to sodišče tudi skrbnika.

Vzroki za oprostitev.

§ 281.

Kdor ima potrebne lastnosti za varuško službo, more prevzeti tudi skrbstvo. Tudi veljajo pri skrbstvu isti oprostilni razlogi in pravice prvenstva kakor pri varuštvu.

Pravice in obveznosti.

§ 282.

Pravice in obveznosti skrbnikov, ki morajo skrbeti ali le za upravo imovine ali hkrati za osebo oskrbovanca, je treba presojati po predpisih, danih o tem varuhom.

Prestanek skrbstva.

§ 283.

Skrbstvo prestane, kadar so končani skrbniku poverjeni posli, ali, ako nehajo razlogi, ki so oskrbovanca ovirali upravljati svoje posle. Ali je blaznik ali bebec zadobil pravo pamet ali če je zapravljivčeva volja temeljito in trajno poboljšana, to se more odločiti po natančni ovedbi okolnosti, na podlagi daljše izkušnje in v prvem primeru hkratu temeljem izpričeval zdravnikov, ki jih določi sodišče za preiskavo.

Varstveni svet.

§ 284.

V podporo sodišč pri izvrševanju varuškega in skrbstvenega sodstva so poklicani varstveni sveti. Posebni zakoni odrejajo njih sestavo in dolžnosti. (Nov. I, § 48.)

**Glej nov. I, §§ 30-47 v dodatku.**

Drugi del.

O stvarnem pravu.

O stvareh in njih pravni razvrstitvi.

Pojem stvari v pravnem smislu.

§ 285.

Vse, kar je različno od osebe, in služi ljudem za rabo, se imenuje v pravnem smislu stvar.

Razvrstitev stvari po različnosti tistega, čigar so.

§ 286.

Stvari v državnem ozemlju so ali državno ali zasebno blago. Zasebno blago pripada posameznim ali moralnim osebam, manjšim družbam ali celim občinam.

Ničije stvari, javno blago in državna imovina.

§ 287.

Stvari, ki so prepuščene vsem članom države v prisvojitev, se imenujejo ničije stvari. One, ki so jim dopuščene le za rabo, kakor: ceste, veletoki, reke, morska pristanišča in morska obrežja, se imenujejo občno ali javno blago. Kar je določeno za pokritje državnih potrebščin, kakor: pravica, kovati denar, ali poštne in druge vladarske pravice, komorno blago, rudniki in soline, davki in carine, se imenuje državna imovina.

Občinsko blago, občinska imovina.

§ 288.

Na enak način tvorijo stvari, ki so po deželni ustavi v porabo vsakemu članu občine, občinsko blago; one pa, katerih dohodki so določeni za zalaganje občinskih izdatkov, občinsko imovino.

Vladarjevo zasebno blago.

§ 289.

Tudi tista imovina vladarja, ki je ne poseduje kot glavar države, se šteje za zasebno blago.

Občni predpis glede teh raznih vrst blaga.

§ 290.

Po predpisih, ki so v tem zasebnem pravu o načinu, kako se stvari po pravu pridobivajo, ohranjujejo in na druge prenašajo, se morajo praviloma ravnati tudi upravniki državnega in občinskega blaga ali državne in občinske imovine. Razlike in posebni predpisi, ki se tičejo uprave in rabe tega blaga, so v državnem pravu in v političnih ukazih.

Razvrstitev stvari po razliki njih kakovosti.

§ 291.

Stvari se po razliki svoje kakovosti dele: v telesne in netelesne, v premične in nepremične, v potrošne in nepotrošne, v cenljive in necenljive.

Telesne in netelesne stvari;

§ 292.

Telesne stvari so tiste, ki so očutne; sicer se imenujejo netelesne; n. pr. pravica loviti, ribariti in vse druge pravice.

premičnine in nepremičnine.

§ 293.

Stvari, ki se dajo prestavljati brez poškodbe svoje tvarine z mesta na mesto, so premične, sicer so nepremične. Stvari, ki so ob sebi premične, se smatrajo v pravnem smislu za nepremične, ako tvorijo po zakonu ali lastnikovi določbi pritiklino nepremičnine.

Pritiklina sploh,

§ 294.

Pritiklina je tisto, kar se stavlja s stvarjo v trajno zvezo. Semkaj spadajo ne le prirast stvari, dokler se ne odloči od nje, marveč tudi postranske stvari, brez katerih glavne stvari ni moči rabiti, ali ki jih je zakon ali lastnik določil za trajno rabo glavne stvari.

osobito pri zemljiščih in ribnikih

§ 295.

Trava, drevesa, plodovi in vse rabne stvari, ki jih zemlja rodi na svojem površju, so dotlej nepremična imovina, dokler niso odločene od zemljišča. Celo ribe v ribniku in divjačina v gozdu postanejo šele tedaj premično blago, kadar so ribe vzete iz ribnika in ko je divjačina ujeta ali ubita.

§ 296.

Tudi žito, les, krma in vsi drugi, čeprav že spravljeni pridelki, kakor tudi vsa živina in vse orodje in priprave, ki spadajo k nepremičnini, se smatrajo za nepremične stvari, kolikor so potrebne za nadaljevanje rednega gospodarstva.

in pri zgradbah.

§ 297.

Takisto spadajo k nepremičnim stvarem tiste, ki se zgrade na zemljišču v namen, da ostanejo vedno na njem, kakor: hiše in druge zgradbe z zračnim prostorom navpik nad njimi; dalje: ne le vse, kar je pritrjeno v tla ali v zid, kar je prikovano in pribito, kakor: pivovarske ponve, žganjarski kotli in vdelane omare, marveč tudi tiste reči, katere so določene za stalno rabo celote: n. pr. vedrice, vrvi, verige, gasilno orodje in podobno.

Stroji.

§ 297 a.

Kadar so stroji zvezani z nepremičnino, ne veljajo za pritiklino, ako je z odobrenjem lastnika nepremičnine zaznamovano v zemljiški knjigi, da so stroji last druge osebe. Kadar so stroji postavljeni namesto takih, ki jih je bilo smatrati za pritiklino, je treba za tako zaznambo tudi odobrenja prej v knjigo vpisanih upravičencev. Zaznamba izgubi svoj učinek po preteku petih let po vpisu; potek roka je ovrt s stečajnim ali s prisilnim dražbenim postopanjem. (Nov. III, § 10.)

Pravice je šteti vobče za premične stvari,

§ 298.

Pravice se prištevajo premičnim stvarem, ako niso spojene s posestjo nepremičnine, ali ako po deželni ustavi niso izrečene za nepremičnino.

tudi predznamovane terjatve.

§ 299.

Terjatve se ne izpremene v nepremično imovino, ako so zavarovane na nepremičnino.

Po katerih zakonih je presojati nepremične in po katerih premične stvari.

§ 300.

Za nepremične stvari veljajo zakoni okraja, v katerem leže, za vse druge stvari pa isti zakoni kakor za osebo njihovega lastnika.

Potrošne in nepotrošne stvari.

§ 301.

Stvari, ki ne dajejo navadne koristi, če se ne uničijo ali použijejo, se imenujejo potrošne; one nasprotne kakovosti pa nepotrošne stvari.

Skupnost stvari (universitas rerum).

§ 302.

Več posebnih stvari skup, ki se smatrajo za eno stvar in se navadno oznamenjajo s skupnim imenom, tvori skupnost stvari in se šteje za celoto.

Cenljive in necenljive;

§ 303.

Cenljive stvari so tiste, katerih vrednost se da določiti, ako se primerjajo z drugimi, ki so v prometu; k tem spadajo tudi službe, dela z roko in z glavo. Necenljive se pa imenujejo stvari, katerih vrednost se ne da določiti po primerjanju z drugimi stvarmi, ki so v prometu.

merilo sodne cenitve.

§ 304.

Določena vrednost kake stvari se imenuje njena cena. Kadar sodišče ceni kako stvar, naj se cena izrazi z določeno vsoto denarja.

Redna in izredna cena.

§ 305.

Ako se stvar ceni po koristi, ki jo stvar navadno in vobče daje glede na čas in kraj, se dobi redna in občna cena; ako pa se gleda na posebne razmere in na slučajne lastnosti, po katerih se je stvar posebno priljubila tistemu, komur je povrniti njena vrednost, se dobi izredna cena.

Katero ceno je treba pri sodnih cenitvah jemati za vodilo.

§ 306.

Vselej, kadar ni nič drugega pogojeno niti po zakonu odrejeno, se mora pri cenitvi stvari vzeti za vodilo občna cena.

Pojem o stvarni pravici in o osebni pravici do stvari.

§ 307.

Pravice, ki jih ima oseba na stvari ne glede na določene osebe, se imenujejo stvarne pravice. Pravice, ki nastajajo do stvari le proti določnim osebam neposredno iz zakona ali iz obveznega dejanja, se imenujejo osebne pravice na stvari.

§ 308.

Stvarne pravice na stvari so pravica posesti, lastnine, zastave, služnosti in dedna pravica.

**Stvarna pravica je tudi „stavbna pravica“ : § 1 zakona od 26. aprila 1912 drž. zak. štev. 86.**

Prvi oddelek stvarnega prava.

O stvarnih pravicah.

Prvo poglavje.

O posesti.

Imetnik. Posestnik.

§ 309.

Kdor ima stvar v svoji oblasti ali hrambi, se imenuje njen imetnik. Ako ima imetnik stvari voljo, obdržati jo za svojo, je njen posestnik.

Pridobitev posesti. Zmožnost osebe, pridobivati posest.

§ 310.

Osebe, ki niso pri zdravi pameti, so same ob sebi nezmožne, pridobiti posest. Zastopa jih varuh ali skrbnik. Nedorasli, ki so izpolnili leta detinstva, morejo sami za se vzeti stvari v posest.

Predmeti posesti.

§ 311.

Vse telesne in netelesne stvari, ki so predmet pravnega prometa, je moči vzeti v posest.

Kako se pridobiva posest:

§ 312.

Telesne, premične stvari se vzamejo v posest, ako jih kdo fizično prime, odpelje ali shrani; nepremične pa, ako nanje stopi, jih omeji, ogradi, oznameni ali obdela. Posest netelesnih stvari ali pravic zadobi, kdor jih rabi v lastnem imenu.

osobito trdilne, zanikalne ali prepovedne pravice.

§ 313.

Raba pravice se vrši, kadar kdo od drugega kaj terja kot dolžnost in mu tisti to stori, dalje, kadar kdo uporablja v svojo korist stvar koga drugega z njegovim dopuščenjem, končno, kadar kdo na tujo prepoved opusti to, kar bi bil sicer upravičen storiti.

Kako se posest pridobiva neposredno in kako posredno.

§ 314.

Posest pravic in tudi telesnih stvari se zadobi ali neposredno, kadar se prisvoje ničije pravice in stvari, ali posredno, kadar se prisvoji pravica ali stvar, ki pripada drugemu.

Obseg pridobitve.

§ 315.

Z neposredno in s posredno samolastno zaposedbo se dobiva le toliko v posest, kolikor se resnično prime, na kolikor se stopi, kolikor se uporabi, oznameni ali shrani; pri posredni, ako nam imetnik v svojem ali v imenu drugega prepusti pravico ali stvar, se dobi vse, kar je prejšnji imetnik imel in izročil po razločnih znamenjih, ne da bi bilo potrebno, da se prevzame vsak del celote posebej.

Pravična, nepravična posest.

§ 316.

Posest stvari se imenuje pravična, ako se opira na veljaven naslov, to je na pravni temelj, ki je sposoben za pridobitev. Sicer se imenuje nepravična.

Glavni naslov pravične posesti.

§ 317.

Naslov je pri ničijih stvareh prirojena svoboda delati to, kar ne krati tujih pravic; pri drugih stvareh volja prejšnjega posestnika ali sodnikov izrek ali končno zakon, ki daje komu pravico do posesti.

Imetnik še nima nobenega naslova;

§ 318.

Imetnik, ki stvari nima v svojem, marveč v imenu drugega, še nima nobenega pravnega temelja, da bi vzel to stvar v posest.

in ga ne more samolastno zadobiti.

§ 319.

Imetnik stvari ni upravičen, samolastno premeniti vzrok svoje hrambe in si s tem prisvajati naslov, pač pa sme tisti, kdor je doslej po pravu posedoval stvar v lastnem imenu, prepustiti posestno pravico drugemu in jo v bodoče imeti v njegovem imenu.

Učinek golega naslova.

§ 320.

Z veljavnim naslovom se zadobi le pravica do posesti stvari, ne posest sama. Kdor ima le pravico do posesti, si ne sme samolastno vzeti posesti, ako se mu odreka; zahtevati jo mora pri rednem sodniku pravdnim potom z navedbo naslova.

Potrebnost za resnično posestno pravico.

§ 321.

Kjer so tako zvane deželne deske, mestne ali zemljiške knjige ali drugi taki javni vpisniki, se dobi pravična posest stvarne pravice na nepremičninah le z rednim vpisom v te javne knjige.

§ 322.

Ako je bila premična stvar izročena zapored več osebam, pristoja posestna pravica tisti, ki jo ima v svoji oblasti. Ako pa je stvar nepremična in ako so uvedene javne knjige, gre posestna pravica izključno tistemu, kdor je vpisan kot njen posestnik.

Posestnika ni moči pozvati, da bi navedel pravni temelj.

§ 323.

Posestnik stvari ima za se pravno domnevo veljavnega naslova, torej ga ni moči pozvati, da bi navedel naslov.

§ 324.

Tak poziv niti tedaj ni dopusten, kadar kdo trdi, da se posest njegovega nasprotnika ne strinja z drugimi pravnimi domnevami, n. pr. s svobodo lastnine. V takih primerih mora nasprotnik, ki to trdi, tožiti pred rednim sodnikom in izkazati svojo dozdevno močnejšo pravico. V dvomu pristoja posestniku prednost.

Izjema.

§ 325.

Kazenski in politični zakoni določajo, koliko je obvezan navesti naslov svoje posesti posestnik stvari, katere promet je prepovedan ali o kateri se zdi, da je ukradena.

Pošten in nepošten posestnik.

§ 326.

Kdor ima iz verjetnih razlogov stvar, ki jo poseduje, za svojo, je pošten posestnik. Nepošten posestnik je tisti, kdor ve ali mora iz okolnosti domnevati, da stvar, ki je v njegovi posesti, pripada komu drugemu. Zaradi zmote v dejstvih ali zaradi nepoznanja zakonitih predpisov je kdo lahko nepravičen (§ 316) in vendar pošten posestnik.

Kako postane soposestnik nepošten ali nepravičen posestnik.

§ 327.

Ako poseduje kdo stvar samo, kdo drugi pa pravico do vseh ali nekaterih užitkov te stvari, more biti ena in ista oseba, ako prekorači meje svoje pravice, v raznih ozirih pošten in nepošten, pravičen in nepravičen posestnik.

Odločanje o poštenosti posesti.

§ 328.

O pošteni in nepošteni posesti je odločiti v primeru pravde s sodniškim izrekom. V dvomu se domneva, da je posest poštena.

Trajanje posesti. Pravice poštene posesti.

a) glede tvarine stvari,

§ 329.

Pošten posestnik sme že zgolj iz razloga poštene posesti stvar, ki jo poseduje, brez odgovornosti poljubno rabiti, porabiti, pa tudi uničiti.

b) glede užitkov,

§ 330.

Poštenemu posestniku pripadajo vsi iz stvari izvirajoči plodovi, čim so od stvari odločeni; njemu pripadajo tudi vsi drugi že prejeti užitki, kolikor so že dosegli za časa mirne posesti.

c) glede potroška.

§ 331.

Ako je pošteni posestnik za stvar kaj potrošil, kar je bilo ali potrebno za trajno ohranitev tvarine, ali koristno za pomnožitev še trajajočih užitkov, mu gre povračilo po sedanji vrednosti, kolikor to ne presega resničnega potroška.

§ 332.

Za potrošek, ki je bil izdan le za zabavo in olepšavo, se povrne le toliko, kolikor je stvar s tem resnično pridobila po občni vrednosti, vendar sme prejšnji posestnik izvoliti, da vzame zase vse, kar se da od tega odvzeti brez škode za tvarino.

Pravica do povračila cene.

§ 333.

Celo pošteni posestnik ne more zahtevati cene, ki jo je dal svojemu predniku za prepuščeno mu stvar. Kdor pa tujo stvar, ki bi jo lastnik sicer težko dobil nazaj, pridobi na pošten način in s tem doseže izkazno korist za lastnika, sme terjati primerno povračilo.

§ 334.

Ali ima pošten imetnik pravico, zaradi svoje terjatve pridržati stvar, določa poglavje o zastavnem pravu.

Obveznost nepoštenega posestnika.

§ 335.

Nepošteni posestnik je zavezan, vrniti ne le vse koristi, ki jih je dobil s posestjo tuje stvari, marveč tudi tiste, ki bi jih bil dobil prikrajšani, in povrniti vso vsled svoje posesti nastalo škodo. Ako dobi nepošteni posestnik posest z dejanjem, ki je v kazenskih zakonih prepovedano, sega povračilo do vrednosti posebne priljubljenosti.

§ 336.

Ako nepošteni posestnik potroši kaj za stvar, je treba uporabljati to, kar je odrejeno v poglavju o pooblastitvi glede potroška, ki ga napravi poslovodja brez naloga.

Po čem se presoja poštenost posesti občine.

§ 337.

Posest občine se presoja po poštenosti ali nepoštenosti pooblaščencev, ki poslujejo v imenu članov občine. Vendar morajo nepošteni vselej povrniti škodo tako poštenim članom kakor lastniku.

Koliko postane posest nepoštena vsled tožbe.

§ 338.

Ako je pošteni posestnik obsojen s sodniškim izrekom, da vrne stvar, je treba ravnati tudi z njim glede povračila užitkov in škode kakor tudi glede potroška od časa vročene mu tožbe liki z nepoštenim posestnikom, vendar je odgovoren za naključje, ki bi stvari ne bilo zadelo pri lastniku, le tedaj, kadar je zadržal vrnitev z nagajivo pravdo.

Pravna sredstva posestnika pri motenju njegove posesti;

§ 339.

Naj bo posest že kakršnakoli, vendar ni nihče upravičen, jo samolastno motiti. Moteni ima pravico, sodno zahtevati, da se prepove poseganje in da se povrne izkazna škoda.

posebno z gradnjo,

§ 340.

Ako preti posestniku nepremične stvari ali stvarne pravice z gradnjo novega poslopja, vodne naprave ali druge naprave nevarnost za njegove pravice in se graditelj proti njemu ni zavaroval po predpisu občnega sodnega reda, je ogroženi upravičen, zahtevati pri sodišču prepoved take nove gradnje in sodišče je dolžno, stvar kar najhitreje odločiti.

§ 341.

Dokler se stvar ne odloči, sodišče praviloma ne sme dopustiti nadaljevanja gradnje. Le tedaj je dovoliti začasno nadaljevanje gradnje, kadar je očividna nevarnost blizu ali kadar graditelj da primerno varnost, da hoče stvar postaviti v prejšnji stan in povrniti škodo, prepovednik pa v tem primeru ne da nobenega podobnega zavarovanja za nasledke svoje prepovedi.

§ 342.

Kar je odrejeno v prednjih paragrafih glede nove gradnje, velja tudi za podiranje starega poslopja ali druge naprave.

in ob nevarnosti iz obstoječe zgradbe.

§ 343.

Ako more posestnik stvarne pravice dokazati, da se že obstoječa tuja zgradba ali druga tuja stvar podira in mu očividno preti škoda, je upravičen, sodno zahtevati zavarovanje, ako sicer ni politično oblastvo že zadostno poskrbelo za javno varnost.

Pravna sredstva za obrambo posestnega stanu:

a) ob silni nevarnosti,

§ 344.

K pravicam posesti spada tudi pravica, braniti se v svoji posesti, in, ako bi sodniška pomoč prišla prepozno, silo odbijati s primerno silo (§ 19). Sicer mora skrbeti politično oblastvo, da se vzdrži javni mir, in kazensko sodišče, da se kaznujejo javna nasilstva.

b) proti nepristnemu posestniku,

§ 345.

Ako se kdo vsili v posest ali se vtihotapi skrivaj z zvijačo ali prošnjo, in to, kar mu kdo dopušča iz uslužnosti, ne da bi nase jemal trajno obveznost, izkuša premeniti v vedno pravico, postane ob sebi nepravična in nepoštena posest še vrhtega nepristna; sicer se posest šteje za pristno.

§ 346.

Zoper vsakega nepristnega posestnika se sme s tožbo zahtevati tako postavitev v prejšnji stan, kakor tudi povračilo škode. Oboje mora sodišče odrediti po pravni razpravi celo brez ozira na močnejšo pravico, katero bi utegnil toženec imeti na stvar.

c) kadar je pristnost posesti dvomljiva.

§ 347.

Ako se ne pokaže pri tej priči, kdo je v pristni posesti, in koliko ima ena ali druga stranka pravice na sodno podporo, se stvar, ki je v sporu, shrani pri sodišču ali kom drugem dotlej, dokler se spor o posesti ne dožene in odloči. Kdor pravdo izgubi, sme tudi po tej odločbi še začeti tožbo iz razloga dozdevne močnejše pravice na stvar.

Zavarovalni pomočki imetnika, kadar jih več hkratu zahteva posest.

§ 348.

Če več oseb, ki zahtevajo posest hkratu, terja od tega, ki je samo imetnik, izročitev stvari, in je med njimi kdo, v čigar imenu se je stvar shranila, izroči se predvsem temu in naznani izročitev ostalim. Ako ni take osebe, se stvar odda v hranitev sodniku ali komu drugemu. Sodnik mora preiskati pravne razloge tistih, ki zahtevajo posest, in o tem odločiti.

Prestanek posesti:

a) telesnih stvari,

§ 349.

Ob posest telesne stvari se pride vobče, ako se stvar izgubi brez upanja, da se zopet najde, ako se prostovoljno zapusti, ali, ako preide v tujo posest.

b) pravic, v javne knjige vpisanih,

§ 350.

Posest tistih pravic in nepremičnin, ki so predmet javnih knjig, prestane, ako se izbrišejo iz deželnih desk, mestnih ali zemljiških knjig ali, ako se vpišejo na ime drugega.

c) drugih pravic.

§ 351.

Pri drugih pravicah prestane posest, ako nasprotnik izreče, da tega, kar je sicer izpolnjeval, noče več izpolnjevati, ako ne trpi več, da bi drug izvrševal pravico, ali, ako ne spoštuje več prepovedi, da kaj pusti, a posestnik v vseh teh primerih to opusti in ne toži na ohranitev posesti. Zgolj z nerabo pravice se posest ne izgubi, izvzemši primere zastaranja, ki so določeni v zakonu.

§ 352.

Dokler je še upanje, da se izgubljena stvar dobi, je moči ohraniti se zgolj z voljo v njeni posesti. Odsotnost posestnika ali nastala nezmožnost, pridobiti posest, ne uniči že pridobljene posesti.

Drugo poglavje.

O lastninski pravici.

Pojem lastnine. Lastnina v objektivnem smislu,

§ 353.

Vse, kar komu pripada, vse njegove telesne in netelesne stvari, se imenujejo njegova lastnina.

v subjektivnem.

§ 354.

Lastnina, mišljena kot pravica, je oblast, ravnati po svoji volji s tvarino in užitki stvari in vsakega drugega od tega izključiti.

Objektivna in subjektivna možnost pridobitve lastnine.

§ 355.

Vse stvari so vobče predmeti lastninske pravice in vsakdo, kogar zakoni izrečno ne izključujejo, je upravičen, da jo pridobi sam po sebi ali po drugem v svojem imenu.

§ 356.

Kdor torej trdi, da nasprotuje zakonit zadržek osebi, ki hoče kaj pridobiti, glede njene osebne zmožnosti ali glede na stvar, ki naj se pridobi, ta je dolžan to dokazati.

**Glej člen 48 zakona o proračunskih dvanajstinah za mesce julij, avgust in september 1923 štev. 235/23 Uradnega lista pri § 34.**

Delitev lastnine v popolno in nepopolno.

§ 357.

Ako je pravica na tvarino stvari združena s pravico na užitke v eni in isti osebi, je lastninska pravica popolna in nedeljena. Ako pa ima kdo le pravico na tvarino stvari, drugi pa poleg pravice na tvarino izključno pravico na njene užitke, tedaj je lastninska pravica deljena in za oba nepopolna. Oni se imenuje vrhovni lastnik, ta užitni lastnik.

§ 358.

Vsi drugi načini omejitve po zakonu ali po lastnikovi volji ne odpravljajo popolnosti lastnine.

§ 359.

Ločitev pravice na tvarino od pravice na užitke izvira ali iz ukrenitve lastnika ali vsled odredbe zakona. Po različnosti razmerja med vrhovnim in užitnim lastnikom se posestva, pri katerih je lastnina deljena, imenujejo fevdna, primska in dednodačna zemljišča. O fevdu se govori v posebnem fevdnem pravu, o primskih in dednodačnih zemljiščih pa v poglavju o rabokupnih pogodbah.

§ 360.

Samo iz plačevanja trajne dače ali vsakoletnih rent od zemljišča se še ne da sklepati, da je lastnina deljena. V vseh primerih, v katerih se izrečno ne kaže, da je pravica na tvarino ločena od pravice na užitke, je vsakega poštenega posestnika imeti za popolnega lastnika.

Solastnina.

§ 361.

Ako še nedeljena stvar pripada hkratu več osebam, nastane skupna lastnina. Glede na celoto se solastniki štejejo zgolj za eno osebo; kolikor so jim pa odkazani deli, akoravno neodločeni, ima vsak solastnik popolno lastnino pripadajočega mu dela.

Pravice lastnika.

§ 362.

Vsled pravice, prosto razpolagati s svojo lastnino, sme popolni lastnik praviloma svojo stvar po svoji volji rabiti ali nerabljeno pustiti, sme jo uničiti, celo ali deloma na druge prenesti ali se ji nepogojno odreči, to je, jo zapustiti.

Omejitev teh pravic.

§ 363.

Prav te pravice uživajo tudi nepopolni tako vrhovni kakor užitni lastniki; vendar ne sme nobeden ničesar ukreniti, kar je s pravico drugega v nasprotju.

§ 364.

Sploh se izvršuje lastninska pravica le tako, da se s tem niti ne posega v pravice koga drugega, niti se ne prestopajo utesnitve, ki so predpisane v zakonih za vzdrževanje in pospeševanje občnega blagra.

Lastnik zemljišča sme prepovedati sosedu, da vpliva od svojega zemljišča z odtočno vodo, dimom, plini, toploto, smradom, hrupom, pretresanjem in slično toliko, kolikor presega to po krajevnih razmerah obično mero in bistveno krati v kraju navadno rabo zemljišča. Neposredni dovod je vsekako nedopusten brez posebnega pravnega naslova. (Nov. III, §11.)

§ 364 a.

Kadar pa oškoduje rudniška ali oblastveno odobrena naprava sosednje zemljišče na način, ki presega to mero, ima zemljiški posestnik zgolj pravico, da zahteva po sodišču povračilo povzročene škode, dasi je škoda povzročena po okolnostih, ki na oblastveni razpravi niso bile vpoštevane. (Nov. III, § 12.)

§ 364 b.

Zemljišče se ne sme poglobiti tako, da izgubi sosedovo zemljišče ali zgradba potrebno oporo, razen če posestnik zemljišča poskrbi za drugačno zadostno utrditev. (Nov. III, § 12.)

§ 364 c.

Z dogovorom ali s poslednjo voljo odrejena prepoved odsvojitve ali obremenitve glede stvari ali stvarne pravice veže le prvega lastnika, ne pa tudi njegovih dedičev ali drugih pravnih naslednikov. Proti drugim osebam učinkuje le, ako je osnovana med zakonci, roditelji in otroki, posvojenimi otroki in rejenci ali njih zakonci, ter je vpisana v javni knjigi. (Nov. III, §13.)

§ 365.

Ako zahteva občni blagor, mora član države za primerno odškodnino odstopiti celo popolno lastnino stvari.

Tožbe iz lastninske pravice:

a) Prava lastninska tožba; komu gre in zoper koga?

§ 366.

S pravico lastnika, izključiti vsakega drugega od posesti svoje stvari, je spojena tudi pravica, da svojo stvar sodno zahteva z lastninsko tožbo od vsakega imetnika, ki mu jo zadržuje. Vendar nima te pravice tisti, kdor je stvar v svojem lastnem imenu odsvojil ob času, ko še ni bil lastnik, pozneje pa pridobil njeno lastnino.

§ 367.

Lastninska tožba ni dopustna zoper poštenega posestnika premične stvari, ako dokaže, da je to stvar pridobil ali na javni dražbi ali od obrtnika, ki je upravičen k takemu prometu, ali odplatno od osebe, kateri jo je bil tožnik sam zaupal v rabo, v hrambo ali v kakršnemkoli drugem namenu. V teh primerih pridobe pošteni posestniki lastnino in prejšnji lastnik ima le pravico do odškodnine proti tistim, ki so mu za to odgovorni.

§ 368.

Ako pa se dokaže, da bi se bil posestniku mogel vzbuditi utemeljen sum proti poštenosti njegove posesti ali že iz narave pridobljene stvari ali iz njene očitno prenizke cene, ali iz znanih osebnih lastnosti njegovega prednika, iz njegovega obrta ali drugih razmer, mora kakor nepošten posestnik odstopiti stvar lastniku.

Kaj mora tožnik dokazati?

§ 369.

Kdor nastopi lastninsko tožbo, mora dokazati, da ima toženec iztoževano stvar v svoji oblasti in da je ta stvar njegova lastnina.

§ 370.

Kdor premično stvar sodno nazaj zahteva, jo mora popisati po znakih, po katerih se razlikuje od vseh podobnih stvari enake vrste.

§ 371.

Stvari, ki se ne dajo na ta način razločevati, tako gotovina pomešana z drugo gotovino ali na prinosnika glaseča se dolžna pisma, torej praviloma niso predmet lastninske tožbe, ako ne nastopijo take okolnosti, iz katerih je moči tožniku dokazati svojo lastninsko pravico in iz katerih je toženec moral vedeti, da ni upravičen, prisvojiti si stvar.

b) Lastninska tožba iz pravno domnevane lastnine tožnika.

Proti kateremu posestniku nastopi ta domneva?

§ 372.

Ako tožnik sicer ne dokaže, da je pridobil lastnino zadržane mu stvari, pač pa dokaže veljaven naslov in pristen način, s katerim je prišel v njeno posest, se vendar smatra za resničnega lastnika proti vsakemu posestniku, ki ne more navesti nobenega naslova ali le slabši naslov svoje posesti.

§ 373.

Ako torej toženec poseduje stvar na nepošten ali nepravičen način, ako mu ni moči navesti nobenega prednika ali le sumnega, ali, ako je stvar dobil neodplatno, tožnik pa odplatno, se mora tožniku umakniti.

§ 374.

Ako imata toženec in tožnik enak naslov svoje pristne posesti, gre tožencu zaradi posesti prednost.

§ 375.

Kdor poseduje stvar v tujem imenu, se more braniti proti lastninski tožbi s tem, da imenuje svojega prednika in se o tem izkaže.

Zakoniti nasledek:

a) zatajene posesti,

§ 376.

Kdor taji pred sodiščem, da poseduje kakšno stvar, in se mu dokaže, mora tožniku že zgolj zato odstopiti posest, obdrži pa pravico, pozneje začeti svojo lastninsko tožbo.

b) lažne posesti,

§ 377.

Kdor trdi, da poseduje stvar, ki je ne poseduje, in tožnika s tem premoti, je odgovoren za vso iz tega nastalo škodo.

c) opuščene posesti sporne stvari.

§ 378.

Kdor je imel stvar v posesti in jo popusti po vročeni tožbi, jo mora tožniku, ako se ta noče držati pravega imetnika, na svoje stroške nazaj priskrbeti ali povrniti njeno izredno vrednost.

Kaj naj posestnik povrne lastniku.

§ 379.

Kaj mora tako pošteni kakor nepošteni posestnik povrniti lastniku glede izgubljene koristi ali škode, ki jo je imel, je bilo določeno v prejšnjem poglavju.

Tretje poglavje.

O pridobitvi lastnine s prisvojitvijo.

Pravne potrebnosti za pridobitev.

§ 380.

Brez naslova in brez pravnega pridobitnega načina se ne more pridobiti lastnina.

Naslov in način neposredne pridobitve: Prisvojitev.

§ 381.

Pri ničijih stvareh je naslov prirojena svoboda, vzeti jih v posest. Pridobitni način je prisvojitev, s katero se kdo polasti ničije stvari z namenom, da z njo ravna kakor s svojo.

§ 382.

Ničije stvari sme pridobiti vsak član države s prisvojitvijo, kolikor ni pravna možnost utesnjena po političnih zakonih ali kolikor ne gre nekaterim članom prednost prisvojitve.

1. z lovom živali;

§ 383.

To velja zlasti o lovu živali. V političnih zakonih je določeno, kdo ima pravico lova ali ribolova, kako se omejuje čezmerna zareja divjačine in kako se povrača škoda, provzročena po divjačini, kako naj se zabranjuje, da tuje čebele ne kradejo medu. Kako je kaznovati lovske tatove, določajo kazenski zakoni.

§ 384.

Domači čebelni roji in druge domače ali udomačene živali niso predmet prostega lova živali, marveč ima lastnik pravico, zasledovati jih na tujem svetu; vendar naj povrne zemljiškemu posestniku morda povzročeno škodo. Ako lastnik plemenjaka ne zasleduje roja v dveh dneh, ali, ako je udomačena žival sama od sebe izostala dva in štirideset dni, jih sme na občnem svetu vsakdo za se vzeti in obdržati, na svojem pa zemljiški lastnik.

2. z najdbo ničijih stvari.

§ 385.

Nobeden zasebnik ni upravičen, prisvojiti si pridelkov, ki so s političnimi naredbami pridržani državi.

§ 386.

Premičnine, katerih lastnik noče več obdržati za svoje in jih torej zapusti, si sme prisvojiti vsak član države.

§ 387.

Politični zakoni določajo, koliko se smejo smatrati za zapuščena ali koliko se smejo zaseči zemljišča zato, ker se nič ne obdelujejo, ali poslopja, ker se ne popravljajo.

Predpisi o najdbi:

a) izgubljenih stvari,

§ 388.

V dvomu ni domnevati, da je koga volja svojo lastnino popustiti; torej ne sme noben najditelj imeti najdeno stvar za zapuščeno in si jo prisvojiti. Še manj si sme kdo lastiti obalno pravico.

§ 389.

Najditelj je torej dolžan vrniti stvar prejšnjemu posestniku, ako ga razločno spozna iz znakov stvari ali iz drugih okolnosti. Ako mu prejšnji posestnik ni znan, mora, ako najdena stvar presega na vrednosti en goldinar, dati najdbo v osmih dneh razglasiti tako, kakor je v vsakem kraju navada, in ako je najdena stvar vredna več kakor dvanajst goldinarjev, naznaniti dogodek krajnemu oblastvu.

§ 390.

Oblastvo naj to naznanilo nemudoma razglasi tako, kakor je v vsakem kraju navada, ne da bi omenilo posebne znake najdene stvari; ako se pa lastnik ne razodene v okolnostim primerni dobi in ako vrednost najdene stvari presega pet in dvajset goldinarjev pa trikrat po javnih časnikih. Ako najdene stvari ni moči pustiti brez nevarnosti v rokah najditelja, se mora dati v sodno hrambo ali izročiti komu drugemu v hrambo, ako bi pa ne bilo moči jo hraniti brez znatne škode, pa nje vrednost, izkupljena zanjo na javni dražbi.

§ 391.

Ako se prejšnji imetnik ali lastnik najdene stvari javi v dobi enega leta od časa izvršene razglasitve in kakor treba izkaže svojo pravico, se mu izroči stvar ali za njo izkupljeni denar. Obvezan pa je, povrniti izdatke, in onemu, ki je stvar našel, na zahtevo plačati deset od sto občne vrednosti kot najdnino. Ako je pa po tem preračunu nagrada dosegla vsoto tisoč goldinarjev, naj se glede presežka odmeri le po pet od sto.

§ 392.

Ako najdene stvari v dobi enega leta nihče po pravici ne zahteva, zadobi najditelj pravico, stvar ali za njo izkupljeno vrednost rabiti. Ako se pozneje javi prejšnji imetnik, se mu mora po odbitku stroškov in najdnine vrniti stvar ali izkupljena vrednost z morda dobljenimi obrestmi vred. Šele po dobi zastaranja zadobi najditelj lastninsko pravico liki pošten posestnik.

§ 393.

Kdorkoli zanemari v §§ 388 do 392 navedene predpise, je odgovoren za vse škodljive posledice. Ako jih zanemari najditelj, izgubi tudi najdnino in se zakrivi po okolnostih vrhtega še goljufije po kazenskem zakoniku.

§ 394.

Kadar je več oseb hkratu našlo stvar, jim gredo glede nje enake obveznosti in pravice. Med sonajditelje se šteje tudi, kdor je prvi stvar opazil in za njo stremil, četudi si jo je kdo drugi prej vzel.

b) skritih predmetov,

§ 395.

Kadar se razkrijejo zakopane, vzidane ali drugače skrite stvari neznanega lastnika, se mora to naznaniti tako, kakor vobče pri najdbi.

§ 396.

Ako se lastnik spozna po vnanjih znakih ali drugih okolnostih, se mu mora stvar vročiti; ako pa ne more dokazati, da je že prej vedel o tem, mora najditelju plačati po § 391 izmerjeno najdnino.

§ 397.

Kadar se lastnik ne da takoj spoznati, mora oblastvo ravnati po predpisih §§ 390 do 392.

c) zaklada.

§ 398.

Ako so odkrite stvari, ki obstoje v denarju, nakitu ali drugih dragocenostih, tako dolgo ležale na skritem, da ni moči več izvedeti njih prejšnjega lastnika, potem se imenujejo zaklad. Oblastvo mora odkritje zaklada naznaniti deželni gosposki.

§ 399.

Od zaklada pripade tretjina državni imovini. Od ostalih dveh tretjin dobi eno najditelj, drugo lastnik zemljišča. Ako lastnina zemljišča deljena, pripade tretjina po enakih delih vrhovnemu in užitnemu lastniku.

§ 400.

Kdor je pri tem zakrivil nedovoljeno dejanje, kdor je brez vednosti in volje užitnega lastnika poiskal zaklad, ali najdbo zatajil, naj pripade njegov delež ovadniku ali državi, če ni ovadnika.

§ 401.

Ako najdejo delavci zaklad po naključbi, jim pripade kot najditeljem tretjina. Ako pa jih je lastnik izrečno najel za iskanje zaklada, se morajo zadovoljiti s svojo redno mezdo.

3. O plenu.

§ 402.

Predpisi o pravici na plen in na stvari, ki so od sovražnika nazaj vplenjene, so v vojnih zakonih.

O pravici iz otetbe tuje premične stvari.

§ 403.

Kdor otme tujo premično stvar neizogibne izgube ali propasti, je upravičen, terjati od lastnika, ki jo nazaj zahteva, povračilo svojega potroška in razmerno nagrado, največ po deset od sto.

Četrto poglavje.

O pridobitvi lastnine po prirasti.

Prirast.

§ 404.

Prirast se imenuje vse, kar nastane iz stvari ali pride k nji na novo, ne da bi bilo lastniku izročeno od koga drugega. Prirast nastane po prirodi, po umetnosti ali po obeh hkratu.

I. Prirodna prirast:

a) po prirodnih plodovih,

b) priplod živali,

§ 405.

Prirodni plodovi zemljišča, namreč take koristi, ki jih zemljišče daje, ne da bi se obdelovalo, tako: zelišča, gobe in podobne stvari, priraščajo lastniku zemljišča, kakor tudi lastniku živali vse koristi, ki nastanejo iz živali.

§ 406.

Lastnik živali, katero oplodi žival koga drugega, ni temu dolžan nobene nagrade, ako ni bila domenjena.

c) otoki,

§ 407.

Ako nastane v sredi vodovja otok, so lastniki zemljišč, ležečih ob dolžini otoka na obeh bregovih, izključno upravičeni, prisvojiti si nastali otok po dveh enakih delih, in ga razdeliti med seboj po razmerju dolžine svojih zemljišč. Ako nastane otok na eni polovici vodovja, ima do njega pravico samo lastnik bližjega brega. Otoki na plovnih rekah so pridržani državi.

§ 408.

Ako se napravijo otoki samo zato, ker se voda posuši, ali razdeli v več strug, ali ako se poplavijo zemljišča, ostanejo pravice prejšnje lastnine nedotaknjene.

d) od zapuščene vodne struge,

§ 409.

Ako voda zapusti svojo strugo, imajo pred vsem zemljiški posestniki, ki trpe škodo po novem toku vode, pravico do odškodovanja iz zapuščene struge ali njene vrednosti.

§ 410.

Razen takega odškodovanja pripade zapuščena struga posestnikom nanjo meječega obrežja tako, kakor je odrejeno za nastali otok.

e) od naplava,

§ 411.

Zemlja, ki jo vodovje neopazno naplavi k bregu, pripada lastniku brega.

f) od odtrgane zemlje.

§ 412.

Ako pa sila reke nanese znaten kos zemlje k tujemu bregu, izgubi prejšnji posestnik svojo lastninsko pravico nanj le tedaj, ako je v enem letu ne uveljavi.

§ 413.

Vsak zemljiški posestnik je upravičen, svoj breg utrjevati, da ga reka ne iztrga. Vendar nihče ne sme napravljati takih zgradb ali nasadov, ki morejo izpremeniti redni tok reke ali škodovati plovstvu, mlinom, ribarstvu ali drugim tujim pravicam. Sploh se smejo take naprave delati le z dovoljenjem političnega oblastva.

II. Umetna prirast po predelavi ali združitvi sploh;

§ 414.

Kdor predela tuje stvari, kdor jih združi, pomeša ali zmeša s svojimi, s tem še ne pridobi nobene pravice do tuje lastnine.

§ 415.

Ako se dajo tako predelane stvari pripraviti v prejšnji stan, združene, pomešane ali zmešane stvari zopet odločiti, se vsakemu lastniku vrne, kar je njegovo, in da odškodnina temu, komur gre. Ako se stvar ne da spraviti v prejšnji stan ali odločiti, postane deležnikom skupna; vendar je onemu, s čigar stvarjo je kdo po svoji krivdi izvršil združitev, dano na izbiro, ali hoče obdržati predmet proti povračilu izboljška, ali ga temu drugemu prepustiti takisto proti povračilu. Z deležnikom, ki je kriv, se ravna po njegovem poštenem ali nepoštenem namenu. Ako pa ni moči nobenemu delu pripisovati krivde, je pridržana izbira tistemu, čigar delež je več vreden.

§ 416.

Ako se tuje gradivo porabi le za popravo stvari, pripade tuje gradivo lastniku glavne stvari, in ta je obvezan, plačati prejšnjemu lastniku vrednost porabljenega gradiva po svojem poštenem ali nepoštenem namenu.

zlasti pri zgradbi.

§ 417.

Ako kdo na lastnem svetu zgradi stavbo in je porabil tuje gradivo za to, ostane zgradba sicer njegova last, vendar mora celo pošten graditelj plačati oškodovanemu gradivo po občni ceni, ako ga ni pridobil na kak v § 367 navedeni način; nepošteni ga pa mora plačati po najvišji ceni in vrhtega še vso drugo škodo.

§ 418.

Ako je kdo nasprotno zidal z lastnim gradivom, brez lastnikove vednosti in volje na tujem svetu, pripada zgradba zemljiškemu lastniku. Pošten graditelj sme zahtevati povračilo potrebnih in koristnih stroškov; z nepoštenim se ravna kakor s poslovodjem brez naloga. Ako je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal poštenemu graditelju, sme terjati le občno vrednost za svet.

§ 419.

Ako je zgradba nastala na tujem svetu in s tujim gradivom, priraste tudi v tem primeru lastnina na njej zemljiškemu lastniku. Med zemljiškim lastnikom in graditeljem nastanejo iste pravice in obveznosti, kakor v prejšnjem paragrafu, in graditelj mora plačati prejšnjemu lastniku gradiva, občno ali najvišjo vrednost po svojem poštenem ali nepoštenem namenu.

III. Zmešana prirast.

§ 420.

Kar je doslej določeno o zgradbah, zgrajenih s tujim gradivom, velja tudi, kadar je polje posejano s tujim semenom ali zasajeno s tujimi sadikami. Tak prirastek pripada lastniku zemljišča, da so le rastline že ukoreninjene.

§ 421.

Lastnina drevesa se ne določa po koreninah, ki se širijo v sosednje zemljišče, marveč po deblu, ki se dviga iz zemljišča. Ako drevo stoji na mejah več lastnikov, jim je drevo skupno.

§ 422.

Vsak zemljiški lastnik sme izruvati korenine tujega drevesa iz svojega sveta in odsekati ali drugače porabiti veje, ki vise v njegov zračni prostor.

Peto poglavje.

O pridobitvi lastnine po izročitvi.

Posredna pridobitev.

§ 423.

Stvari, ki že imajo lastnika, se pridobe posredno, kadar preidejo na praven način od lastnika na koga drugega.

Naslov pridobitvi.

§ 424.

Naslov posredne pridobitve je pogodba, odredba za primer smrti, sodniški izrek ali naredba zakona.

Način posredne pridobitve.

§ 425.

Naslov sam še ne daje nobene lastnine. Lastnino in vse stvarne pravice sploh je moči pridobiti le po pravni izročitvi in prevzemu, izvzemši v zakonu določene primere.

Načini izročitve: 1. pri premičninah:

a) telesna izročitev,

§ 426.

Premičnine je moči praviloma prenesti na drugega le s telesno izročitvijo iz roke v roko.

b) izročitev z znamenji,

§ 427.

Pri takih premičninah pa, ki po svoji kakovosti ne pripuščajo telesne izročitve, kakor pri dolgovnih terjatvah, voznem blagu, pri zalogi blaga ali drugi skupni stvari, dopušča zakon izročitev z znamenji s tem, da lastnik izroči prevzemniku listine, ki izkazujejo lastnino, ali orodje, s katerim more prevzemnik stvar vzeti v izključno posest, ali, da se spoji s stvarjo znak, iz katerega lahko vsakdo razločno spozna, da se je stvar prepustila drugemu.

c) z izjavo.

§ 428.

Z izjavo se stvar izroči, ako odsvojitelj na dokazen način razodene svojo voljo, da bode imel stvar v bodoče v prevzemnikovem imenu ali, da naj prevzemnik stvar, ki jo je imel doslej brez stvarne pravice, poseduje za naprej iz stvarne pravice.

Posledica glede poslanih stvari,

§ 429.

Praviloma se štejejo poslane stvari za izročene šele tedaj, kadar jih prevzemnik dobi, razen, če ni ta sam določil ali odobril načina, kako naj se pošljejo.

ali več osebam odsvojenih.

§ 430.

Ako je lastnik posvojil prav isto premičnino dvema raznima osebama, eni z izročitvijo, drugi brez izročitve, gre tistemu, komur je bila najprej izročena, vendar je odgovoren lastnik oškodovanemu delu.

2. Pri nepremičninah in zgradbah.

Izročitev nepremičnin z vknjižbo v javne knjige. (Nov. III, § 15.)

§ 431.

Da se prenese lastnina nepremičnin, se mora pridobitni posel vpisati v javne knjige, ki so za to določene. Ta vpis se imenuje vknjižba (intabulacija).

Zlasti ob pridobitvi:

a) s pogodbo,

§ 432.

V ta namen se mora sestaviti o pridobitnem poslu poverjena listina v obliki, predpisani za veljavnost posla, ali javna listina. (Nov. III, § 16.)

§ 433.

Listina mora obsegati natančno navedbo oseb, ki izročajo ali prevzemajo lastnino; nepremičnino, ki naj se izroči, z njenimi sestavinami; pravni naslov izročitve, nadalje kraj in čas sklenjene pogodbe; in izročnik mora v tej ali v posebni listini izrečno izjaviti, da privoljuje vknjižbo. (Nov. III, § 17.)

§ 434.

Radi prenosa lastnine na nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiški knjigi, se mora položiti sodišču listina, opremljena z zahtevami §§ 432 in 433. Mesto dovoljenja za vknjižbo stopi izrečeno privoljenje za polog listine. (Nov. III, § 18.)

**Take listine je treba položiti na sodišču, kjer se vodi zemljiška knjiga za zemljišča, ki so v katastrski občini in niso vpisana v deželni deski. Vsakomur je na voljo, da vpogleda listine, položene na sodišču. (Nov. III, § 24.)

...v Dalmaciji veljavni predpisi o pridobitvi stvarnih pravic na nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiško knjigo, ostanejo nedotaknjeni. (Nov. III, § 25, odst. 2.)**

§ 435.

Isto velja tudi za prenos lastnine na zgradbah, zgrajenih na tujem svetu v namenu, da ne ostanejo vedno na njem, ako niso pritiklina stavbne pravice. (Nov. III, § 19.)

b) s sodbo ali drugimi sodnimi listinami,

§ 436.

Ako naj se lastnina nepremičnin ali zgradbe prenese vsled pravnomočne sodbe, sodne delitve ali sodnega prisojila dediščine, je tudi potrebna vknjižba (§§ 431 do 433) ali polog listine (§§ 434, 435). (Nov. III, § 20.)

ali c) po volilu.

§ 437.

Takisto je za pridobitev lastnine na voljeni nepremičnini ali zgradbi potrebno, da se stvar izroči volilojemniku po §§ 431 do 435. (Nov. III, § 21.)

**Neizpremenjeni ostanejo predpisi, veljavni v Dalmaciji glede pridobitve stvarnih pravic na nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiško knjigo. (Nov. III, § 25, odst.2.)**

Pogojni vpis v javno knjigo ali predznamba.

§ 438.

Ako ima tisti, ki zahteva lastnino nepremičnine, o tem sicer verodostojno listino, pa ne take, ki bi ustrezala vsem zahtevam, predpisanim za vknjižbo v §§ 434 in 435*, more vendar, da ga nihče ne prehiti v pravici, izposlovati pogojni vpis v javno knjigo, ki se imenuje predznamba (prenotacija). S tem zadobi pogojno lastninsko pravico in se šteje, čim je opravičil s sodniškim izrekom predznambo, za pravega lastnika odtlej, ko je po zakonitem redu vložil prošnjo za predznambo.

*Sedaj §§ 432 in 433.

§ 439.

Izvršeno predznambo je treba naznaniti tako tistemu, ki jo je izposloval, kakor tudi njegovemu nasprotniku z vročitvijo v lastne roke. Kdor je prosil za predznambo, mora v štirinajstih dneh od dneva vročitve, vložiti redno tožbo, da dokaže lastninsko pravico, sicer naj se izposlovana predznamba izbriše na prošnjo nasprotnika.

Predpis ob koliziji vknjižb.

§ 440.

Ako lastnik prepusti isto nepremičnino dvema raznima osebama, pripade tisti, ki je prej prosila za vknjižbo.

Posledice pridobitve:

a) glede posesti,

§ 441.

Čim je listina o lastninski pravici vpisana v javno knjigo, stopi novi lastnik v pravično posest.

b) glede s tem spojenih pravic,

§ 442.

Kdor pridobi lastnino stvari, dobi tudi s tem spojene pravice. Pravic, ki so utesnjene na izročnikovo osebo, ne more izročiti. Sploh ne more nihče odstopiti drugemu več pravice, kakor jo ima sam.

c) glede bremen.

§ 443.

Z lastnino nepremičnin se prevzamejo tudi bremena, ki se jih drže in so v javnih knjigah zaznamovana. Kdor v te knjige ne pogleda, trpi v vseh primerih za svojo malomarnost. Druge terjatve in zahteve, ki jih ima kdo do prejšnjega lastnika, ne preidejo na novega pridobitelja.

Prestanek lastninske pravice.

§ 444.

Lastnina sploh se more izgubiti po lastnikovi volji, po zakonu in po sodniškem izreku. Lastnina nepremičnin pa prestane le z izbrisom iz javnih knjig.

Veljavnost teh predpisov za druge stvarne pravice.

§ 445.

Po predpisih tega poglavja o načinu pridobivanja in prestanka lastninske pravice na nepremičninah naj se ravna tudi pri drugih stvarnih pravicah, ki se tičejo nepremičnin.

Oblika in pažnja pri vknjižbah.

§ 446.

Na kakšen način in s kakšno pažnjo sploh naj se ravna pri vknjižbi stvarnih pravic, je določeno v posebnih ukazih o uredbi deželnih desk in zemljiških knjig.

Šesto poglavje.

O zastavnem pravu.

Pojem zastavne pravice in zastave.

§ 447.

Zastavna pravica je stvarna pravica, ki se upniku podeli, da dobi iz stvari poplačilo, ako se obveznost ne izpolni ob določenem času. Stvar, na kateri ima upnik to pravico, se imenuje sploh zastava.

Vrste zastave.

§ 448.

Zastava more biti vsaka stvar, ki je v prometu. Ako je premična, se imenuje ročna zastava ali zastava v ožjem pomenu; ako je nepremična, se imenuje hipoteka ali zemljiška zastava.

Naslov zastavne pravice.

§ 449.

Zastavna pravica se nanaša sicer vedno na veljavno terjatev, pa vsaka terjatev ne daje naslova za pridobitev zastavne pravice. Naslov temelji na zakonu, na sodniškem izreku, na pogodbi ali na lastnikovi poslednji volji.

§ 450.

Primeri, v katerih zakon komu podeljuje zastavno pravico, so navedeni na zadevnem mestu tega zakonika in pri postopanju v konkurzih. Kdaj da sme sodišče podeliti zastavno pravico, določa sodni red. Ako naj se pridobi zastavna pravica s privoljenjem dolžnika ali koga drugega, ki zastavi zanj svojo stvar, služijo za pravec predpisi o pogodbah in volilih.

Način pridobitve zastavne pravice:

a) s telesno izročitvijo,

b) z vknjižbo (v javne knjige) ali s sodno položbo listine.

§ 451.

Da se zastavna pravica resnično pridobi, mora upnik, ki ima naslov, zastavljeno stvar, ako je premična, vzeti v hrambo; ako pa je nepremična, dati svojo terjatev vknjižiti tako, kakor je predpisano za pridobitev lastnine nepremičnin. Naslov sam daje le osebno pravico do stvari, ne pa stvarne pravice na stvari.

Zastavna pravica na nepremičnine, ki niso vknjižene (§ 434) ali na zgradbe (§ 435) se pridobi s sodno položbo poverjene zastavne listine. Listina mora obsegati natančno določeni zastavni predmet in terjatev z denarno vsoto, določeno s številkami, pri obrestni terjatvi tudi višino obresti, dalje izrečno privoljenje zastavnika za sodno položbo. (Nov. III, § 22.)

**Za zastavne pravice, ki so bile pridobljene pred 15. aprilom 1916. leta s prisilno izvršbo na stvareh, označenih v § 19 (glej § 435), ni uporaben § 256 odst. 2 izv. reda. (Nov. III, § 25, odst. 1.)**

c) z izročitvijo z znamenji;

§ 452.

Ako se zastavljajo take premične stvari, ki ne pripuščajo telesne izročitve iz roke v roko, je treba, kakor pri prenosu lastnine (§ 427), se posluževati takih znamenj, iz katerih more vsakdo lahko doznati, da so zastavljene. Kdor na to ne pazi, je odgovoren za škodljive nasledke.

d) s predznambo.

§ 453.

Ako se terjatev ne vknjiži v javne knjige, ker listina nima zakonite obličnosti, se da upnik lahko predznamovati (prenotirati). S to predznambo dobi pogojno zastavno pravico, ki preide, ako se terjatev opraviči po načinu, navedenem gori v §§ 438 in 439, v nepogojno od trenutka, ko je bila po zakonitem redu vložena prošnja za predznambo.

Pridobitev podzastave.

§ 454.

Imetnik zastave sme svojo zastavo, kolikor ima na njo pravico, dalje zastaviti drugi osebi in zastava postane potem podzastava, ako si ta oseba da zastavo obenem izročiti ali podzastavitev vpisati na zastavno pravico v javnih knjigah.

§ 455.

Ako je lastnik obveščen o daljnji zastavitvi, sme plačati svoj dolg upniku le z voljo tistega, ki ima podzastavo, ali pa ga mora sodno založiti, sicer ostane zastava imetniku podzastave zavezana.

Zastavitev tuje stvari.

§ 456.

Ako se tuja premična stvar zastavi brez privoljenja lastnika, ima ta praviloma sicer pravico, stvar nazaj zahtevati; kadar pa lastninska tožba zoper poštenega posestnika (§ 367) ni dopustna, je obvezan, ali odškodovati poštenega imetnika zastave, ali popustiti zastavo, in se zadovoljiti s pravico do povračila proti zastavniku.

Objektivni obseg zastavne pravice.

§ 457.

Zastavna pravica se razteza na vse dele, ki so prosta zastavnikova lastnina, na prirast in pritiklino zastave, zato tudi na plodove, dokler še niso odločeni ali prejeti. Ako torej dolžnik zastavi upniku svoje blago, drugemu pa kesneje njegove plodove, je kesnejša zastavitev veljavna le glede že odločenih in prejetih plodov.

Pravice in obveznosti zastavnega upnika:

a) ako se izkaže, da je zastava nezadostna;

§ 458.

Ako se izkaže, da vrednost zastave po zastavodalčevi krivdi ali zaradi šele pozneje razodete pomanjkljivosti stvari več ne zadošča za pokritje dolga, je upnik upravičen, zahtevati od zastavodalca drugo primerno zastavo.

b) pred dospelostjo;

§ 459.

Brez zastavodalčevega dovoljenja ne sme upnik rabiti zastavnega predmeta, mora ga marveč dobro hraniti in, ako se izgubi po njegovi krivdi, za to odgovoren biti. Ako se izgubi brez njegove krivde, zato ne izgubi svoje terjatve.

§ 460.

Ako je upnik zastavo dalje zastavil, je odgovoren celo za tako naključje, po katerem bi se zastava pri njem ne bila uničila ali poslabšala.

c) po dospelosti terjatve.

§ 461.

Ako zastavni upnik po preteku določenega časa ne dobi plačila, je upravičen, sodno zahtevati dražbo zastave. Sodišče mora pri tem postopati po predpisu sodnega reda.

§ 462.

Pred dražbo stvari je dopustiti vsakemu na njem vpisanemu zastavnemu upniku, da odkupi terjatev, zaradi katere je zaprošena dražba.

§ 463.

Dolžniki nimajo pravice, tudi dražiti pri dražbi stvari, ki so jo sami zastavili.

§ 464.

Ako se dolžni znesek ne izkupi iz zastave, povrne dolžnik, kolikor manjka; njemu pripade pa tudi to, kar se izkupi nad dolžni znesek.

§ 465.

Koliko je zastavni upnik dolžan, držati se svoje zastave ali upravičen, poseči po drugi imovini svojega dolžnika, določa sodni red.

§ 466.

Ako je dolžnik v zastavni dobi prenesel na koga drugega lastnino stvari, ki je zastavljena, je upniku dano na voljo, najprej iskati svojo osebno pravico proti dolžniku in potem svoje popolno plačilo iz zastavljene stvari.

Prestanek zastavne pravice.

§ 467.

Ako se zastavljena stvar uniči, ako se upnik zakonito odreče svoji pravici na njo, ali, ako jo vrne dolžniku brez pridržka, prestane sicer zastavna pravica, terjatev pa še ostane.

§ 468.

Zastavna pravica prestane dalje s časom, na kateri je bila utesnjena, torej tudi s časno pravico zastavodalca na zastavljeno stvar, ako je bila le ta okolnost upniku znana ali je utegnila biti znana iz javnih knjig.

§ 469.

Po plačilu dolga prestane zastavna pravica. Zastavodalec je pa obvezan, dolg poplačati le, če se mu zastava hkratu vrne. Da se odpravi hipoteka, ne zadošča samo poplačilo dolga. Hipotečno posestvo ostane zastavljeno dotlej, dokler ni dolg izbrisan iz javnih knjig. Dotlej more lastnik posestva na podlagi pobotnice ali druge listine, ki dokazuje, da je prestal zastavni dolg, prenesti zastavno pravico na novo terjatev, ki ne presega zneska vpisane zastavne pravice. (Nov. III, § 33.)

§ 469 a.

Tej pravici razpolaganja se ni moči odreči ob ustanovitvi zastavne pravice. Ako se zaveže lastnik komu drugemu, da izbriše določeno hipoteko, ne sme razpolagati s hipoteko, ako je ta zaveza zaznamovana v javni knjigi pri hipoteki. (Nov. III, § 34.)

§ 470.

Kadar se po plačilu dolga (§ 469) ali po nastali združitvi (§ 1446) hipotečno posestvo proda na prisilni dražbi ali dovoli njega prisilna uprava, preden je knjižno izbrisana zastavna pravica ali prenesena nepremičnina ali zastavna pravica, se ob razdelitvi izkupila ni treba ozirati na to zastavno pravico. Samo kolikor obstoji z zastavno pravico zavarovana terjatev še proti tretjemu ali kolikor gre lastniku povračilo za nje plačilo (§ 1358), se odkaže lastniku na njo pripadajoči del. (Nov. III, § 35.)

**Člen XXVIII izv. r., da sme vsak upnik zahtevati izbris ali amortizacijo poprednjih hipotečnih terjatev, je razveljavljen z nov. III, § 42.

Glej §§ 37-41, 43, nov. III v dodatku.**

Zadržna pravica.

§ 471.

Kdor je zavezan izročiti kakšno stvar, jo more zadržati v zavarovanje svojih dospelih terjatev zaradi tega, kar je za stvar potrošil ali kar je imel škode, povzročene po stvari, s tem učinkom, da ga je moči obsoditi na izročitev le, če mu je plačana protiterjatev iz roke v roko.

Izvrševanje zadržne pravice se more odvrniti z zavarščino; zavarščina s poroki je izključena. (Nov. III, § 52.)

Sedmo poglavje.

O služnostih (servitutah).

Pojem pravice služnosti.

§ 472.

S pravico služnosti je lastnik zavezan, kaj trpeti ali opuščati glede svoje stvari v korist koga drugega. To je stvarna pravica, ki učinkuje napram vsakemu posestniku služne stvari.

Razvrstitev služnosti v zemljiške služnosti in osebne;

§ 473.

Ako se pravica služnosti zveže s posestjo zemljišča v svrho njegovega koristnejšega in udobnejšega uživanja, tedaj nastane zemljiška služnost, sicer je služnost osebna.

v poljske in hišne služnosti.

§ 474.

Za zemljiške služnosti je treba dveh zemljiških posestnikov, katerih eden ima kot zavezanec služno, drugi kot upravičenec gospodujoče zemljišče. Gospodujoče zemljišče je namenjeno ali kmetijstvu ali drugi rabi, torej se tudi razločujejo poljske in hišne služnosti.

Navadnejše vrste: a) hišnih služnosti;

§ 475.

Hišne služnosti so navadno:

1.

Pravica, naslanjati breme svojega poslopja na tuje poslopje;

2.

vtakniti gredo (bruno) ali škarnico v tujo steno;

3.

odpreti okno v tuji steni ali zaradi luči ali zaradi razgleda;

4.

zidati streho ali pomol nad sosedovim zračnim prostorom;

5.

spuščati dim skozi sosedov dimnik;

6.

odvajati kapnico na tuje zemljišče;

7.

izlivati ali prevajati tekočine na sosedovo zemljišče.

Vsled teh in sličnih služnosti je hišni posestnik upravičen, kaj započeti na zemljišču svojega soseda, kar mora ta trpeti.

§ 476.

Vsled drugih hišnih služnosti je posestnik služnega zemljišča zavezan, kaj opustiti, kar bi sicer smel storiti. Take so:

8.

svoje hiše ne povišati;

9.

je ne znižati;

10.

gospodujočemu poslopju ne odvzeti luči in zraka;

11.

ali razgleda;

12.

ne odvajati kapnice svoje hiše od zemljišča soseda, ki mu utegne biti koristna za namakanje njegovega vrta ali za polnjenje njegovega vodnjaka ali kako drugače.

b) poljskih služnosti.

§ 477.

Poglavitne poljske služnosti so:

1.

pravica, imeti stezo, živinogonjo ali kolovoz na tujem zemljišču;

2.

zajemati vodo, napajati živino, odvajati in dovajati vodo;

3.

čuvati in pasti živino;

4.

sekati drva, nabirati suhljad in dračje, pobirati želod, grabiti listje;

5.

loviti divjačino, ribe, ptiče;

6.

lomiti kamenje, kopati pesek, žgati apno.

Vrsta osebnih služnosti.

§ 478.

Osebne služnosti so: potrebna raba stvari, uživanje in stanovanje.

Nepravilne in navidezne služnosti.

§ 479.

Moči je pa tudi služnosti, ki so ob sebi zemljiške služnosti, dopuščati samo osebi; ali pa je moči ugodnosti, ki so praviloma služnosti, dopuščati le do preklica. Neskladnosti z naravo služnosti se pa ne domnevajo; kdor jih trdi, jih je dolžan dokazati.

Pridobitev pravice služnosti.

Naslov za pridobitev.

§ 480.

Naslov za služnost temelji na pogodbi, na izjavi poslednje volje, na pravoreku, izrečenem pri delitvi skupnih zemljišč, ali končno na zastaranju.

Način pridobitve.

§ 481.

Stvarna pravica služnosti na predmete, ki so vpisani v javnih knjigah, se da pridobiti le z vpisom v te knjige.

Na zemljišča, ki niso vpisana v zemljiške knjige (§ 434) ali na zgradbe (§ 435) se pridobi stvarna pravica s sodno položbo poverjene listine o dovoljeni služnosti; na druge stvari pa na gori (§§ 426 do 428) navedene načine izročitve. (Nov. III, § 23.)

**Glej nov. III, § 24 zgoraj pri § 434.**

Pravno razmerje pri služnostih. Občni predpisi o pravici služnosti.

§ 482.

Vse služnosti soglašajo v tem, da posestnik služne stvari praviloma ni zavezan, kaj storiti, ampak le komu drugemu dopuščati izvrševanje pravice ali opuščati to, kar bi bil sicer kot lastnik upravičen storiti.

§ 483.

Torej mora tudi potrošek za vzdrževanje in popravljanje stvari, ki je določena za služnost, praviloma trpeti upravičenec. Ako pa rabi to stvar tudi zavezanec, mora sorazmerno prispevati k potrošku in se more le tedaj, če jo odstopi upravičencu, oprostiti prispevka tudi brez njegovega privoljenja.

§ 484.

Posestnik gospodujočega zemljišča more sicer svojo pravico izvrševati na njemu poljuben način, vendar se služnosti ne smejo razširjati, marveč se morajo utesnjevati, kolikor to dopušča njihova narava in namen ustanovitve.

§ 485.

Nobena služnost se ne da samolastno odločiti od služne stvari, niti prenesti na drugo stvar ali osebo. Tudi se šteje vsaka služnost za nedeljivo, kolikor se pravica, ki se drži zemljišča, ne more s povečanjem, pomanjšanjem ali razkosanjem zemljišča niti izpremeniti niti deliti, razen v primeru, označenem v § 847. (Nov. III, § 26.)

§ 486.

Eno zemljišče more služiti več osebam hkratu, da le starejše pravice koga drugega zaradi tega ne trpe.

Uporaba na zemljiške služnosti, zlasti na pravico, imeti breme, gredo na tujem poslopju ali prevajati dim.

§ 487.

O predpisu

Citati

Obči državljanski zakonik (ODZ)